V septembru, ki je sicer na mednarodni ravni posvečen ozaveščanju o krvnih rakih, se pri nas razgaljajo tudi hibe javno-zdravstvenega sistema. Kaj pomaga res dobra dostopnost do široke palete sodobnih zdravil in zdravljenj, če kmalu ne bo več kadra, ki bi skrbel za terapijo, (se) retorično sprašuje prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo, kjer so začasno morali zapreti vrhunsko intenzivno enoto, kajti »delamo brez četrtine osebja, ki bi ga nujno potrebovali, vendar ga ne dobimo.« In klinični oddelek za hematologijo nikakor ni osamljen primer. Ginekologi, denimo, opozarjajo, da utegne zaradi prihajajočega vala upokojitev v dobrih petih letih pri nas brez izbranega ginekologa ostati že približno 430.000 žensk. In podobno je tudi v drugih specialnostih.
Mar ni takšno dogajanje v klinični praksi res nedvoumen signal, da so razmere in razmerja v javnem zdravstvu daleč od optimalnega, urejenega, varnega? Tudi o tem sva se – ob omembi nekaterih izstopajočih, a izjemno povednih primerov – v sklopu novinarske konference ob mesecu krvnih rakov za Zdravstveniportal.si pogovarjala s prof. dr. Samom Zverom. Zdravnik in predstojnik, ki se tudi sam spopada s težkim obolenjem – parkinsonovo boleznijo – je bil (kot vedno) boleče iskren in zelo neposreden pri navajanju vzrokov za stanje v našem zdravstvu oziroma konkretno na kliničnem oddelku, ki ga vodi.
Mar ni dogajanje v klinični praksi nedvoumen signal, da so razmere in razmerja v javnem zdravstvu daleč od optimalnega, urejenega, varnega? Tudi o tem sva se – ob omembi nekaterih izstopajočih, a izjemno povednih primerov – za Zdravstveniportal.si pogovarjala s prof. dr. Samom Zverom. Zdravnik in predstojnik, ki se tudi sam spopada s težkim obolenjem – parkinsonovo boleznijo – je bil (kot vedno) boleče iskren in zelo neposreden pri navajanju vzrokov za stanje v našem zdravstvu oziroma konkretno na kliničnem oddelku, ki ga vodi.
Podrobneje v spodnjem video pogovoru.
Prof. dr. Samo Zver, specialist interne medicine in hematologije ter specialist klinične farmakologije, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo, UKC Ljubljana:
»Pri nas res bijemo plat zvona. Okužba, ki se – zaradi pomanjkanja medicinskih sester – prenese z bolnika A na bolnika B, stane toliko, kot plača za vse medicinske sestre na celotnem kliničnem oddelku. Nihče ne razmišlja tako – vendar je točno tako! «
Naj odgovorim s prispodobo: Kolumb je plul proti Ameriki in ko so mislili, da so zašli, so vendarle ugledali kopno ... No, tudi mi »kopno« vidimo že kar nekaj časa; zdaj smo že tako daleč, da na obali vidimo Indijance, kako kurijo ogenj in plešejo ... To pomeni, da bomo zdaj zdaj pristali.
»Kopno« vidimo že kar nekaj časa. In to pomeni, da bomo zdaj zdaj pristali.
Torej morda sledi le še ples za priklicanje »dežja« ...
Zdaj se ne more več zgoditi, da ne bi pristali. To se bo zgodilo okrog novega leta. Opraviti pa je treba še nekaj logističnih zadev. Tudi z donatorjem vektorja – tega potrebujemo, dokler v sklopu CAR-T projekta ne bomo skonstruirali lastnega vektorja – poskušamo doseči dogovor, ki bo za nas dolgoročno ugodnejši. Ob tem v Nemčiji kolege sprašujem, ali se tudi sami srečujejo s podobnimi težavami – in temu pritrjujejo, češ da je tako povsod.
Lahko rečem le, da k sreči nisem vnaprej vedel, koliko dela bo prinesel ta projekt. Če bi vedel, verjetno ne bi bil tako nor, da bi se ga lotil. Toda kar je, je – in zdaj smo blizu, tik pred zdajci!
Kar se tiče krvnih rakov, je sicer težav cel kup. Ovirajo nas javna naročila, saj ne dobimo naročene in tudi že plačane opreme. V sistemu je ogromno improvizacije, osebnih povezav ... Za vsakega bolnika in njegovo dobro smo se primorani boriti. Za zdaj nam uspeva, stvari tečejo, vendar ni lahko. In problemi bodo vedno večji.
Eno takšnih težav predstavlja pomanjkanje kadra. Za naše bolnike imamo vrhunsko intenzivno terapijo – nimamo pa kadra. Manjka nam 15 medicinskih sester, zato intenzivna nega ne more teči tako, kot bi morala. Trenutno smo jo bili primorani zapreti. Kako je to sploh mogoče?
Ovirajo nas javna naročila, saj ne dobimo naročene in tudi že plačane opreme. V sistemu je ogromno improvizacije, osebnih povezav ... Za vsakega bolnika in njegovo dobro smo se primorani boriti. Za zdaj nam uspeva, stvari tečejo, vendar ni lahko. In problemi bodo vedno večji.
Ne omogoča nobene fleksibilnosti. Nimamo možnosti privabiti nekoga, ki bi bil pripravljen delati tam, kjer je največji manko – vendar bi bilo to najceneje. Strošek je zdravnikov svinčnik; ena transfuzija trombocitov stane 600 do 700 evrov. Torej toliko, kot znaša (brez dodatkov) mesečna plača medicinske sestre s srednješolsko izobrazbo.
Preprosto ne vem, kako bomo v prihodnje delali. Na oddelku nam razpada tudi administracija. Objavili smo že tretji razpis po vrsti, za tri prosta delovna mesta, vendar nihče noče priti v UKC, kjer tudi tipkanje predstavlja res trdo delo. Prijave sicer so, vendar nihče ni tako nor, da bi ostal – vsi raje odidejo drugam. Tega jim ne zamerim, razumem jih.
Treba bo najti tudi način za plačilo in nagrajevanje vseh zaposlenih v zdravstvu, tudi pomožnih (so)delavcev, ki jih potrebujemo, ker poznajo regulativo in predpise in ki lahko pomagajo pri premagovanju vseh kompleksnih sistemskih ovir. Toda za njihovo delo jih ne morem nagraditi. K nam je, na primer, prišla strokovnjakinja iz farmacije, ki res dobro dela – vendar za pol nižjo plačo! To je res težko razumeti, zlasti zato, ker ji za opravljeno delo ne morem dati nobene nagrade ali dodatka, s čimer bi preprečil, da v kratkem ne bo odšla drugam.
Preprosto ne vem, kako bomo v prihodnje delali. Na oddelku nam razpada tudi administracija. Objavili smo že tretji razpis po vrsti, za tri prosta delovna mesta, vendar nihče noče priti v UKC, kjer tudi tipkanje predstavlja res trdo delo. Prijave sicer so, vendar nihče ni tako nor, da bi ostal.
Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca! Če določenega kadra ni, bi mu torej morali zagotoviti dodatni bonus, da se bo odločil za to delo. Res ne vem, kaj pri tem ni jasno.
Kajti pri nas res bijemo plat zvona. Okužba, ki se – zaradi pomanjkanja medicinskih sester – prenese z bolnika A na bolnika B, stane toliko, kot plača za vse medicinske sestre na celotnem kliničnem oddelku. Nihče ne razmišlja tako – vendar je točno tako!
Če določenega kadra ni, bi mu torej morali zagotoviti dodatni bonus, da se bo odločil za to delo. Res ne vem, kaj pri tem ni jasno.
Če je včasih koga zeblo in ni imel drv, je namesto kilograma krompirja, ki bi ga zamenjal za tri polena, dal dva kilograma krompirja. To vedo vsi, le mi – na primer UKC Ljubljana – ne.
In to me teži – prav tako, kot me teži tudi samovolja nekaterih pri celični terapiji. Obstaja namreč kopica zasebnih zavodov, »privatnih krožkov«, ki aplicirajo celično zdravljenje – brez dovoljenj! Brez dovoljenja javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP). Nekdo, ki je v javni službi – in vemo, kdo je to! –, te pripravke proizvaja, jih brez dovoljenja distribuira zavodom, ki potem brez dovoljenja zdravijo. Ne vedo pa niti tega, kaj vse se lahko zgodi.
Teži me samovolja nekaterih pri celični terapiji. Obstaja namreč kopica zasebnih zavodov, »privatnih krožkov«, ki aplicirajo celično zdravljenje – brez dovoljenj! Nekdo, ki je v javni službi – in vemo, kdo je to! –, te pripravke proizvaja, jih brez dovoljenja distribuira zavodom, ki potem brez dovoljenja zdravijo. Ne vedo pa niti tega, kaj vse se lahko zgodi.
Ampak v Sloveniji je takšno početje očitno dopustno in dopuščeno.
Nič se ne zgodi. Zaradi takšnega ravnanja sem se pritožil pred več kot letom dni, večkrat zahteval odgovor, ki pa ga ne dobim. Očitno je tisti, ki to počne, dovolj mogočen, da ostaja »krit«. Ob tem se vprašam, ali je to področje res tako zelo nepomembno, da se z njim lahko ukvarja vsak, ki ima pet minut časa. Mislim, da ni tako.
Neverjetna je tudi vloga zavarovalnice oziroma zavoda za zdravstvene zavarovanje (ZZZS), ki se je postavil v nekakšen šerifovski položaj. Zavarovalnici se ne zdi narobe, če nam vzame denar retrogradno, za nazaj. Ne zdi se ji napak, če nam govori, kako naj postavljamo diagnoze. In zdi se ji samoumevno, da me označi za zgolj enega izmed tisoč profesorjev v UKC, ki mu njeni predstavniki pač nimajo časa prisluhniti. Vendar res mislim, da nisem eden od tisočih, kajti toliko strokovnjakov na tem področju ni; glede na kvalifikacije sem edini na tem področju, ki skrbi za odrasle paciente – tako kot je profesor Janez Jazbec edini na tem področju v pediatriji.
In ko tako vzvišeno in odklonilno nate gledajo tisti, ki bi morali skrbeti za nemoteno odvijanje dejavnosti, ti istočasno povedo, kje je v njihovih očeh tvoje mesto – in zaradi tega nič ne dosežemo. Ker nas omalovažujejo!
ZZZS se je postavil v nekakšen šerifovski položaj. In ko tako vzvišeno in odklonilno nate gledajo tisti, ki bi morali skrbeti za nemoteno odvijanje dejavnosti, ti istočasno povedo, kje je v njihovih očeh tvoje mesto – in zaradi tega nič ne dosežemo. Ker nas omalovažujejo!
Ne prisegam na titule; pomembno je, kakšen si kot človek, ki ga definirata ime in priimek. Toda če grem na pogovor v imenu ustanove, pričakujem spoštovanje, kajti v svoje znanje in delo sem vložil ogromno in naredil veliko dobrega – pa tudi kakšno napako.
Vsekakor pa si zaslužim spoštovanje. Toda tega pri nas ni. In to preprosto ni prav.
Ne prisegam na titule; pomembno je, kakšen si kot človek, ki ga definirata ime in priimek. Toda če grem na pogovor v imenu ustanove, pričakujem spoštovanje. Toda tega pri nas ni. In to preprosto ni prav.
Video pogovor in portret prof. dr. Sama Zvera: Diana Zajec
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
