Zavarovalnica Generali 1. maja ne bo zvišala premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje za 30 odstotkov. Na takšno napoved se je najprej odzvala javnost, ki je načrtovano podražitev ocenila kot povsem nesprejemljivo in – zlasti v času, ko so številni pacienti še vedno nedopustno dolgo primorani čakati na preiskave ali posege –, tudi sramotno; jasno je namreč, da tudi čakanje, skupaj z nezdravljeno boleznijo, pušča neizbrisen odtis na zdravju. Odziv je bil pravzaprav skorajda neverjetno hiter; za preprečitev zvišanja premije sta se odločila tako resorni minister Danijel Bešič Loredan kot vlada. Višina mesečne premije je zdaj že zamrznjena oziroma v prihodnjih mesecih ne bo smela presegati 35,67 evra.

Prvo zgodbo pacientke, ki je ostala brez osebnega zdravnika in se je bila kljub resnim zdravstvenim težavam primorana sprijazniti s čakalno dobo na primarni ravni zdravstvenega varstva – tam, kjer čakalnih dob ni oziroma jih ne bi smelo biti! –, smo na zdravstvenem portalu z dovoljenjem gospe obelodanili že pred petimi leti. Od takrat se razmere v našem zdravstvu kljub nenehnim, resnim opozorilom niso izboljšale. Nasprotno, če k sistemskim okvirom, ki na celovite rešitve čakajo že tako dolgo, da so dodobra razmajani, prištejemo še posledice epidemije, so razmere danes bistveno slabše. Nedopustno slabe pravzaprav, kajti zdravstvena sfera postaja zaznamovana s pavšalnim vrednotenjem, ki nikomur ne more biti v ponos. In kaj v tem kontekstu pomeni prva stavka pacientov na Slovenskem?

Podpisniki javnega apela za ureditev nevzdržnega položaja preštevilnih Slovencev, ki so ostali brez osebnega zdravnika, vlado in zdravnike družinske medicine pozivajo k takojšnji ureditvi razmer; rešitev vidijo v 5- do 10-odstotnem povečanju normativa osebnih zdravnikov. Ko smo včeraj poročali o omenjenem pozivu, smo nedvoumno opozorili na aktualno dilemo: kako to udejanjiti v Sloveniji, kjer družinski zdravniki ne navajajo fiktivnih preobremenitev, ampak so, nasprotno, nemalokrat izpostavljeni takšni praksi, ko zaradi pomanjkanja kadra ne skrbijo le za svoje paciente, ampak tudi za paciente zdravnika, ki ga nadomeščajo, istočasno pa opravljajo še urgentno službo. Je povečanje obremenitev sploh dopustno, če se na to ozremo z vidika zagotavljanja kakovostne in varne obravnave slehernega pacienta? Vodstvo sindikata Praktik.um, v katerega je včlanjena večina (80 odstotkov) slovenskih zdravnikov družinske medicine, je v odzivu na omenjeni javni poziv slovenskih intelektualcev, združenih v Zavezništvu za demokratično in pravično Slovenijo, odgovorilo tudi na ta vprašanja. V pojasnilih so ovrgli primerjave z razmerami v drugih državah – kot neresnične, nepopolne in zavajajoče.

Prepozno je za (samo)spraševanje o tem, kako je mogoče, da je v socialni državi, za kakršno vsaj na papirju Slovenija še vedno velja, danes že približno 130.000 prebivalcev brez osebnega zdravnika in posledično tudi brez možnosti ustrezne obravnave in dostopa do pravočasnega in učinkovitega zdravljenja, ko oziroma če zbolijo. Tu se tudi enakopravnost in pravičnost nehata, obstojita le še kot prazni obljubi, dve od mnogih, s katerimi se je v zadnjih desetletjih tlakovalo pot do javnega zdravstvenega sistema. Sistema, ki še vedno obljublja veliko – in, nenazadnje, veliko tudi omogoča – a le tistim, ki se prebijejo skozi dolge čakalne vrste, in očitno tudi onim, katerih napotnic za diagnostične preiskave in preglede med najnovejšim urejanjem niso izbrisali iz sistema.