Čeprav sta bili zadostna precepljenost proti nalezljivim boleznim in posledično nizka stopnja otroške umrljivosti že doslej odraza civilizacijske in zdravstvene kulture, so se povsod pojavljali predsodki in nasprotovanja tovrstni zaščiti pred boleznimi. Takšen odziv je izviral iz strahu pred nepoznanim, iz predsodkov, ki so narekovali kategorično nasprotovanje, pa tudi iz subjektivnih prepričanj in dvomov, temelječih na opozorilih o možnih stranskih učinkih, brez katerih pa, kot vemo, ni prav nobeno zdravilo in tudi nobeno cepivo. Koristi so vedno izrazito prevladale nad možnimi tveganji – in tako je v preteklosti izginila prenekatera bolezen, ki bi sicer še dandanes ugašala življenja otrok in odraslih. Tokratno dogajanje, ki smo mu priča v sklopu pandemije COVID, je drugačno. Izrazito drugačno. In na to opozarja današnji javni poziv najvišjega etičnega foruma v zdravstveni sferi, republiške Komisije za medicinsko etiko (KME).

Dve tezi, ki ju je v pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil prof. dr. Miomir Knežević, sta se mi izrazito vtisnili v spomin – in prepričana sem, da bo tako tudi pri marsikom, ki bo prebral članek o praktičnem, biotehnološko pogojenem in raziskovalno usmerjanem udejanjanju vizije razvoja v medicini, ki ga omogoča zdravljenje z matičnimi celicami. V zadnjem času je bilo o zdravljenju s pomočjo matičnih celic veliko govora, v povezavi s CAR-T terapijo pri bolnikih z najtežjimi oblikami raka, pri katerih druge terapije preprosto ne pomagajo. In omenjeni tezi, brez dvoma vizionarski? Prva: »Virus COVID lahko človekovo telo postara za deset let – mezenhimske matične celice pa ga obnavljajo«. In druga: »Tabletka? Naše telo ni sestavljeno iz tablet, ampak iz celic. Zato moramo predvsem celicam pomagati, da bodo lahko obnavljale naše telo – in potem bomo tudi mi zdravi.«

Poslanec Miha Kordiš, ki je v tem tednu razdvojil politično različno opredeljene Slovence (kar je še najmanj pomembno), slovensko zdravništvo spravil na okope (kar je logična posledica njegove razprave na odboru za zdravstvo in označevanja dela zdravnikov kot »mazačev«), predvsem pa nazorno pokazal, kako nizko je pri nas padla raven osebne kulture, etike in komunikacije (kar se je potrdilo tudi v nadaljnjih razpravljanjih na družbenih omrežjih), je danes prejel javni odziv odvetnika Domna Gorenška, brata nedavno preminulega ortopedskega kirurga Matevža Gorenška.

Zdravljenje hepatitisa C spada med najbolj uspešna protivirusna zdravljenja v zgodovini medicine, zato se upravičeno vrstijo ovacije, ker so letošnjo Nobelovo nagrado za medicino prejeli trije znanstveniki, zaslužni za ključna odkritja, ki danes omogočajo uspešno zdravljenje okužbe z virusom hepatitisa C – in tudi ozdravitev, če je le okužba pravočasno odkrita. Prejemniki Nobelove nagrade so Američana Harvey J. Alter in Charles M. Rice ter Britanec Michael Houghton.