Diseminirani plazmocitom je dokaj redka in nadvse raznolika bolezen, ki jo tudi zdravniki praviloma prepoznajo pozno – med drugim zaradi simptomov, ki se pogosto pojavljajo tudi pri številnih drugih boleznih ali bolezenskih stanjih. Za strokovni alarm in usmerjeno diagnostiko pa bi morala zadoščati že dva znaka: nepojasnjena anemija in patološki zlomi. Zlati standard za ugotavljanje diseminiranega plazmocitoma je proteinogram; preiskavo bi bilo treba opraviti pri vsakem bolniku, ki ima neznačilne spremembe v krvni sliki. Zato hematologi, do katerih pacienti z diseminiranim plazmocitomom še vedno vse prepogosto pridejo šele v fazi, ko je bolezen že močno napredovala, aktivno pomagajo pri ozaveščanju o tej resni bolezni, ki je za zdaj še neozdravljiva.

Prof. dr. Samo Zver. Zdravnik z veliko začetnico, ki pa v svojem bistvu ostaja preprost človek, neizmerno predan bolnikom in njihovi dobrobiti. Nikoli se ni bal spregovoriti resnice, tudi v času, ko so bili bolnike s krvnimi raki v sklopu Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC, katerega predstojnik je danes, primorani zdraviti v starih, nedopustno neustreznih prostorih, v katerih krhkega imunskega sistema obolelih ni ogrožala le bolezen, ampak tudi bolnišnično okolje, v katerem so bili izpostavljeni dodatnim okužbam. Vrstili so se projekti, v katerih je skupaj z bolniki in njihovimi združenji – pri tem je bilo vedno najglasnejše, najbolj ozaveščeno in najaktivnejše Združenje bolnikov z limfomom in levkemijo L&L – dosegal premike na področju zdravljenja, celostne obravnave in rehabilitacije v tistih spregledanih segmentih, kjer obstoječi sistem tega ni zagotovil. Bodisi zato, ker ni bilo dovolj denarja, bodisi zaradi tega, ker za to nikoli ni bilo dovolj politične volje.

Leta 2019 je krvni rak samo v Evropi povzročil 154.000 smrti. Po ocenah, objavljenih v strokovni publikaciji The Lancet Haematology, ekonomsko breme vseh krvnih bolezni, malignih in nemalignih, na stari celini letno znaša približno 23 milijard evrov. Tako je bilo pred epidemijo COVID. Zdaj je drugače – številke glede obolevnosti so se spremenile, incidenca teh težkih bolezni se je navidezno zmanjšala, a v resnici zbolevnost ni nič manjša kot pred COVID obdobjem. Problem je, ker mnogi kljub temu, da zaznajo resne spremembe v svojem počutju, oklevajo z obiskom pri osebnem zdravniku (marsikdaj jim ga tudi, resnici na ljubo, sploh ne uspe priklicati) in čakajo, da bi se razmere, ki že poldrugo leto krnijo delovanje zdravstva, izboljšale. V tem času pa jim zdravje polzi iz rok ...