Živimo v času, ki spodbuja pojavnost vedenjskih deviacij, kajti miljé v družbeni klimi, ki danes najostrejše robove dobiva v navidezni resničnosti družbenih omrežij, se odraža tudi v resničnem življenju. Vedno se je in vedno se bo. Toda danes so, v primerjavi s preteklostjo, tovrstni dogodki na voljo v tako rekoč prvem planu, tudi s takojšnjo vizualizacijo, s katero sprevrženi in zavržni pristopi dobivajo in dajejo povsem nesprejemljivo sporočilnost, kakršne ne bi smelo biti. Toda naj se takšni dogodki, ki nemalokrat delujejo tudi kot sprožilci nasilnega, nevarnega vedenja, odvijajo pred nosom javnosti ali v zatišju domačega okolja, za debelimi stenami in tesno zatesnjenimi okni doma, ostaja najpomembnejše vprašanje, kako otrokom in mladostnikom, pri katerih je zaznano nevarno ali nasilno vedenje, zagotoviti pravočasno, celovito in učinkovito obravnavo.

Rak sečnega mehurja je eno izmed obolenj, ki pogosto vse predolgo ostanejo neprepoznana – in to kljub temu, da je glavni simptom te bolezni, s prostim očesom vidno kri v urinu, mogoče dokaj hitro opaziti. Temu bi moralo slediti takojšnje ukrepanje: odhod k osebnemu zdravniku, ki opravi osnovno diagnostiko, s katero preveri, ali do krvavitve morda ni prišlo zaradi uroinfekta, ki ga je mogoče ozdraviti z antibiotiki. Nikakor pa antibiotiki niso rešitev, če ali ko gre za raka sečnega mehurja, še zlasti, če se ta pojavi v agresivni, hitro napredujoči obliki – in takih primerov ni malo.

V EU vsakih devet sekund nekdo dobi diagnozo rak. Ko človek izve, da je zbolel za rakom (ali katerokoli drugo kronično, napredujočo, težko ozdravljivo ali celo neozdravljivo boleznijo), se mu okviri sveta, v katere je umestil svojo življenjsko pot, sesedejo kot hišica iz kock. Težko je v sebi najti dovolj moči za vztrajno utiranje poti k ponovni pridobitvi zdravja, saj je na njej polno ovinkov, lukenj in ovir, ki se jim je treba izogibati med zdravljenjem, okrevanjem in rehabilitacijo – da se je potem mogoče vrniti v običajno življenje in biti kos številnim neizogibnim izzivom. Vsakdo, ki prehodi to pot, je zmagovalec, še zlasti, če se je s takšno težko preizkušnjo primoran soočiti v obdobju otroštva, najstništva oziroma zgodnje odraslosti, saj tako dobi popotnico, v kateri se skrivajo morebitne pozne posledice zdravljenja osnovne onkološke bolezni.

Moški so praviloma zelo zadržani, kadar je govora o bolezni. Neradi spregovorijo o svoji izkušnji, stežka priznajo, pred kako težke preizkušnje jih je postavila bolezen, neradi se posvetujejo, le redki so na podlagi svojega izkustva pripravljeni svetovati drugim. Pri raku prostate je to še opazneje, saj bolezen zareže v intimne razsežnosti življenja. Ker je rak prostate še vedno tabu tema, zaznamovana s stigmo, so se v Društvu uroloških bolnikov Slovenije odločili, da obolelim zagotovijo podporo. Njihovi člani, ki so tudi sami preboleli raka prostate, bodo po zdaj že končanem izobraževanju za mentorje bolnikom, ki so se na novo srečali s to diagnozo, na podlagi osebnega izkustva svetovali, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih prinašajo bolezen, zdravljenje in okrevanje.