»Predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti v trenutni obliki predstavlja resno varnostno tveganje tako za zdravje bolnikov kot za razgradnjo strokovnih standardov v zdravstvu,« so si edini člani kar 30 razširjenih strokovnih kolegijev (RSK-jev), najvišjih strokovnih organov na posameznem področju medicine in tudi drugih strok, ki v klinični praksi skrbijo za ustrezno obravnavo in zdravljenje bolnikov. Pod javno peticijo, ki naj bi spodbudila umik omenjenega zakonskega predloga, se je podpisalo 2668 kliničnih psihologov, psihiatrov, pedopsihiatrov, zdravnikov drugih specialnosti ter predstavnikov drugih strok, a dokument se je kljub temu znašel v zakonodajnem postopku.
Bo politika preslišala opozorila tako rekoč vseh vej medicine?
V konkretnem primeru so se odzvali strokovnjaki s področja anesteziologije in reanimatologije ter perioperativne intenzivne terapije, delovne terapije, dermatovenerologije, družinske medicine, fizikalne in rehabilitacijske medicine, fizioterapije, ginekologije in porodništva, infektologije, intenzivne medicine, internističnih strok, javnega zdravja, kirurških strok, klinične prehrane, klinične psihologije, laboratorijske medicine – medicinske biokemije, lekarniške farmacije, maksilofacialne in oralne kirurgije, medicine dela, prometa in športa, medicinske genetike, mikrobiologije in imunologije, nevrologije, oftalmologije, onkologije, ortopedije, otorinolaringologije, otroške in mladostniške psihiatrije, paliativne oskrbe, patologije in sodne medicine, pediatrije, nuklearne medicine, socialnega dela v zdravstveni dejavnosti, psihiatrije, radiologije, transfuzijske medicine, transplantacije, urgentne medicine, urologije, zobozdravstva, zdravstvene in babiške nege, kardiologije in vaskularne medicine, pnevmologije, nefrologije, hematologije in revmatologije.
»Kot člani razširjenih strokovnih kolegijev ministrstva za zdravje smo predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti proučili in ugotovili, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Zato vas ponovno pozivamo, da predlog zakona nemudoma umaknete, sicer bo ta povzročil številna tveganja, neželene zaplete pri zdravljenju in predvsem številne strokovne napake, ki imajo v skrajnem primeru za posledico lahko tudi smrt bolnika,« so predsedniki razširjenih strokovnih kolegijev v pozivu ministrstvu za zdravje zapisali že v začetku minulega tedna.
Predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti po prepričanju klinične stroke in 2668 podpisnikov predstavlja resno varnostno tveganje tako za zdravje bolnikov kot za razgradnjo strokovnih standardov v zdravstvu.
Poziv RSK-jev za takojšnji umik predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti
Zmanjšanje varnosti pacientov?
Toda dokument je ostal nespremenjen in kot tak je dočakal prvo obravnavo v državnem zboru. In to kljub temu, da vsebino tega zakonodajnega dokumenta zavračajo tudi centri za duševno zdravje, ki delujejo na primarni ravni zdravstvenega varstva. Kljub temu, da vsebino predloga zakona zavračajo največje terciarne zdravstvene ustanove – oba univerzitetna klinična centra (UKC Ljubljana in UKC Maribor) ter Onkološki inštitut Ljubljana. Kljub temu, da se s predlaganim dokumentom, ki naj bi uredil področje psihoterapevtske dejavnosti, nikakor ne morejo strinjati najpomembnejše strokovne organizacije, ki pokrivajo to področje (zbornica kliničnih psihologov, združenje psihiatrov, združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo, združenje psihoterapevtov, zbornica delovnih terapevtov, zdravniška zbornica, sekcija za primarno pediatrijo in združenje nevrologov). In, nenazadnje, tudi kljub temu, da v dokumentu – o katerem so potem, ko je vlada prižgala zeleno luč za začetek parlamentarne obravnave, začeli razpravljati tudi poslanci – niso naši niti enega razloga za to, da bi ga podprli, tudi na treh največjih javnih univerzah, ki izobražujejo kadre s področja duševnega zdravja – na oddelkih za psihologijo, ki delujejo v sklopu univerz v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem.
Strokovnjaki, združeni pod okriljem omenjenih institucij, opozarjajo, da predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti poskuša v zdravstveni sistem dodati nov poklic psihoterapevta, ki mu ni treba zadostiti zahtevam po predhodni medicinski ali psihološki izobrazbi; ti posamezniki bodo brez kliničnih izkušenj, poleg tega pa jim, kot izpostavlja medicinska stroka, sploh ne bo treba prevzeti odgovornosti, če bi se stanje pacienta po njihovi intervenciji poslabšalo.
»Ureditev pomeni zmanjšanje varnosti pacientov in nevarno mešanje pojmov psihoterapije in zdravljenja duševnih bolezni,« menijo strokovni medicinski forumi. Ob tem se (retorično) sprašujejo, kako pravzaprav bo psihoterapevt sploh lahko pomagal bolniku, če nima osnovnega znanja o naravi, poteku, zdravljenju in prognozi določene bolezni.
Kako bo psihoterapevt lahko pomagal bolniku, če nima osnovnega znanja o naravi, poteku, zdravljenju in prognozi določene bolezni?
Vsebini predlaganega zakona nasprotujejo tudi združenja bolnikov
Skrb, da bi po sprejetju predlagane vsebine zakona o psihoterapevtski dejavnosti lahko prišlo po eni strani do neposrednega (dodatnega) tveganja na račun zdravja pacientov, po drugi strani pa do skrb vzbujajočega strokovnega nazadovanja v sklopu javnozdravstvenega sistema, so izrazila tudi številna združenja bolnikov (društvo onkoloških bolnikov, združenje Europa Donna, društvo Onkoman, združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, društvo bolnikov s krvnimi boleznimi, društvo bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika, društvo za srce, društvo revmatikov, društvo bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo in druga).
Zakaj predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti nasprotujejo tudi društva bolnikov? Zato, ker je pri celostni obravnavi obolelega bistveno, da ta dobi strokovno pomoč izkušenega kliničnega psihologa, psihiatra ali pedopsihiatra, kajti duševne težave pogosto vzniknejo v povezavi z zdravljenjem osnovne bolezni pa tudi stranskimi učinki zdravil – in zato sta, kot ocenjujejo predstavniki pacientov, znanje in klinična presoja nujna.
Ob tem je zanimivo, da so mnoga od omenjenih društev del krovne asociacije, zveze organizacij pacientov, ki pa, nasprotno od posameznih članic, predlagani zakon podpira.
Pa bo (zdravstvena) politika sposobna prisluhniti večplastnim in predvsem res množičnim pozivom, naj vendarle stopi korak nazaj in v pripravo predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti vključi ključne strokovnjake, ki na tem področju delujejo v sklopu zdravstvenega sistema – ter tako pripravi zakon, ki bo »v resnici uredil področje psihoterapije zunaj zdravstvenega sistema, brez ogrožanja bolnikov, pri čemer mora biti osnovno vodilo zagotavljanje varne in kakovostne obravnave obolelih«?
Bo (zdravstvena) politika sposobna prisluhniti množičnim pozivom, naj stopi korak nazaj in v pripravo predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti vendarle vključi ključne strokovnjake, ki na tem področju delujejo v sklopu zdravstvenega sistema?
Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti je treba nemudoma ustaviti
Pod javnim pozivom 2668 podpisov
Javni poziv k ustavitvi zakonodajnega postopka sprejemanja predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti, pod katerim je podpisanih 2668 strokovnjakov s področja zdravstva oziroma medicine, ne bi smel ostati preslišan.
Če bo enkrat »povožen« tako pomemben apel, bo vzcvetel upravičen dvom v racionalnost postavljanja in verodostojnost delovanja strokovno-sistemskih okvirov v državi, ki naj bi bila demokratična in napredna in ki se, tudi v tem smislu, rada primerja z razvitejšimi tako na evropski kot na globalni ravni. Na koncu bo mogoče ugotoviti le, da politični glasovalni stroj (še vedno) deluje po lastni logiki in glasovalni premoči, nikakor pa ne po logiki ali željah tistih, ki so jim zaupali, da bodo delali v dobro ljudi.
Omenjeni predlog zakona, ki ga podpirajo številna psihoterapevtska združenja, je bil pripravljen zato, da bi ljudi zaščitil pred neustreznimi, nestrokovnimi, marsikdaj tudi nevarnimi praksami, ki so vzcvetele, ker za področje psihoterapije na trgu, torej izven zdravstva, Slovenija nima regulative. A očitno je bilo to sporočilo razumljeno narobe, saj bi, kot opozarjajo predstavniki zdravstvene sfere, predlagana regulacija vodila v znižanje standardov obravnave pacientov; med postopke zdravljenja bodo namreč vpeljane metode, ki nimajo niti znanstvene osnove niti dokazov o učinkovitosti.
Če bo »povožen« tako pomemben apel, bo vzcvetel upravičen dvom v racionalnost postavljanja in verodostojnost delovanja strokovno-sistemskih okvirov v državi. Na koncu bo mogoče ugotoviti le, da politični glasovalni stroj (še vedno) deluje po lastni logiki in glasovalni premoči, nikakor pa ne po logiki ali željah tistih, ki so jim zaupali, da bodo delali v dobro ljudi.
Znano je, kam (lahko) vodijo precedensi
»Če bo zakon sprejet, se bomo nevrologi vsekakor izogibali napotitvi naših bolnikov k psihoterapevtom brez znanja s področja klinične medicine. Kljub temu pa obstaja realna možnost, da naš bolnik vseeno zaide k neustreznemu psihoterapevtu – morda prek napotitve izbranega zdravnika, ki želi bolniku omogočiti hitro psihoterapevtsko podporo v razmerah, zaznamovanih z dolgimi čakalnimi vrstami pri psihiatrih in kliničnih psihologih. Že sama možnost, da bi pacient prek napotnice lahko zašel k strokovno neusposobljenemu izvajalcu zdravstvene storitve, pa vnaša v zdravstveni sistem negotovost in nevarni precedens,« opozarja 60 zdravnikov, članov združenja nevrologov.
Kam (lahko) vodijo precedensi, pa, žal, vsi dobro vemo.
Že zgolj možnost, da bi pacient prek napotnice lahko zašel k strokovno neusposobljenemu izvajalcu zdravstvene storitve, vnaša v zdravstveni sistem negotovost in nevarni precedens.
Kaj prinaša diskurz, po katerem vsi potrebujemo psihoterapijo ...
Ob tem ne velja pozabiti na razsežnosti, ki so se razbohotile na tem področju. V zadnji številki glasila zdravniške zbornice Isis Breda Jelen Sobočan, psihiatrinja in družinska sistemska psihoterapevtka, opozarja: »Strokovnjaki, ki delujemo v psihiatriji, že dve leti poskušamo ministrstvu za zdravje podati smiselne argumente za ureditev psihoterapije. Za nas je (bila) to metoda zdravljenja s pomočjo psiholoških sredstev. A se je kot tržna dejavnost razpasla do te mere, da je izvajalcev za prosti trg preprosto preveč in morajo zdaj metastazirati v vsako druženo poro. Ko imaš ponudnike storitev, moraš najti uporabnike. Ustvariti potrebe. Tako je ustvarjen diskurz, da vsi potrebujemo psihoterapijo.«
Sicer pa zdravnica izpostavlja: »Menimo, da uvajanje novega zdravstvenega poklica na podlagi tega zakona pomeni nevarnost za zdravstveni sistem. Lahko je precedens bodočega diskvalificiranja izobrazbe, usposobljenosti in odgovornosti. Druga stran te argumente zavrača kot elitizem. Če je problem s samokritičnostjo ljudi, ki si želijo poklica znotraj zdravstva, lahko sprejmemo tudi ta očitek. Ja, znanje, izkušnje, izvorni poklici in klinični trening so nas zgradili v elito, ki se spozna na duševnost. Politika pa je prisolila psihiatriji pošteno zaušnico. Ne bomo pozabili, od koga smo jo prejeli!«
Strokovnjaki, ki delujejo na področju psihiatrije, že dve leti poskušajo ministrstvu za zdravje predočiti argumente za ureditev psihoterapije. Vendar so od politike dobili le krepko zaušnico, za katero pa, kot pravijo, ne bodo pozabili, kdo jim jo je prisolil. A kljub vsemu upajo, da bosta pri urejanju področja psihoterapevtske dejavnosti zmagala razum in skrb za varnost pacientov.
Pozive, apele, opozorila in svarila medicinske stroke so odločevalci v zadnjem obdobju nekajkrat zapored povsem prezrli. Je to dobra prognoza za usodo javnega zdravstva? Bo to dobro za paciente? Pravi odgovor na ta retorična vprašanja, ki bo imel verodostojno težo, bo prinesla klinična praksa, ki se bo odražala v ažurnosti, strokovnosti, kakovosti in varnosti zdravstvenih storitev, namenjenih obolelim. Zdi se, da sporočilo, ki ga bomo kmalu uzrli, ne bo dobro, pa naj gre za zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je pravkar začel veljati, ali za predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki je trenutno na poslanskih mizah.
Simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
