Pravzaprav se zdi neverjetno, kaj vse želi prof. dr. Samo Zver narediti in doseči, da bi se odpravilo sistemske anomalije in »rešitve«, ki jemljejo denar zdravstvenim ustanovam in s tem tudi bolnikom. Med drugim si želi ukinitve dolgoletne prakse, ki je s prilagojenim prenosom tujih obračunskih modelov po njegovem trdnem prepričanju slovenskemu javnemu zdravstvu povzročila neizmerno škodo – ni pa škodila tistim, ki so takšen pristop zasnovali, da bi se z njim okoristili.

Podrobnejši razčlembi konkretnega perečega primera sva se izognila, ker je trenutno predmet mediacije, sva se pa pogovorila o različnih drugih aktualnih težavah, ki potrjujejo nujnost ureditve javnega zdravstva.

V nadaljevanju sledijo ključni poudarki pogovora (celotni video pogovor je objavljen na koncu).

Kakšno vlogo imata po vaši oceni v prepletu ustvarjanja pogojev za čim bolj nemoteno delovanje zdravstvenih timov zavod za zdravstveno zavarovanje kot plačnik in ministrstvo za zdravje, za katerega pravite, da je »institucija, namenjena sama sebi, institucija, ki ščiti zdrave pred bolnimi«?

Resno mislim. Ta hip je res tako. 

Lahko poveste, kateri je trenutno najakutnejši sistemski problem, ki bremeni vaše delo in s katerim ste se primorani ukvarjati?

Denar. In potem, seveda, prostor – torej spet denar. In tako naprej ... Poglejte: UKC Ljubljana je izgubar. Toda zakaj je tako, zakaj je vedno znova v rdečih številkah? Zato, ker se številni iz naših jasli napajajo in ki ta denar dobesedno iztisnejo in izžamejo iz kliničnega centra. In kaj se zgodi tem ožemalcem? Nič! Klinični center jim da denar. 

Trenutno se ukvarjamo z enim od takšnih 'primerov', z zavodom, s katerim je bil sklenjen dogovor, obešen na veliki zvon – sam sem bil med tistimi, ki so temu dogovoru nasprotovali. Toda prevladalo je prepričanje, da bo dogovorjena rešitev pospešeno zaživela in bo dolgoletni problem urejen. Kaj pa smo v resnici uredili? Spet smo na istem, kot smo bili pred pol leta. In tako bomo tudi letos spet ogromno plačali, kar me resnično iritira, saj točno vem, kakšni so ljudje, ki bodo od tega imeli koristi. 

Kot zdravnik si nenehno v stiku z ljudmi in jih znaš oceniti – vidiš in veš, komu lahko zaupaš in komu ne. Sam imam ta instinkt in mislim, da tistih, ki se ukvarjajo s finančnim izžemanjem, ne bi smeli spustiti zraven. Predvsem pa ne razumem, kako taki ljudje sploh lahko spijo.

Res je torej, da je ministrstvo za zdravje trenutno institucija, ki ščiti zdrave. Kajti če za bolne ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti, bo denar, ki bi moral biti namenjen pacientom, lahko šel za jahte – da ne omenjam imen in priimkov, stanovanj in marsičesa, kar za svoje dobro počutje potrebujejo nekateri, jaz ne.

Konkretni problemi, ki se, denimo, tičejo ene same ustanove, so težki milijone evrov. In to na letni ravni ...

Ja, medtem ko na dvajsetletni ravni njihova vrednost znaša četrt milijarde evrov!

Kako pa gledate na načrtovane zakonodajne spremembe, ki naj bi izboljšale delovanje javnega zdravstva – morda tudi z vidika aktualnih težav, s katerimi se spoprijemate kot predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo?

Ne verjamem, da bo od načrtovanih ukrepov kakršnakoli korist. Doslej je ni bilo. 

Dejstvo je, da z določenim aktom ne moreš spremeniti miselnosti ljudi. Ti morajo že prej začeti ravnati tako, kot želijo, da se bo ravnalo z njimi, ko bodo bolni. Sam lahko, na primer, napišem akt, da morajo naši zdravniki redno preverjati svojo krvno sliko in da njihov CRP (C-reaktivni protein; zvišana koncentracija je kazalnik okužbe ali vnetja, op. a.) ne sme presegati deset, sicer ne smejo priti v službo ... Toda dokler ne bo vsak sam začutil, da mora takrat, ko je akutno bolan, ostati doma, spremembe ne bodo zaživele. 

Tako je tudi z zdravstvom. Ni ga mogoče spremeniti z dekretom ali z zakonodajo – ljudje morajo sami začutiti, da so spremembe nujne.

Kako pa je z usodo intenzivne enote, ki deluje v sklopu kliničnega oddelka za hematologijo in ste jo morali lani začasno zapreti? 

Lahko ugibate, kako je ... Ni je. Še vedno je ni! in to je prava rak rana. Odgovornost je moja – in zaradi tega sem pripravljen tudi odstopiti. Zagotoviti bi moral osem medicinskih sester, pa jih ne morem. 

Pri vrhunskih storitvah, ki jih zagotavljamo, je delo brez intenzivne enote nekaj takšnega, kot če bi imeli odličen divjačinski golaž in slabo govedino iz juhe – pa bi se kljub vsemu odločili za govedino. V prenesenem smislu smo tudi mi z »golaža« prešli na nekaj neprebavljivega.

To, da imamo intenzivno enoto, pa vendar je nimamo, je res hudo. Je nekaj, kar preprosto ni prav.

To je v bistvu nepredstavljivo glede na bolnike s tako težkimi obolenji, za katere skrbite ...

Preživetje bolnikov, ki jih zdravimo, se je izboljšalo prav zato, ker je bil bolnik, ki mu je padel krvni tlak, če se je pojavila sepsa ali krvavitev, takoj premeščen na intenzivni oddelek. In zdaj tega ni. Na sestankih strokovno-poslovnega sveta interne klinike na to nenehno opozarjam, kar je zabeleženo v zapisnikih, kaj več pa mi ne uspe doseči.

Začasno zaprtje intenzivne enote je, seveda, strokovna in tudi etična odločitev, kajti jasno je, da je varnost bolnikov lahko tudi ogrožena, če na oddelku ni dovolj kadra. Zato je (bilo) sprejetje take odločitve odgovorno.

Absolutno. Pravzaprav to niti ni strokovna odločitev, kajti kaj v resnici lahko naredi stroka, če zgolj »vrti jezik«? Nič. To je podobno, kot če bi mi omrtvičili jezik, nakar bi bil prisoten na sestanku, na katerem ne bi mogel govoriti – in na koncu bi sestanek ocenili kot izjemno dobrega, saj da niti dr. Zver ni imel pripomb.

Kako vam v teh pogojih uspeva, da ste kljub bolezni, ki je postala vaša stalna sopotnica skozi življenje, še vedno več kot polno aktivni? Kaj je tisto, kar vam daje zagon v boju s sistemskimi mlini na veter, po katerem ste prepoznavni nič manj kot po celoviti, osredotočeni skrbi za bolnike?

Bolezen je trenutno še skoraj najboljša od stvari, ki me bremenijo. Skrbi je namreč veliko, tudi zasebno ... Tega ne obvladujem z lahkoto, nikakor. Vse to mi pobira moči in najraje bi nekam odšel, za štirinajst dni, v kratkem ... 

Včasih je to dobra odločitev – da si človek napolni baterije ...

Saj moje življenje je dobro, tudi po strokovno plati je izpolnjeno z zadovoljstvom; marsikdo je ostal živ, ker se res trudimo. Vse to je lepo in krasno, toda tudi sam moraš živeti.

Kakšne pa so, če se naveževa na uvodno vprašanje, v bližnji prihodnosti vaše ključne strokovne prioritete? Kaj bi radi dosegli – čeprav vemo, da je vizavi sistema težko karkoli premakniti?

Trenutno je najpomembneje, da se poskušamo dogovoriti za rešitve v okviru hematološke ambulante; na koncu teh prostorov je podaljšek, v sklopu katerega imajo tri sobe anesteziologi. Če bi nam uspelo dobiti še te tri sobe – kar bo težko, saj mi je direktor nedavno v šali dejal, da veliko posluša o tem, kako da hematologija po moji zaslugi »metastazira« –, bi pridobili prostore za izolacijo, kar je pomembno zlasti zaradi zaščite pred okužbami z bakterijami, odpornimi na antibiotike (MRSA, VRE ...). In s tem bi problematiko ambulant rešili za pet ali deset let, kar bi bilo ogromno. Morda nam bo celo uspelo.

Vedeti moramo, da prostor, v katerem se pogovarjava, ni moj; ta prostor si, jaz in vi, delno lahko lastiva kot davkoplačevalca – upravlja pa ga direktor UKC Ljubljana. Toda pri nas nimamo razčiščenega bistvenega pojma: da bi tisti, ki z določenim prostorom upravlja, tega lahko namenil nekomu, ki ga potrebuje bolj, tistemu, ki je v tem prostoru, pa bi poiskal nadomestno lokacijo.

Ko bomo obvladali vsaj to miselnost, bomo začeli delati odgovorneje, predvsem pa bodo bolniki varnejši. Zato res apeliram, da bi naš klinični oddelek dobil te prostore – in tega ne delam zaradi sebe. Sam živim drugje. In tudi ta prostor, v katerem sedim kot predstojnik, ni moj; če bi mi generalni direktor dejal, naj odidem, bi odšel.

Seveda pa vsi vemo, koliko ste naredili za hematologijo, za klinični oddelek, za vse bolnike s krvnimi boleznimi, ki so se zvrstili v bolnišničnih sobah oddelka za hematologijo ...

To smo naredili vsi. Naša klinika. Morda sem bil jaz nekoliko glasnejši, toda zaslužen je klinični oddelek za hematologijo ...

Kot eno, kajne?

Kot eno! Kaj pa lahko naredim sam? Nič. 

Video pogovor s prof. dr. Samom Zverom in portreti: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.