Rezultati slovenske predklinične študije so, skupaj z razvojem nove tehnologije, obetavni, toda, kot poudarja prof. dr. Roman Jerala: »Kemijski inštitut je naredil, kar zna in zmore. Zdaj je nujen angažma drugih strok, veliko pa je odvisno tudi od regulatorjev. Če želimo dokazati, da je cepivo res učinkovito, je nujno klinično testiranje, ki ga morata odobriti državna komisija za medicinsko etiko in agencija za zdravila, pri klinični študiji pa bi sodelovali s Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja, z Univerzitetno kliniko za pljučne bolezni in alergijo Golnik ter s fakultetama za farmacijo in veterino.« 

V čem je posebnost slovenskega pristopa k razvoju cepiva? Raziskovalci so cepivo zasnovali na osnovi plazmidne DNK, ki vsebuje zapis za virusne proteine; v človeških celicah povzroči proizvodnjo virusnih proteinov, ti pa sprožijo tvorbo protiteles in zaščitnih celic T. Različna cepiva na osnovi plazmidne DNK sicer že testirajo tudi v kliničnih raziskavah v ZDA, na Japonskem in v Južni Koreji. Pri izpostavljanju prednosti uporabe plazmidne DNK je profesor Jerala opozoril predvsem na nizko ceno proizvodnje in na visoko stabilnost cepiva, saj ta ne zahteva verige zamrzovalnikov. 

»Cepivo je praktično edina pot, ki jo imamo na razpolago za izhod iz krize«

Slovenski pristop k iskanju cepiva je kot novost uvedel modifikacijo virusnih proteinov v nanodelce, ki spominjajo na viruse; na ta način so izboljšali odziv imunskega sistema, pri čemer so preizkusili pet različic virusne proteinske domene RBD, ki je odgovorna za prepoznavanje celičnega receptorja, tako da je na enem delcu od ene do 60 kopij RBD. 

Čeprav je priprava virusom podobnih delcev že uveljavljena v razvoju sodobnih cepiv, pa, tako profesor Jerala, doslej še nikoli niso primerjali toliko različnih načinov tvorbe nanodelcev. Gre za dva izvirna pristopa. Rezultati testiranja imunskega odziva miši na cepiva so pokazali, da se je najbolje odrezala različica, pri kateri so na virusni protein dodali kratek segment, ki je sprožil tvorbo velikih skupkov – odziv je bil več kot stokrat boljši kot pri proteinu, ki ga uporabljajo nekatera druga cepiva.

Slovenski raziskovalci so dokazali, da protitelesa nevtralizirajo vezavo virusa na človeški receptor v koncentracijah, ki so primerljive z drugimi cepivi in protitelesi pri pacientih, ki so preživeli okužbo – in dokazali tudi tvorbo celic T. Te uničujejo celice, ki proizvajajo virusne proteine, kar prav tako lahko ustavi okužbo. 

Seveda pa rezultati predkliničnih študij predstavljajo šele začetno stopnjo; pot do uporabe cepiva je še dolga, saj zdaj pride na vrsto izvedba kliničnih raziskav – a dosedanji rezultati so dobra popotnica za nadaljevanje raziskav, dokler ne bo na voljo učinkovitega, dostopnega in varnega cepiva. Trenutno po svetu v iskanju cepiva poteka približno 30 kliničnih raziskav, več kot 100 raziskav pa je še v predklinični fazi.

Raziskovalci so jasni: dosedanji rezultati še ne pomenijo, da cepivo je oziroma bo primerno za uporabo. Na splošno velja, da bo do odobritve cepiva vodila še dolga pot, ki jo bo narekoval strog, zahteven regulatorni postopek. Za zdaj se je cepivo obneslo v laboratorijskem preizkušanju, pri testiranju na miših – ali bo z njim pred boleznijo COVID mogoče zaščititi tudi ljudi, pa bo pokazalo šele klinično testiranje. Zagotovo pa so na Kemijskem inštitutu ustvarili inovativno tehnološko platformo za cepiva, ki jo bo mogoče uporabiti tudi pri drugih znanih pa tudi trenutno še neznanih virusih, kajti ključnega pomena v raziskavi je, tako prof. dr. Roman Jerala, »razvoj nove tehnologije, ki ne bo uporabna samo za ta virus«.

»Kdor bo zavračal cepljenje, naj sam plača zdravljenje, če bo zbolel za COVID«

Tudi prof. dr. Borut Štrukelj s fakultete za farmacijo je prepričan, da je pristop slovenskih raziskovalcev »absolutno treba razvijati naprej, tudi če bo vmes zeleno luč za uporabo dobilo katero od drugih cepiv«. Zakaj? »Zato, ker varnost na prvi stopnji še ne pomeni dolgoročne varnosti. In zaradi tega, ker je ta platforma narejena za kakršenkoli nov virus ali drug patogen – vedeti moramo namreč, da to ni ne prvi ne zadnji virus, ki nas je presenetil.«

Sicer pa se po njegovi oceni glede pandemije še vedno učimo, »medtem ko v začetku nismo vedeli praktično nič – zdaj pa že lahko rečemo, da bo posameznik za zaščito zelo verjetno potreboval več odmerkov cepiva, pri čemer ni nujno, da bo cepivo učinkovalo vse življenje«.

Vsa cepiva proti COVID-19, ki so v razvoju, so, tako prof. Štrukelj, v zadnjih fazah narejena na osnovi gena ali RNA, molekule. »Pristop, ki ga je načrtoval profesor Jerala s svojo raziskovalno skupino, pa je inovativen; pripravili so konstrukt, ki vsebuje gen za del virusnega proteina in majhen nosilni protein, ki omogoča večjo imunogenost. Pri cepivih je izjemno pomembna visoka imunogenost, ki zagotavlja, da bo nastalo dovolj protiteles, ko bo DNA prišla v človeške celice in da bo imunski sistem začel izdelovati protitelesa proti virusnemu proteinu.«

Sicer pa se je profesor Štrukelj odzval tudi na raznolike, predvsem negativistične odzive na pandemijo in z njo povezane ukrepe, ki najglasneje odmevajo zlasti na socialnih omrežjih pa tudi v širši javnosti, ne le slovenski. Ti novi koronavirus označujejo kot nekaj povsem nenevarnega, primerljivega z blago gripo, in že vnaprej napovedujejo odrekanje ne le splošno priporočenim zaščitnim ukrepom, s katerimi naj bi preprečili prenos okužbe, ampak tudi cepljenje, ko bo to enkrat na voljo. 

Po njegovi presoji bi vsakdo, ki se bo odrekel cepljenju, češ da gre za povsem neučinkovito in domnevno tudi nevarno poseganje v telo, moral stroške zdravljenja, če bi zbolel za COVID, kriti sam.

»Epidemija je pokazala, kako zelo družba za normalno delovanje potrebuje znanost in zdravstvo«

Prof. dr. Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta, pa je v kontekstu aktualne epidemije opozoril, da je ta pokazala, kako velikega pomena za normalno delovanje družbe sta zdravstvo in znanost, področji, ki ju vse prepogosto zanemarjamo. 

»Pokazalo pa se je tudi, kako hitro se ob tako hudih dogodkih znanost lahko aktivira. Videli smo lep odziv znanstvenikov po vsem svetu, osebno pa me zelo veseli, da smo tudi na Kemijskem inštitutu lahko tako hitro prilagodili raziskovalne zmogljivosti in se odzvali s tarčnimi študijami.«

Zdaj pa je po njegovem prepričanju napočil čas za akcijo države. »Upam, da bo aktualni dosežek pripoznala tudi država, pri zagotavljanju raziskovalnih sredstev – in da se bo doslej zgolj izražena dobra volja uresničila tudi v praksi.«

Fotografije - portreti: Diana Zajec; elementi iz vizualizacije: Kemijski inštitut

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.