»Med podpisniki poziva so številni ugledni intelektualci, tudi tisti, ki so bili v preteklosti ministri na področju zdravja, vendar jim takrat, žal, ni uspelo predvideti današnjih kritičnih razmer. Podpisniki apela se ne zavedajo, da bi uresničitev njihovega poziva povzročila dokončni zlom osnovnega zdravstva, saj bi to ostalo brez prevelikega števila zdravnikov. Zato je njihove navedbe nujno treba osvetliti tudi z druge strani, ki nedvomno pokaže, da s svojim pozivom želijo gasiti požar s prilivanjem bencina,« je v odzivu neposreden predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um mag. Igor Muževič. 

V omenjenem sindikatu – pa tudi v ostalih stanovskih asociacijah – so v zadnjem desetletju nenehno opozarjali, da bo v družinski medicini prišlo do takšnega zloma, če se sistem ne bo pravočasno in pravilno odzval na nastalo situacijo, pogojeno ne le s pomanjkanjem kadra, ampak tudi z izrazitimi demografskimi spremembami, z napredkom medicine in, nenazadnje, z vse večjo ozaveščenostjo bolnikov. Sistem je ostal tak, kot je. Aktualna politika pa se je, vedno znova, ukvarjala zgolj s posameznimi problemi in jih poskušala reševati na različne načine, medtem ko so sistemski okviri ostajali tako rekoč nespremenjeni, le vedno bolj majavi.

Primerjava z državami, ki so s Slovenije povsem neprimerljive

Izpostavljeni primeri držav, na katere se sklicujejo podpisniki poziva, češ, da tam družinski zdravniki zmorejo svoje poslanstvo opravljati kljub temu, da so bolj obremenjeni od slovenskih, so, tako Igor Muževič, »iz različnih razlogov povsem neprimerljivi s Slovenijo. Med drugim tudi zaradi neresničnih navedb.«

V Franciji naj bi družinski zdravniki  po navedbah podpisnikov apela v povprečju imeli opredeljenih 1975 bolnikov; v resnici imajo tamkajšnji zdravniki v povprečju opredeljenih le 900 bolnikov.

Drugače je na Portugalskem. Tam imajo družinski zdravniki v povprečju skoraj 1700 opredeljenih bolnikov (in ne 1900, kot napačno trdijo podpisniki), pri čemer pa, kot opozarja Igor Muževič, v pozivu ni naveden podatek, po katerem danes v tej 10-milijonski državi »1,2 milijona Portugalcev nima dostopa do osebnega zdravnika, kar je bistveno huje kot v Sloveniji. Portugalski družinski zdravniki pa zaradi preobremenjenosti bežijo iz javnega zdravstva.« Zaradi slabih razmer, ki narekujejo delo zdravnikov v javnem zdravstvu, je pred nekaj meseci odstopila portugalska ministrica za zdravje.

Omenjanje Velike Britanije, kjer se zdravnike družinske medicine sili, da neomejeno sprejemajo bolnike, je po prepričanju vodstva sindikata slovenskih zdravnikov družinske medicine Praktik.um posebna zgodba. »V Veliki Britaniji so zdravniki družinske medicine zasebniki, ki delujejo v sklopu skupinske prakse; bolniki nimajo izbranega osebnega zdravnika, ampak se lahko naročijo le k tistemu zdravniku, ki je na voljo. Zdravniki so v povprečju prisiljeni delati bistveno več kot 40 ur tedensko, njihovo število pa se zmanjšuje, ker mladi ne želijo delati v tako stresnih pogojih. Bolniki zelo težko vzpostavijo stik z družinskim zdravnikom; v letošnji raziskavi, opravljeni med 700.000 bolniki, je kar 55 odstotkov anketiranih povedalo, da se izogibajo odhodu k zdravniku, ker je ta preveč nedostopen,« pojasnjuje Igor Muževič.

Muževič meni, da so se avtorji apela tudi pri sklicevanju na Švedsko odločili za dokaj neposrečeno primerjavo. »Tam participacija za pregled pri družinskem zdravniku znaša 25 evrov, zdravniki pa se ne ukvarjajo skoraj z nobeno administracijo. Če bi v Sloveniji želeli doseči takšno stopnjo administrativne razbremenitve, bi bil potrebna revolucija. Na Švedskem ogromno dela opravijo drugi zdravstveni delavci, kar je pri nas nemogoče – zaradi težavnega postopka prenosa kompetenc pa tudi zaradi nezadostnega števila dodatnih zaposlenih,« našteva Muževič in ob tem spomni: »Vse omenjeno smo zdravniki družinske medicine poskušali doseči v zadnjem desetletju. Brez uspeha.«

Kar se tiče utemeljevanja, češ da so v drugih državah normativi v družinski medicini višji kot v Sloveniji, pa to po navedbah sindikata Praktik.um »dokazljivo temelji bodisi na neresničnih podatkih bodisi na zamolčanih podatkih, da so tam razmere za bolnike še slabše kot v Sloveniji – ali pa imajo tamkajšnji zdravniki možnost delati v razmerah, ki jih ne potiskajo na raven administratorjev, medtem ko morajo bolniki za opravljene storitve dodatno plačevati.«

»Pozivanje k sprejetju višjih normativov, posledično torej tudi h kaznivemu dejanju malomarnega zdravljenja, nima nič skupnega z etiko«

Podpisniki poziva (Rado Bohinc, Lucija Čok, Božidar Flajšman, Spomenka Hribar, Polona Jamnik, Maca Jogan, Dušan Keber, Mateja Kožuh, Matevž Krivic, Ljubica Marjanovič Umek, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, David Neubauer, Boris A. Novak, Stane Pejovnik, Dragan Petrovec, Emil Milan Pintar, Jože Pirjevec, Danijel Rebolj, Božo Repe, Rado Riha, Rudi Rizman, Blaž Rozman, Renata Salecl, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Slavko Splichal, Ivan Svetlik, Darko Štrajn, Niko Toš, Vito Turk, Tamara Lah Turnšek in Boris Vezjak) so, kot še navede Igor Muževič, pozabili napisati, da je pri nas do zadnjega znižanja normativov prišlo zato, ker so se zdravniki družinske medicine zaradi nevzdržnih razmer množično odločali za odpoved delovnih razmerij. 

Sicer pa se zdravniki, kot dodaja zdravnik družinske medicine mag. Igor Muževič, dobro zavedajo, da ob prekomerni glavarini ni (več) mogoče zagotavljati varnega dela z bolniki; to vidijo tudi mladi, ki se zato ne odločajo za družinsko medicino. In zato je, kot je zapisano v odzivu družinske medicine, »pozivanje k sprejetju višjih normativov sprevržno, saj gre za pozivanje k nestrokovnemu delu in pozivanje h kaznivemu dejanju malomarnega zdravljenja. Takšen način dela pa nima kaj dosti opraviti z etiko.«

Apel Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo

Odziv vodstva sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um na apel

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.