Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bo, če bo sprejet, uzakonil dolžnost, po kateri bodo zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci morali sodelovati v postopkih pomoči pri končanju življenja – v postopkih torej, ki jim omenjene profesije že zaradi narave svojega dela, etike in deontologije, torej prvin, ki opredeljujejo dolžnosti določenega stanu, odločno nasprotujejo. Kajti, kot poudarjajo zdravniške asociacije, v konkretnem primeru ne gre zgolj za tehnično odločitev ali za »odkljukanje« zgolj še enega zakona v nizu predvidenih sprememb; nasprotno, »gre za vprašanje, kakšno družbo si želimo: družbo življenja in sočutja – ali družbo, v kateri so trpljenje, starost in ranljivost razlog za opustitev skrbi«.

Zdravniška zbornica ob tem po pravni plati opozarja, da »zakon zunaj okvira razumevanja največje zdravstvene koristi za pacienta v medicinskem pravu določa, da je lahko največja zdravstvena korist za pacienta tudi – omogočiti smrt,« pri čemer pa »omogočanje smrti nikakor ne more biti oblika zdravljenja. Pomoč pri končanju življenja namreč ni medicinski postopek, kot ga imenuje zakon, temveč gre za storitev sui generis.« 

In tej storitvi, ki naj bi človeka v posebnih okoliščinah odrešila s trpljenjem prežetega življenja, so pred parlamentarnim odločanjem o usodi omenjenega zakona prav vsa zdravniška združenja ponovno izrazila absolutno nasprotovanje in podprla stališče republiške komisije za medicinsko etiko (KME), po katerem omenjeni zakon »prinaša resna etična, strokovna in družbena tveganja«.

Ne na evtanaziji, poudarek naj bo na dolgotrajni in paliativni oskrbi

V dolgoživi družbi je treba omogočiti kakovost življenja – v prav vseh starostnih obdobjih, tudi ali predvsem v starosti, sicer lahko kaj hitro pride do razmaha starizma. S starizmom pa se spoštljivost do seniorjev kaj hitro izgubi v poplavi plehkih pogledov na življenje, ki jih danes družbena omrežja in na splošno opazen upad vrednotnega sistema le še dodatno spodbujajo. 

V takem miljéju je v sklopu družbenih okvirov, ki bi morali omogočati in spodbujati družbeni razvoj in blagostanje ter skrb za zdravje, pri obolelih pa čim dolgotrajnejše in celovitejše ohranjanje kakovostnega življenja, nujno celovito udejanjenje dveh sinergijskih sistemov oziroma pristopov – dolgotrajne oskrbe in paliativne oskrbe. 

»Kakovostna paliativna oskrba je tista pot, ki zagotavlja dostojanstvo in sočutno podporo bolnikom v zadnji fazi življenja. Slovenija potrebuje okrepitev paliativne medicine in ne uvedbe zakonodaje, ki normalizira prekinitev življenja oziroma samousmrtitev. Subjektivna relativnost trpljenja, kot jo izpostavlja zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, v kombinaciji z demografskimi, socialnimi in ekonomskimi dejavniki prinaša nevarnost pritiska na najranljivejše skupine, predvsem starejše, osamljene, dolgotrajno bolne in socialno odrinjene posameznike,« poudarjajo člani koordinacije zdravniških organizacij: predsednik strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Miha Lukač, ki letos vodi koordinacijo, predsednica zdravniška zbornice prof. dr. Bojana Beović, predsednik zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina ter predsednik (zobo)zdravniškega sindikata Fides Damjan Polh.

Bo zakon odprl vrata zlorabam?

Pri tem se zdravniška stroka sklicuje na mnenje državne komisije za medicinsko etiko, po katerem »zakon ustvarja nevaren precedens in odpira vrata zlorabam, ki jih bo kasneje težko nadzorovati ali popraviti«, po drugi strani pa člani KZO izpostavljajo, da pomoč pri samousmrtitvi ni v skladu z zdravniškim poslanstvom, saj »predstavlja prelom etičnih standardov, ki zdravnika zavezujejo k spoštovanju življenja v vseh njegovih fazah. V večini držav in v zdravniških kodeksih, tudi v Sloveniji, sta dejanje namernega končanja življenja in pomoč pri tem jasno zavrnjena kot neetična.«

Empatična in napredna, sodobna družba mora zagotoviti ustrezno pomoč in podporo, da skupaj z neprekinjeno skrbjo za obolelega ne bodo usihali tudi njegovi bližnji; zagotoviti je treba sistemsko pomoč, preprečiti bolečino, ki pri težkih napredujočih obolenjih marsikdaj postane stalnica. 

Precedens, ki prinaša resna tveganja

V Sloveniji nam do celovitega udejanjenja tovrstne prakse manjka še precej sistemskih korakov, kajti parcialne rešitve niso nekaj, s čimer bi se lahko hvalili; predstavljajo osnovo, ki zahteva celovito nadgradnjo – da bo življenje slehernega med nami do zadnjega diha lahko prežeto z dostojnostjo. To je prvi in glavni korak – in ne sprejetje zakona, ki bi udejanjil radikalni preobrat v odnosu do življenja in smrti ter v dobršni meri postavil na glavo obstoječe pravne, etične in medicinske okvire.

V tem kontekstu je povedno mnenje mag. Igorja Muževiča, predsednika sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um, ki pravi: »Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja za marsikoga pomeni olajšanje, saj vidi v njem le morebitne koristne aspekte. Ampak treba se je zavedati, da bo prinašal tudi tragične zgodbe – in da bodo zaradi tega zakona nedvomno in nepreprečljivo umirali ljudje, ki bi sicer radi še živeli.«

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.