Slovenski program perkutane vstavitve aortnih zaklopk (TAVI), v sklopu katerega v enoti za invazivno diagnostiko in zdravljenje Kliničnega oddelka za kardiologijo ljubljanskega UKC pri številnih obolelih zoženo aortno zaklopko zdravijo brez odpiranja prsnega koša, se je doslej, kot kaže analiza števila tovrstnih implantacij na milijon prebivalcev, na ravni EU uvrstil na drugo mesto, takoj za Nemčijo. Posledično je bil UKC Ljubljana kot eden od štirih glavnih univerzitetnih kardioloških centrov povabljen k sodelovanju v mednarodni randomizirani študiji. Pod primerjalnim drobnogledom so bile tri srčne zaklopke; njihovo delovanje so oziroma bodo v skupno 32 bolnišnicah z različnih koncev sveta preverjali pri 768 bolnikih, ki jih bodo spremljali v 10-letnem obdobju.

Zdravniki UKC Ljubljana so skupaj s kolegi iz celjske in izolske splošne bolnišnice predstavili prebojne rezultate randomizirane multicentrične študije, s katero so želeli še bolj usmerjeno, predvsem pa pravočasno in učinkoviteje pomagati bolnikom s srčnim popuščanjem in z zamašeno žilo z infarktno brazgotino, saj pri takšnih stanjih obstaja veliko tveganje za nastanek hudih motenj srčnega ritma, ki lahko v trenutku ugasnejo življenje obolelega. Takim pacientom sicer v Sloveniji že desetletja vstavljajo tako imenovani kardioverter defibrilator, ki s prekinitvijo smrtno nevarnih motenj srčnega ritma pripomore k izboljšanju preživetja obolelih. Študijo je vodil doc. dr. David Žižek iz Laboratorija za srčno spodbujanje in resinhronizacijo Kliničnega oddelka za kardiologijo Interne klinike ljubljanskega UKC, ki je tudi avtor novega koncepta zdravljenja, pri katerem so raziskovalni fokus usmerili v izvajanje preventivne (in ne več kurativne) katetrske ablacije. S takim pristopom so, kot se je pokazalo, verjetnost za nastanek aritmije zmanjšali kar za 67 odstotkov.

Srčno popuščanje je kompleksno bolezensko stanje, ki ga lahko sčasoma povzročijo različne bolezni – na primer diabetes ali kronično ledvično obolenje. Ker je popuščanje srca povezano s pogostimi zapleti in posledičnimi hospitalizacijami ter visokim deležem umrljivosti, je izjemnega pomena troje: pravočasno odkritje bolezni, hitra diagnostika in zdravljenje. Pri slednjem je izjemno pomembno tudi ažurno spremljanje predpisane oblike zdravljenja, pri čemer je danes lahko v veliko pomoč telemedicina. To dokazuje konkretna praksa, s katero po končanem pilotnem projektu nadaljujejo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec – kljub temu, da ta pristop sistemsko še ni urejen.