Varnost in kakovost

Apel več kot 4000 zdravnic in zdravnikov: »Kdo bo sprejel odgovornost, ko bo obravnav vse manj – in vedno več nepotrebnih, lahko tudi tragičnih posledic za paciente?«

»Zdravstvo je preveč pomembno področje, da bi ga obravnavali skozi prizmo ideoloških in populističnih interesov. To ni vprašanje zmage ali poraza, temveč vprašanje dostojanstva, zdravja in prihodnosti nas vseh,« več kot 4000 zdravnic in zdravnikov sporoča poslancem državnega zbora pred odločanjem o predlaganih spremembah zakona o zdravstveni dejavnosti. Če bodo poslanci predlagane novosti tudi v resnici sprejeli, bodo po trdnem prepričanju slovenskega zdravništva uvedli »številne omejitve, ki ne temeljijo na tehtnih strokovnih analizah in ocenah, temveč na ideoloških usmeritvah, ki v praksi ne bodo izboljšale dostopnosti do zdravstvenih storitev in ne okrepile produktivnosti znotraj javne zdravstvene mreže.«

Varnost in kakovost

Kam plove zdravstveni titanik?

Iskreno me zanima, ali je kdo med pacienti, ki so v zadnjem času opravili širšo paleto diagnostičnih preiskav in posvetovanj, v resnici prepričan, da zdravstvena reforma – takšna, ki bi v resnici izboljšala pogoje za zdravljenje na vseh ravneh zdravstvenega varstva – ni nujna. Zanima me, ali se pacienti, ki so mesece ali celo leta čakali na preiskavo in začetek kompleksnega, celovitega zdravljenja, res strinjajo s trditvami, češ da zdravniki zlorabljajo sistem, se okoriščajo z luknjami v sistemu in vztrajno iščejo vedno nove možnosti, da bi se – na tej ali oni strani sistema – okoristili, tudi na račun ustvarjanja vedno novih in vedno daljših čakalnih vrst? In tako me, seveda, zanima tudi to, ali je morda takšno, ničkolikokrat očitano »okoriščanje« narekovalo novi pristop k obravnavi onkoloških bolnikov, ki zdaj, ko prihajajo v Ljubljano na preiskave in zdravljenje – in za katere vemo oziroma si lahko vsaj približno predstavljamo, kolikšen napor je to zanje –, tega ne opravijo več v enem dnevu, ampak se morajo vrniti še enkrat.

Varnost in kakovost

Prof. dr. Samo Zver o boju s sistemskimi mlini na veter: »Če za bolne ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti, bo denar, ki bi moral biti namenjen pacientom, šel za jahte ...«

Boj s sistemskimi mlini na veter je v medicini oziroma v javnem zdravstvu postal stalnica. To predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC prof. dr. Samo Zver, ki poleg predstojništva, nenehnega prizadevanja za dobro obolelih pa tudi spoprijemanja s težavami na račun parkinsonove bolezni, ki na osebni ravni usmerja tok njegovega življenja, še kako dobro ve. Je namreč eden od mnogih, ki si iskreno prizadevajo za boljši jutri zdravnikov, medicinskih sester, celotnega zdravstvenega tima in nasploh vseh zaposlenih v zdravstvu – predvsem pa bolnikov s krvnimi obolenji, ki jih na oddelku rešujejo iz krempljev bolezni in jih vračajo v življenje. Vendar to kompleksno klinično opravilo v javnem zdravstvu vse prepogosto naleti na številne resne, marsikdaj tudi nepremostljive ovire.

Varnost in kakovost

Ko se sesuje Hipokrat

Prenatrpani hodniki, polne čakalnice. Bolniki se med čakanjem na obravnavo – nekateri z nasmehom, drugi prostodušno, spet tretji s popolno resigniranostjo in zaskrbljenostjo zaradi bolezni – odzivajo na prijazne pozdrave mimoidočih zdravnic, zdravnikov, medicinskih sester, reševalcev. Številnih izmed zaposlenih, ki si brez oziranja po polni čakalnici podajajo kljuke ambulantnih vrat ali zgolj hitijo mimo, čakajoči niti ne opazijo, ujeti v svoje misli ali med zrenjem v lepe podobe narave, ki se na velikem monitorju, obešenem v čakalnici, vrstijo ob spremljavi meditativne glasbe. A ta prijetni, pomirjujoči glasbeni odtenek kliničnega vsakdana hitro preide v kontrastni stik z bolečo resničnostjo javnega zdravstva. V tej nad glavami pacientov z odprtega stropa čakalnice visijo prepleteni kabli, čemur sredi dopoldneva sledita pojasnilo in opravičilo, češ da se bo čakanje na celotni diagnostični proces nepredvidljivo podaljšalo, ker je v celotnem Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana prenehal delovati računalniški sistem Hipokrat. Tako je bilo danes. Jutri bo drugače, namesto Hipokrata se sesuje nekaj drugega; enkrat sredi preiskave odpove diagnostična naprava vitalnega pomena, spet drugič morajo pacienti kljub hudi diagnozi in slabemu počutju zaradi pomanjkanja bolniških postelj med preiskavami ležati kar na bolnišničnem hodniku, vsem na ogled in »v napoto« ... Vse preveč je takšnih zgodb, ki preprosto ne spadajo v čas sodobne medicine in njenih neverjetnih dosežkov – vendar so tu in jim ni videti konca.

Varnost in kakovost

»Novela zakona ne prinaša rešitev za probleme javnega zdravstva, ampak jih poglablja!«

Na kako trdnih ali trhlih temeljih so zasnovane tokratne zakonodajne spremembe, ki naj bi po presoji vlade pripomogle k izboljšanju delovanja javnega zdravstva in k boljši dostopnosti do zdravstvenih storitev? Zagotovila se ne zdijo najtrdnejša – glede na končni paket sprememb, začrtanih šele tik pred obravnavo na vladi, in sodeč po odzivih medicinske oziroma strokovne javnosti. Ta je prepričana, da bodo ne dovolj skrbno domišljeni in premišljeni prijemi pripomogli zgolj k dodatnemu poslabšanju razmer, ki narekujejo delovanje javnega zdravstva in ki že dolgo niso niti blizu optimalnega. Ker jim vlada ne prisluhne, so po sprejetju po njihovi oceni spornega zakona že zdaj napovedali ustavno presojo.

Varnost in kakovost

»Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«

Mag. Klemen Grabljevec, predstojnik Oddelka za rehabilitacijo pacientov po nezgodni poškodbi možganov, z multiplo sklerozo in nevrološkimi obolenji Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča, je izvrsten sogovornik. Na močno utrjeni profesionalni poti so ga kalile težke zgodbe pacientov in njihovih bližnjih, ki so, domnevam, še dodatno pripomogle k temu, da o življenju, resnici in pravici razmišlja odprto, iskreno, poglobljeno in je do vsega, kar pri nas krni celovito skrb za zdravje in zdravljenje ter onemogoča zagotavljanje kakovostnega življenja, brez zadržkov kritičen. In ima prav. Zelo prav. Kajti, kot se retorično sprašuje v pogovoru za Zdravstveniportal.si, ki je namenoma umeščen tudi v čas, ko mineva leto dni od začetka stavke slovenskega zdravništva: »Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«

Organizacija

»To, kako so zdravstvene storitve obračunane, ne sme vplivati na strokovno delo«

»Vsi ukrepi, vse motivacije, ki jih vnašamo v sistem javnega zdravstva, morajo prispevati h kakovosti obravnave,« poudarja ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel. Ob rob aktualni polemiki na račun spremenjenega obračunavanja storitev v pediatriji in družinski medicini po novem modelu, ki so ga pripravili na zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in ki bo glavarinske količnike zamenjal z utežmi, pa dodaja: »To, kako so storitve obračunane, ne sme vplivati na strokovno delo. Sistem je treba spremljati, proračunske modele pa spreminjati na leto ali dve – in nikoli več ne smemo dopustiti, da bi to področje ostalo nespremenjeno 30 let.«

Reforma

Bodo nove uteži, kakršne predlaga ZZZS, olajšale ali otežile delo pediatrov in družinskih zdravnikov?

Otrokom in mladostnikom, ki se znajdejo v tako hudi duševni stiski, da ta zahteva takojšnjo strokovno obravnavo in pomoč, tovrstno ukrepanje pri nas ni zagotovljeno – vsaj ne pravočasno, ko bi bilo še mogoče preprečiti nastanek posledic, ki človeka lahko spremljajo vse življenje. Pedopsihiatri na nevzdržno stanje opozarjajo tako resorno ministrstvo kot plačnika, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), vendar sistemskega premika v dobro boljše zaščite zdravja ranjenih in ranljivih otrok ni. Se podobna zgodba napoveduje tudi z aktualnimi prijemi plačnika, ki z novim obračunskim modelom posega v dejavnost pediatrije in družinske medicine na primarni ravni zdravstvenega varstva?

Organizacija

Vedno večji priliv bolnikov na urgenco je odraz majavih okvirov javnega zdravstva, ki se zrcalijo tudi v oteženem izvajanju najzahtevnejših zdravljenj

Pri vrednotenju uspešnosti saniranja okvirov javno-zdravstvenega sistema prve besede ne bo imela politika, ampak bolniki – in vsi, ki v procesu zdravljenja skrbijo zanje. Dokazov o (ne)učinkovitosti udejanjenih ukrepov nihče ne bo iskal v papirologiji in zakonih, ampak v klinični praksi. O tem, v koliko boljšem ali slabšem stanju bo javno zdravstvo po končanem sistemskem urejanju, bodo največ povedali zelo preprosti kazalniki, ki izdatno vplivajo na kakovost in varnost obravnave pacientov. Eden izmed teh pokazateljev je stanje bolnišničnih prostorov, ki na prenekaterem kliničnem oddelku ne omogočajo ustrezne obravnave posameznega bolnika, zlasti ne z vse pogostejšim zdravljenjem kar na hodnikih bolnišnice, ker v sobah ni dovolj prostora. Drugi je stanje medicinske opreme, ki je v postopkih zdravljenja nepogrešljiva, njena amortiziranost in ponavljajoče se ter nepredvidljivo odpovedovanje med postopki zdravljenja pa sta za obolelega lahko tudi usodna. Tretji dejavnik so kadri, od katerih sta kakovost in učinkovitost procesa zdravljenja – pa tudi ali predvsem doslednost in varnost izvedbe teh postopkov – najbolj odvisni. Zdravstveni timi, ki so vedno bolj okleščeni in vse bolj obremenjeni, kar pa, seveda, ne more biti izgovor ali opravičilo za marsikdaj vse preveč usihajočo empatijo, ki jo, ko pride huda bolezen, potrebuje tako oboleli kot njegovi bližnji.

Varnost in kakovost

Kar 110 zdravnikov onkološkega inštituta opozarja na nepopravljive posledice zdajšnjega pristopa k »urejanju« razmer v zdravstvu

Nekatere rešitve, ki jih za javno zdravstvo prinašajo predlagane spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, bi terciarnim zdravstvenim ustanovam, v katerih potekajo tako najzahtevnejša zdravljenja kot tudi raziskovalna in izobraževalna dejavnost, lahko povzročile dolgoročne nepopravljive posledice. Posledice, ki bi jih oziroma jih bodo občutili tudi bolniki. O tem je prepričanih 110 zdravnic in zdravnikov, ki v sklopu Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana skrbijo za bolnike z rakom – in ki se, tako kot njihovi kolegi na onkologiji v mariborskem UKC pri kliničnem delu zdravstvenih timov srečujejo z nevzdržnimi težavami, nastalimi na račun slabo premišljenega oziroma nikoli res dobro domišljenega sistemskega ukrepanja. Zdaj se upravičeno bojijo posledic sistemsko narekovanih zakonodajnih sprememb, saj naj bi te še dodatno okrnile pogoje za delo v klinični praksi ter posledično ošibile zdravstveno-varstveno dejavnost, kajti ti pogoji so že pred časom iz znanih razlogov delo zdravstvenih timov pahnili pod mejo vzdržnosti.