»S cepljenjem smo v preteklosti odpravili otroška pokopališča in močno podaljšali pričakovano življenjsko dobo – zdajšnja nezadostna precepljenost pa vzdržuje epidemijo in ogroža zdravje ljudi«

Čeprav sta bili zadostna precepljenost proti nalezljivim boleznim in posledično nizka stopnja otroške umrljivosti že doslej odraza civilizacijske in zdravstvene kulture, so se povsod pojavljali predsodki in nasprotovanja tovrstni zaščiti pred boleznimi. Takšen odziv je izviral iz strahu pred nepoznanim, iz predsodkov, ki so narekovali kategorično nasprotovanje, pa tudi iz subjektivnih prepričanj in dvomov, temelječih na opozorilih o možnih stranskih učinkih, brez katerih pa, kot vemo, ni prav nobeno zdravilo in tudi nobeno cepivo. Koristi so vedno izrazito prevladale nad možnimi tveganji – in tako je v preteklosti izginila prenekatera bolezen, ki bi sicer še dandanes ugašala življenja otrok in odraslih. Tokratno dogajanje, ki smo mu priča v sklopu pandemije COVID, je drugačno. Izrazito drugačno. In na to opozarja današnji javni poziv najvišjega etičnega foruma v zdravstveni sferi, republiške Komisije za medicinsko etiko (KME).

Odprto pismo poslancu Mihi Kordišu in grožnja s prav(d)nimi postopki zaradi izjave o »zdravnikih mazačih«

Poslanec Miha Kordiš, ki je v tem tednu razdvojil politično različno opredeljene Slovence (kar je še najmanj pomembno), slovensko zdravništvo spravil na okope (kar je logična posledica njegove razprave na odboru za zdravstvo in označevanja dela zdravnikov kot »mazačev«), predvsem pa nazorno pokazal, kako nizko je pri nas padla raven osebne kulture, etike in komunikacije (kar se je potrdilo tudi v nadaljnjih razpravljanjih na družbenih omrežjih), je danes prejel javni odziv odvetnika Domna Gorenška, brata nedavno preminulega ortopedskega kirurga Matevža Gorenška.

»Zdravniki morajo upoštevati, če pacient odkloni zdravljenje, tudi če bo zaradi te odločitve umrl. Ko pa taka odločitev ogroža življenja drugih, je drugače!« – doc. dr. Božidar Voljč o etičnih dilemah, ki jih sproža COVID-19

V času epidemije COVID se odpirajo številne etične dileme in vprašanja, še več pa je poskusov minimaliziranja tega resnega zdravstvenega problema, kar je v zadnjem času na družbenih omrežjih dobro prikazala metafora Titanika in odzivov na tragedijo. Potop Titanika bi današnji iskalci in ustvarjalci teorij zarot ter spletni vedeži v hipu ovrgli kot izmišljotino, kot nekaj, kar se v resnici sploh ni zgodilo, saj da sami ne poznajo niti enega človeka, ki bi bil izpostavljen temu tragičnemu dogodku. Neresen odnos do resnega problema je dobro ponazorjen v opisanih odzivih, ki poskušajo potapljanje Titanika pavšalizirati na vse (ne)mogoče načine: "Kapitan in posadka širijo lažno novico o nesreči, da nas lahko kontrolirajo kot ovce. Lažejo nam, da se ladja potaplja, čeprav vsi vidimo, da se krma dviguje. Ne bomo nosili rešilnih jopičev, ker nas utesnjujejo, človeško telo ni za nošnjo rešilnega jopiča. Ne bodo nam omejevali svobode gibanja s pošiljanjem v rešilne čolne. Zakaj bi nas skrbelo, utopijo se samo starci in neplavalci ...". Res, prebiranje takih odzivov bi bilo smešno, če ne bi bila metaforična primerjava z aktualnim dogajanjem tako zelo resnična in skrb vzbujajoča.