Znanost

»Družba, ki dobro skrbi za otroke in otroštvo, spoštuje in razume tudi starejše« – nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek (p)o imenovanju za neodvisnega strokovnjaka za pravice starejših pri UNHRC

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek ni »zgolj« vrhunski nevrolog, ampak tudi predani proučevalec kognitivne nevroznanosti, ki je za razumevanje nevrodegenerativnih obolenj in posledično tudi za optimalno, celovito oskrbo obolelih v slovenski medicini premikal mejnike, istočasno pa ohranjal prvinsko človečnost in etičnost v skrbi za vedno večje število bolnikov, ki niso potrebovali le prijemov vrhunske medicine, ampak tudi razumevanje in prijazno besedo. Zato se ne kaže čuditi, da kariera prof. dr. Pirtoška v času, ko končuje s kliničnim delom, dobiva nadaljevanje na mednarodni ravni – z imenovanjem za neodvisnega strokovnjaka za pravice starejših pri Svetu Združenih narodov za človekove pravice (UNHRC).

Zavajajoče oglaševanje

Bolniki, pa ne le starejši, pogosto nasedajo lažnim navedbam o »čudodelnih« izdelkih, ki da so »povsem varni, absolutno učinkoviti in tako rekoč brezplačni«. Kdo in kdaj bo naredil konec učbeniškim primerom zavajajočih oglasov?

Mnogim, ki jih tarejo številne zdravstvene tegobe in ki imajo praviloma ne eno, ampak več kroničnih obolenj, se kakovost življenja počasi poslabšuje. Čeprav se gabariti aktivnosti, ki so bile včasih del vsakdana, zmanjšujejo, imajo tudi ti, pa naj bodo starejši ali nekoliko mlajši, številne konjičke, ki jim pestrijo dan in pomagajo pri bistrenju možganskih aktivnosti. Reševanje križank, na primer, dokazano pripomore k ohranjanju kognitivnih sposobnosti; če so križanke tematske, prebiranje dodatnih informacij ni le zanimivo in poučno, ampak pripomore tudi k širjenju obzorij. Toda goljufivi marketinški prijemi, ki ciljajo na ranljivost posameznika, so dobili domicil tudi v najbolj priljubljenih križankah na Slovenskem, kjer imajo na voljo oglasni prostor, v sklopu katerega starejšim lažejo z obljubami o tako rekoč takojšnji povrnitvi izgubljenega zdravja, denimo sluha – če, seveda, nemudoma naročijo »čudežne kapljice« ali kapsule ali tablete, ki pa, žal, nimajo prav nobenega koristnega učinka.

Starejši

Sarkopenična debelost pri starejših: prepogost problem, zaradi katerega prihaja do padcev, zlomov in rapidnega slabšanja kakovosti življenja

Mišična oslabelost, ki jo spremlja občutek onemoglosti oziroma nenehne utrujenosti, je praviloma prehoden pojav. Kadar pa ta problem vznikne kasneje v življenju, lahko postane stalnica, ki povzroča zelo hude težave. Takrat govorimo o sarkopeniji. S staranjem se pri človeku zmanjšuje mišična masa, posledično se poslabšujeta njegova funkcionalnost in kakovost življenja, povečuje se nabor težav, povezanih z (vse večjo) oviranostjo, pogostejši so padci, tudi zlomi. V domovih za starejše so takšni obrazi staranja, ki se nemalokrat pojavijo v sozvočju z debelostjo, stalnica. Zato je ključno vprašanje: kako čim učinkoviteje in čim bolj usmerjeno vplivati na procese, ki so pri starejših povezani s telesno aktivnostjo, prehrano in umanjkanjem celovite pomoči v skrbi za zdravje ter se nemalokrat odrazijo v stanju, poimenovanem sarkopenična debelost?

Etika

»Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bo prinašal tudi tragične zgodbe – in zaradi tega zakona bodo nedvomno in nepreprečljivo umirali ljudje, ki bi sicer radi še živeli«

V več kot treh desetletjih, odkar pišem o najrazličnejših boleznih, njihovem zdravljenju in osebnih (pre)izkušnjah posameznikov, pri katerih določena bolezen počasi, a vztrajno ugaša njihove zmogljivosti, jim krade duha ter vse bolj omejuje njihovo življenje, med sogovorniki ni bilo nikogar, ki bi nad življenjem obupal, nikogar, ki bi svoje življenje, čeprav marsikdaj spremenjeno skorajda do neprepoznavnosti, želel predčasno končati. Fokus življenja se v takih primerih sicer močno spremeni, pomembne postanejo povsem drugačne vrednote kot pred boleznijo, saj človeku življenje sčasoma lajšajo, zaljšajo in bogatijo že majhne, včasih navidezno povsem nepomembne stvari. Vendar to nikakor ni dovolj. Poskrbeti je treba za sistemsko pomoč in podporo, ki lajšata življenje obolelemu pa tudi njegovim bližnjim – kajti v ne dovolj urejenih razmerah in z zgolj parcialnim ukrepanjem pot do verodostojnih, varnih in celovitih rešitev (p)ostaja zelo negotova, nemalokrat prežeta s številnimi tveganji in nevarnostmi.

Demenca

Umovadba oziroma možganski fitnes kot pomoč pri upočasnjevanju kognitivnega upada, povezanega z demenco, depresijo, shizofrenijo, parkinsonovo boleznijo, multiplo sklerozo, boleznijo srca, poškodbo možganov ...

Kognitivna vadba, poimenovana tudi umovadba, je priporočljiva zlasti za starejše, ki tako preprečijo usihanje kognitivnih sposobnosti oziroma s staranjem povezanega umskega upada. Poleg vzdrževanja zdravja možganov pa ima tovrstni možganski fitnes pomembno dodano vrednost, saj pripomore tudi k izboljšanju umskih sposobnosti posameznika. Tovrstne aktivnosti, pa naj gre za redno reševanje ugank in zank, križank in računskih operacij, za igranje kart ali branje, namreč povečujejo kognitivno rezervo in tako upočasnjujejo nevrodegenerativne procese. Umovadba pa nima pomembne vloge le pri preprečevanju (napredovanja) demence, ampak pomaga tudi številnim obolelim, pri katerih je kognitivni upad povezan z drugimi obolenji.

Demenca

Dunaj postaja demenci najprijaznejše mesto na svetu. Kako pa je pri nas?

Demenca, vse pogostejša bolezen sodobnega časa, je kruto obolenje, ki obolelemu vztrajno ugaša spomin in briše spominsko sestavljanko, oblikovano na podlagi prehojene življenjske poti. Zato posledice te napredujoče bolezni možganov sčasoma bolj kot za obolelega postanejo boleče za bližnje; ti so prisiljeni spremljati usihanje duha ljube jim osebe, ki jih na koncu, ko demenca napreduje in se kaže kot vse bolj izražena motnja spomina, razumevanja, mišljenja, orientacije, presoje ali zmožnosti govornega izražanja, morda sploh ne prepozna več. Toda tudi obolelim, ki jim določene zmogljivosti sčasoma sicer spolzijo iz vse bolj skrčenega razpona umovanja in čustvovanja, je njihovo življenje mogoče olepšati, demenci navkljub. To dokazujejo v avstrijski prestolnici, ki namerava do prihodnjega leta postati demenci najprijaznejše mesto na svetu. V sklopu teh prizadevanj so nedavno odprli tudi prvo restavracijo, namenjeno osebam z demenco, s prilagojenim izborom in pripravo jedi ter s posebej usposobljenim osebjem, ki skrbi za izborno doživetje gostov – oseb z demenco in njihovih bližnjih ali prijateljev.

Varnost in kakovost

Kdo bo v prihodnje skrbel za zdravje slovenstva? Politika, ki bo na fasado javnega zdravstva narisala velik nasmeh, za katerim pa se bo skrivala ena sama velika praznina?

Če bi scenarist v predlogu za film popisal to, kar se v zadnjem obdobju dogaja s slovenskim zdravstvom, z zdravniki pa tudi drugimi strokovnimi profili, ki delajo v njem, če bi v gradacijo fabularnih zapletov vključil poteze (zdravstvene) politike, naracijo zgodbe pa bi zaokrožil z vizijo posledično nastalih razmer v zdravstveni sferi čez nekaj let ali desetletij, bi njegovo zgodbo gladko zavrnili. Kot povsem nerealno, abotno pravzaprav, saj celo filmska fikcija ne vzdrži in ne tolerira tako slabo domišljenega dogajanja. Pa vendar se točno to – v resnici, ne v filmu – dogaja z našim javnim zdravstvom. Vlada prisega, da ga bo na vse mogoče in nemogoče načine poskusila ohraniti, v resnici pa, kot je videti z izkustvenega in tudi s kliničnega vidika, počne vse mogoče in nemogoče, da bi uresničila svoje videnje. Videnje, ki nima trdne opore in podpore in ki je zgolj samo sebi namen – če pomislimo zgolj na množične javne odzive zdravnikov tako rekoč vseh specialnosti, če odmislimo, da stavka slovenskega zdravništva traja že več kot štiri mesece, in če vemo, da obljubljenih in za delovanje zdravstva več kot nujnih izboljšav ni od nikoder. Ukrepi, ki se vrstijo, gredo namreč v povsem drugačno smer.

Demenca

»Stanje se slabša počasi. Ničesar ne opustim, vendar vse počnem v družbi, s prijatelji, nikoli sam ...« – Tomaž Gržinič o sobivanju z demenco, boleznijo, v katero so tudi pri nas usmerjeni številni raziskovalsko-klinični projekti

Ko nekdo dobi diagnozo demenca, je to zagotovo hud šok, zanj in za vse njegove bližnje, nikakor pa se kakovost življenja na tej točki ne izniči. Zato mora družba, v kateri je demografska piramida že dolgo obrnjena na glavo in v kateri se skupaj z izrazitim povečevanjem deleža starejših povečuje tudi pojavnost demence, narediti vse, da se obolelim in njihovim bližnjim olajša življenje – z blaženjem simptomov demence in z usmerjenimi aktivnostmi za ohranjanje kakovosti življenja obolelega. Kaj na tej ravni lahko naredimo sami in kaj na tem področju medicine napovedujejo raziskave, v katere so vključeni tudi nekateri slovenski bolniki?

Zdravje kosti

»Pri nas se zaradi osteoporoze vsako leto zgodi približno 3000 zlomov kolka, ki včasih predstavljajo zadnjo epizodo v življenju bolnika«

Če telo ne zmore (več) uravnavati vsebnosti mineralov v kosteh, kostnina sčasoma postane redkejša, kosti pa bolj oziroma hitreje lomljive. Da bi ohranili normalno kostno gostoto, bi organizmu morali zagotoviti zadostno količino kalcija in drugih mineralov ter vitamina D, ki omogoča absorbiranje kalcija iz hrane in njegovo vgrajevanje v kosti. Telo pa mora tvoriti tudi dovolj hormonov – od paratiroidnega hormona in kalcitonina, ki nastajata v obščitničnih žlezah oziroma v ščitnici, do rastnega hormona ter pri ženskah estrogena in pri moških testosterona. Pri človeku se kostna gostota povečuje od otroštva do približno 30. leta starosti, nakar začne upadati. Kadar se kostnina izrazito zmanjša, se pojavi bolezen – osteoporoza.

Rak

Rak ustne votline in žrela – kako ta najpogostejši maligni tumor glave in vratu čim hitreje prepoznati in kako zdravje ustne votline ohraniti tudi med onkološkim zdravljenjem in po njem

Pravzaprav človek praviloma ne razmišlja kaj dosti o tem, da z redno nego zob in ustne votline ter z občasnimi pregledi pri zobozdravniku tudi takrat, ko ga k temu ne »prisili« zobobol, v resnici preprečuje pojavnost težkih sistemskih in kroničnih bolezni, med drugim tudi raka. Vendar se raku kljub tovrstni preventivi ni mogoče vedno izogniti, zato je, kot v sklopu svetovnega dneva ustnega zdravja poudarja zobozdravnica prim. dr. Diana Terlević Dabić, pomembno, da ljudje vedo, da za rakom ustne votline in žrela lahko zboli kdorkoli, ne glede na stanje zobovja – tudi posamezniki, ki zob nimajo več. Ključnega pomena je redno (samo)pregledovanje in takojšnje ukrepanje pri opaženih spremembah, kot so ostro omejene rdeče ali bele lise, rane, ki se ne zacelijo v dveh tednih, zatrdline. Kadar tega raka odkrijejo šele v napredovali fazi, ne zadostuje le operacija; nujno je obsevanje, ki pa vpliva tudi na zdrava tkiva. Zato so stomatologi že pred začetkom onkološkega zdravljenja vključeni v multidisciplinarno obravnavo in pripravo pravega pristopa za preprečitev nastanka zapletov, med drugim tudi nekroze, saj ta sicer v ustni votlini lahko povzroči opustošenje.