Reforma

Si res želimo takšno javno zdravstvo?

Poglejmo en sam diagnostični primer, ki ga je mogoče razumeti kot nadvse povedno prispodobo morebitne prihodnosti slovenskega javnega zdravstva, v kateri bo za paciente po črnem, vendar zelo realnem scenariju poskrbljeno precej drugače kot danes. Gnojni oziroma septični artritis je hitro napredujoče vnetje sklepa, ki zahteva takojšnje zdravljenje: mehansko izpiranje prizadetega sklepa, kajti kirurška drenaža gnojnega izliva je ključnega pomena za izid zdravljenja, ter intravensko antibiotično terapijo v visokih odmerkih, ki bakterijam prepreči nadaljnje povzročanje škode v organizmu. Če zdravljenje ni pravočasno, so posledice lahko nepopravljive in povzročijo invalidnost ali smrt. Pojavnost septičnega artritisa se v zadnjih desetletjih povečuje, tovrstna (praviloma bakterijska) okužba najpogosteje prizadene starejše in otroke.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver po začasnem zaprtju intenzivne enote kliničnega oddelka za hematologijo: »Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca!«

V Sloveniji je, tudi po mednarodnih primerjavah, dostopnost do terapij za zdravljenje krvnih rakov res dobra. Toda kako dolgo bo še tako? Na Kliničnem oddelku za hematologijo, ki ga v sklopu ljubljanskega UKC vodi prof. dr. Samo Zver, so zaradi kadrovskih težav morali začasno zapreti enoto za intenzivno nego. Že v tem trenutku bi lahko, kot poudarja profesor Zver, zaposlili pet diplomiranih medicinskih sester, osem medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo in dva bolničarja, vendar strokovnega kadra ne dobijo. Delajo torej z osebjem, ki po sistemizaciji ustreza zgolj trem četrtinam zahtevane zmogljivosti, medtem ko preostale, vse bolj zevajoče kadrovske vrzeli nikakor ne morejo zapolniti. Kako dolgo bo v takih razmerah še mogoče ohranjati doseženi standard oskrbe pacientov?

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.

Ukrepi

Prof. dr. Samo Zver: »Opozarjam vas predvsem pred lahkotnostjo dojemanja epidemiološke situacije, ki je še vedno resna in neugodna!«

Zaradi groženj nasprotnikov cepljenja, ki so v času pandemije COVID prešle vse razumske okvire in ki jih še vedno ni konec, si je zdravnica v Avstriji vzela življenje. Ob takem podatku bi se celotna družba, pa ne le v sosednji državi, morala ustaviti, si vzeti čas za razmislek in za pravilno ukrepanje. Ne za takšno ukrepanje, ki ga v teh časih narekujejo na družbenih omrežjih okrepljeni glasovi številnih posameznikov, ki, ko pišejo o SARS-CoV-2 ali o katerikoli drugi strokovni tematiki, preprosto nimajo pojma, kakšne neumnosti trosijo naokrog. A te neumnosti so v zadnjem obdobju postale izjemno kaljiva semena abotnosti, ki bodo najverjetneje izrisala sliko naše skupne prihodnosti. Če pogledamo stanje v Sloveniji: trenutno priporočeni in ne obvezujoči ukrepi za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom, na splošno razumljeni kot neukrepi, so praktično nični. Okužbe se nemoteno širijo, sistemski pristop pa je takšen, da se zdi, kot da, tudi na račun manka podatkov, želi na vsak način utišati opozorila stroke, ki so vse pretiha in preblaga.

Znanost

Matične celice: od reševanja življenj s CAR-T zdravljenjem do preprečevanja najtežjih zapletov pri prebolevanju COVID

Dve tezi, ki ju je v pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil prof. dr. Miomir Knežević, sta se mi izrazito vtisnili v spomin – in prepričana sem, da bo tako tudi pri marsikom, ki bo prebral članek o praktičnem, biotehnološko pogojenem in raziskovalno usmerjanem udejanjanju vizije razvoja v medicini, ki ga omogoča zdravljenje z matičnimi celicami. V zadnjem času je bilo o zdravljenju s pomočjo matičnih celic veliko govora, v povezavi s CAR-T terapijo pri bolnikih z najtežjimi oblikami raka, pri katerih druge terapije preprosto ne pomagajo. In omenjeni tezi, brez dvoma vizionarski? Prva: »Virus COVID lahko človekovo telo postara za deset let – mezenhimske matične celice pa ga obnavljajo«. In druga: »Tabletka? Naše telo ni sestavljeno iz tablet, ampak iz celic. Zato moramo predvsem celicam pomagati, da bodo lahko obnavljale naše telo – in potem bomo tudi mi zdravi.«

Hematologija

Bolniki z najtežjimi oblikami raka so lahko srečni, da v čakanju na novo CAR-T zdravljenje niso odvisni od države

Zbran je denar za prvo napravo, ki bo pri nas omogočila imunoterapijo raka s tako imenovanimi CAR-T celicami – bolnikovimi lastnimi imunskimi celicami, opremljenimi z dodatnimi senzorji za iskanje in premaganje tumorja. Zdravljenje s tako imenovanimi celičnimi robotki je za prenekaterega bolnika z rakom, ki mu druga zdravljenja ne pomagajo (več), edina možnost za preživetje in zmago nad boleznijo. A izzivov tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo, kajti z eno CAR-T napravo, v kateri »obdelajo« imunske celice obolelega in tako pridobijo zdravilo, bodo na leto lahko pomagali največ devetim bolnikom. Čakajočih na zdravljenje s celicami CAR-T pa je v Sloveniji bistveno več.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Med pogovorom na ministrstvu se je zdelo, kot da ne bi šlo za bolnike, pred katerimi je brez CAR-T terapije morda le še pol leta življenja«

»Občutek imam, da so predstavniki ministrstva za zdravje, ki sem jim danes predstavil nujnost uvedbe zdravljenja s CAR-T celicami in takojšnjega nakupa lastne naprave za pridobivanje teh celic, zelo oddaljeni od realne situacije v bolnišnicah. Pogovor je namreč tekel tako, kot da ne bi šlo za ljudi. Za življenja. In o tem se je zelo težko pogovarjati z nekom, ki ne dela z bolniki, saj preprosto ne razume. Ne čuti. Ne more se vživeti v položaj bolnikov, ki čakajo na to zdravljenje, vedoč, da imajo brez CAR-T terapije pred seboj morda le še pol leta življenja – torej ne morejo čakati na zdravljenje še eno leto, ker tega časa nimajo več!« je po današnjem sestanku na resornem ministrstvu za Zdravstveniportal.si povedal prof. dr. Samo Zver, zdravnik in predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo.

Hematologija

Do začetka zdravljenja nekaterih krvnih in tudi drugih rakov s CAR-T celicami, na katero pri nas trenutno čaka 30 bolnikov, manjka še 540.566 evrov

»Pozdravili bomo lahko tudi nekatere rakave bolezni, pri katerih bi bila naslednja postaja le še pokopališče,« je bil pred poldrugim letom v pogovoru za Zdravstveniportal.si glede nove metode zdravljenja krvnih rakov s CAR-T celično terapijo nedvoumen predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana prof. dr. Samo Zver. Seveda si takrat ni mogel predstavljati, da bo pot, ki vodi k uvedbi zdravljenja, s katerim bi v tem času lahko marsikomu rešili življenje, tako dolga in zapletena.

Rak

Na račun epidemije nedopustni zastoji pri diagnosticiranju drugih bolezni, tudi krvnih rakov

Da bo epidemija novega koronavirusa, ki je povsem spremenila običajni ritem dela v zdravstvenih ustanovah, močno vplivala na vsa druga področja medicine, na pozno postavljanje diagnoz in posledično na zapoznele začetke zdravljenja številnih bolezni, ki prav tako lahko ogrozijo življenje obolelega, je boleče jasno. Čeprav bodo konkretni podatki znani šele čez čas, ovrednoteni pa najverjetneje šele čez nekaj let, pa so indici, ki opozarjajo tudi na takšne posledice epidemije, že zdaj izjemno zaskrbljujoči.

Rak

Bo zgodnje odkrivanje bolezni, ki nastanejo kot pozna posledica zdravljenja raka, po več kot treh desetletjih vendarle tudi formalno umeščeno v sistem zdravstvene dejavnosti?

Danes je zdravljenje raka tako napredovalo, da omenjena diagnoza, če je le bolezen odkrita dovolj zgodaj, nima več predznaka usodnosti, ampak jo je mogoče pozdraviti oziroma zazdraviti ter z njo živeti lepo, kakovostno življenje – kot s katerokoli drugo kronično boleznijo, pri čemer je priporočljivo, da oboleli spremeni življenjski slog in skrbi za svoje zdravje z udejanjanjem bistvenih priporočil glede zdravega življenja. Toda vsaka vrsta zdravljenja – zdravljenja raka pa tudi drugih bolezni – lahko pusti posledice, bodisi na organih bodisi na tkivih, najsi gre za žleze z notranjim izločanjem, za kožo, pljuča, ledvica, oči, jetra, uho, živčevje, mišičje ali srce. Gre za pozne posledice zdravljenja, ki jih je, prav tako kot osnovno bolezen, treba odkriti čim hitreje.