S skrbno domišljenim, usmerjenim pristopom tako zdaj na Dunaju omogočajo obisk restavracije in posledične kulinarično razvajanje tudi posameznikom, ki bi jih napredujoča in sčasoma vse teže obvladljiva bolezen sicer grobo oropala tovrstne izkušnje. Nova restavracija v domu starejših v Döblingu namreč osebam z demenco omogoča prijetno druženje z zakoncem, s sorodniki ali prijatelji, druženje, ki ga lahko zaokrožijo z edinstvenim kulinaričnim doživetjem, za kar so sicer mnoge osebe z diagnozo demenca prikrajšane. 

Ta restavracija, povedno poimenovana Zum Augenblick – kajti pomemben je aktualni trenutek, v katerem se lahko človek posveti svojemu bližnjemu, bolezni navkljub – je prilagojena specifični ciljni skupini. V restavraciji sta na voljo tako posebej usposobljeno osebje, ki skrbi za strežbo, kot tudi negovalno osebje; oboji lahko zagotovijo ustrezno podporo in oskrbo obolelim gostom. Prilagojena sta tudi izbor in priprava jedi, kajti med osebami z demenco, ki se s svojci ali prijatelji odločijo za obisk restavracije, so mnogi, pri katerih so že prisotne težave bodisi z žvečenjem bodisi s požiranjem.

Prva tovrstna restavracija, ki je plod poglobljenega sodelovanja med medicinskim osebjem, psihologi, kuharji in nutricionisti, bo, kot napovedujejo na Dunaju, postala vzorčni model – s čimer sledijo tudi cilju, po katerem naj bi avstrijska prestolnica do prihodnjega leta postala osebam z demenco najprijaznejše mesto na svetu.

Tudi slovenska strategija obvladovanja demence je bila sprejeta, med zadnjimi ...

Kako pa v smislu ukrepanja za čim učinkovitejše obvladovanje razsežnosti epidemije alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence kaže Sloveniji, kjer ima demenco že več kot 45.000 prebivalcev, ta številka pa naj bi se v prihodnjih 25 letih podvojila? 

Ministrstvo za zdravje je pred mesecem dni postalo demenci prijazna točka – ena od 433 tovrstnih mest, ki se zavezujejo, da bodo pomagala pri ozaveščanju o tej bolezni ter zagotavljala pomoč tako osebam z demenco – boleznijo, ki je pri nas še vedno močno stigmatizirana – kot njihovim bližnjim.

Sicer pa je bila na Slovenskem strategija obvladovanja demence do leta 2030 po precejšnjih zastojih sprejeta pred letom dni; bili smo med redkimi državami, ki nimajo tovrstne strategije. Sprejet je bil tudi akcijski načrt, po katerem naj bi se v prihodnje izboljšala dostopnost do multidisciplinarne obravnave, tudi po zaslugi na novo pripravljenih nacionalnih smernic, ki bodo natančno opredelile kazalnike kakovosti za diagnostično in terapevtsko obravnavo bolnika. 

Kdaj nacionalni register za demenco?

Strategija bo med drugim spodbujala preventivne programe za zmanjševanje dejavnikov tveganja za razvoj demence, s katerimi je oziroma bo pojav alzheimerjeve bolezni mogoče odložiti tudi za pet let ali več. 

V sklopu akcijskega načrta pa nastaja tudi elaborat za zagon nacionalnega centra za demenco. Ta naj bi do leta 2030 postal osrednja institucija za strokovni razvoj in celovito raziskovalno dejavnost ter za usposabljanje in izobraževanje kadra, ki bo osebam z demenco zagotavljal čim bolj celostno oskrbo, tudi s pomočjo formalnih in neformalnih oskrbovalcev.

Trud bo usmerjen tudi v zagon nacionalnega registra za demenco, ki ga še vedno nimamo – čeprav je ta, tako kot pri mnogih drugih obolenjih, ključni dokument, ki omogoča poglobljeno in usmerjeno načrtovanje storitev in programov za obvladovanje te bolezni.

Kratki stiki pri udejanjanju zakona o dolgotrajni oskrbi

Po drugi strani pa tudi pri udejanjanju zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je začel veljati avgusta lani in ki naj bi predstavljal pomembno sistemsko in celostno rešitev na področju socialnega varstva, prihaja do kratkih stikov. In ti so posredno in neposredno povezani tudi z zagotavljanjem celovite skrbi in oskrbe oseb z demenco.

Skupnost socialnih zavodov izpostavlja, da sistemu dolgotrajne oskrbe zaradi dolgoletnega razkrajanja grozi skorajšnji zlom, »vladni ukrepi pa so prepočasni, pomanjkljivi in pripravljeni brez sodelovanja strokovne javnosti. Zaradi akutne kadrovske krize so v vsakem četrtem domu za starejše postelje prazne. Težave se kopičijo, zato ni nemogoče, da bodo pravice, ki naj bi jih prinesel novi sistem dolgotrajne oskrbe, ostale zgolj mrtva črka na papirju.«

Usihanje kakovostne in varne skrbi za starejše, bolne in dementne?

Združenje za dostojno starost Srebrna nit vedno znova opozarja tudi na nujnost vzpostavitve varuha pravic starejših – med drugim zaradi vztrajnega širjenja pojavov starizma. V kontekstu diskriminacije starejših, ki si je že utrla pot tudi v slovensko družbo, si lahko le predstavljamo, k čemu takšen pojav lahko pripomore v sozvočju s slabšajočim se odnosom do starejših, ki so bolni. Do starejših, ki so, na primer, dementni in ki se sčasoma ne zmorejo več zavzemati niti za najosnovnejše pravice, ampak postanejo povsem odvisni od ljudi, ki skrbijo zanje – teh ljudi pa ni dovolj, zato sta kakovost in varnost tovrstne institucionalne oskrbe vedno bolj na preizkušnji.

Vlada je sicer konec minulega tedna na dopisni seji pripravila predlog zakona o začasnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih socialno-varstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, ki je zdaj nared za tretje branje v državnem zboru. Toda rešitve bodo, ko bodo sprejete, le začasne – ključnega pomena pa je dolgotrajno in celostno urejanje problematike, ki v slovenski družbi, v kateri je demografska piramida obrnjena na glavo, zahteva celovito in ažurno ukrepanje.

O nujnosti usmerjenega ukrepanja tudi na tem področju medicine pove ogromno podatek, ki ga je že večkrat javno izpostavila predsednica združenja za pomoč pri demenci Spominčica Štefanija Lukič Zlobec: »Ljudi z rakom je na globalni ravni pol manj kot oseb z demenco, a kljub temu je denarja za raziskave na področju demence desetkrat manj kot za raziskave rakavih obolenj.« 

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.