Bo današnja predstavitev, v sklopu katere bo minister za zdravje Janez Poklukar z ekipo razgrnil strategijo za ureditev družinske medicine oziroma osnovnega zdravstva nasploh, napovedala spremembe? O tem lahko le ugibamo, kajti dogodek se bo odvil za zaprtimi vrati. Je pa  razlogih za zdajšnje stanje, o nemoči stroke, ki vedno znova ostaja preslišana, pa tudi o konkretnih posledicah dolgoletne neodgovornosti odgovornih za zdravstveni portal spregovorila Polona Campolunghi Pegan, ena od mnogih, ki svoje delo opravljajo z iskreno predanostjo – kljub temu, da sistem zdravniku skorajda ne pusti več biti zdravnik. Danes se le redki mladi zdravniki odločijo za specializacijo iz družinske medicine, kar med drugim pomeni tudi to, da bo sčasoma velik del prebivalstva ostal brez izbranega zdravnika.

Nujne so celovite, sistemske spremembe – a tudi ko bodo te enkrat vendarle uveljavljene, ne bodo mogle odpraviti kadrovskega manka, ne v kratkem času. Kako je v takšnih razmerah videti delo družinskih zdravnikov v praksi – tudi tisto, ki ga pacienti ne morejo videti? Kako ste kos bremenom, tudi psihičnim, ki so se še bolj pospešeno kot sicer začela nizati v času COVID epidemije? 

Družinski zdravniki pa tudi drugi zdravniki na primarni ravni že vrsto let opozarjamo, da na enak način, kot smo delali do zdaj, ne zmoremo več delati. Razmere so namreč take, da ne moremo več uporabljati svojega znanja, svojih veščin, poslanstva, zaradi katerega smo zdravniki, saj nam preprosto zmanjkuje časa za strokovno in kakovostno vodenje bolnikov.

To pomeni, da smo neprestano v naglici. To pomeni, da smo nenehno prisiljeni sprejemati kompromise med tem, kar vemo, da bi morali narediti in tudi znamo narediti – in tem, kar nam sistem omogoča. Seveda to vodi v nezadovoljstvo, saj ni zadoščenja po res dobro in kakovostno opravljenem delu, med katerim bi se lahko dovolj posvetil vsakemu pacientu ... 

Zavedati se moramo, da je primarni nivo tisti, ki človeka obravnava celostno; ne zdravimo posameznih bolezni, ampak se vrsto let, lahko tudi desetletij, srečujemo z enim in istim človekom. Obravnavamo ga kot osebo, ki ima zdravstvene težave, te pa so lahko zelo raznovrstne. Obravnavamo ga kot osebo, ki je vpeta v medosebne, družinske odnose, odnose znotraj delovnega kolektiva, sosedstva ali širše – in vsega tega v sklopu tekoče »verige«, v sklopu katere imamo za enega pacienta na voljo deset minut, ni mogoče izvajati.

Vse to se odraža v kroničnem nezadovoljstvu pacientov, ki se ne čutijo slišani, ki se ne čutijo povezani s svojim osebnim zdravnikom – in vse to prispeva h kroničnemu nezadovoljstvu zdravnikov, ki smo utrujeni in si želimo le to, da bi nam omogočili delati to, kar znamo in hočemo delati.

Nam lahko orišete, kako je videti delovni dan v ambulanti družinske medicine? Kdaj začnete z delom, koliko pacientov se v povprečju zvrsti pred vašimi očmi vsak dan – pa ne le v živo, ampak tudi po telefonu, po elektronski pošti ...? 

Uradno je ordinacijski čas šest ur in pol, dvakrat na teden v popoldanskem času. V tem času se skozi naše misli ali roke »sprehodi« od 30 pa tudi do 100 pacientov, odvisno od tega, koliko pacientov ima opredeljenih posamezni zdravnik in kakšno je njegovo delovišče. Razlike so med ruralnimi in mestnimi področji; razlika je, če zdravnik dela v domu upokojencev ali v ambulanti, kjer je več mlajše populacije. Kanali, po katerih pridejo pacienti do nas, so različni: lahko so naročeni in pridejo na pregled – predvsem v času epidemije COVID pa se je zelo povečala obremenitev s telefonskimi pogovori in z elektronsko komunikacijo, ki jo velika večina zdravnikov na primarni ravni dojema kot zelo obremenjujočo, predvsem pa, s strokovnega vidika, kot zelo tvegano. 

Vedeti je treba, da nimamo časa, ki bi bil posebej namenjen telefonskim klicem in elektronski komunikaciji, ampak se vse to dogaja v času, ko imamo termine rezervirane za paciente. V praksi je to videti tako, da telefon pri medicinski sestri nenehno zvoni, praktično brez prekinitve. Dnevno imamo več kot tisoč klicev, pa ne zato, ker bi nas klicalo toliko ljudi, ampak zato, ker se klici ponavljajo. In ljudje so zelo nezadovoljni, ker ambulante dostikrat po telefonu niso dosegljive – zato, ker nam v timu ne priznajo še ene osebe, ki bi se lahko oglašala po telefonu in bi zagotovo sprejela vsak klic. 

Če torej medicinska sestra opravlja svoje strokovno delo – prevezovanje, snemanje EKG, vstavljanje infuzije, pomoč zdravniku pri hudo bolnem ali ostarelem pacientu –, ni nikogar, ki bi se lahko oglasil na telefon, zato ta zvoni v prazno. Dostikrat se v javnosti, tudi v medijih, to predstavlja tako, kot da zdravnik noče sprejeti telefonskega klica – zavedati pa se moramo, da sta v ambulanti samo dva človeka in samo štiri roke. S temi štirimi rokami in dvema glavama pa je treba narediti vse. 

Kako se počutite ob takšnih danostih v sistemu? Kot njegovi ujetniki, nemočni pri izpolnjevanju svojega poslanstva, ki ste si ga verjetno med študijem medicine predstavljali precej drugače, kot je zdaj v resnici, v praksi?

Drži. Osebno sem si ga res predstavljala drugače – pa tudi velika večina mojih kolegov se je za to specializacijo odločila z velikim entuziazmom in željo, biti blizu ljudem. To ni specializacija, ki bi obljubljala visoke zaslužke, to ni specializacija, v kateri bi s popoldanskim delom lahko dodatno služili. To je specializacija, pri kateri si na razpolago ljudem in si v službi ljudi. Žal pa z leti vse bolj ugotavljam, da to ni poklic, v katerem si v službi ljudi, ampak predvsem poklic, v katerem si v službi institucij, ki od tebe zahtevajo izvajanje zelo administrativnih in birokratskih opravil; ta nam odjedajo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenjali svojim pacientom. 

Velikokrat smo servis zavarovalnice – zato, da urejamo stvari, ki se tičejo odnosa med zavarovancem in zavarovalnico; velikokrat iščemo šifre in posredujemo podatke na NIJZ, kar nam vzame veliko časa; velikokrat se počutimo ujete in nemočne predvsem zato, ker neprestano opozarjamo, argumentiramo, predlagamo, pa nikoli nismo slišani. To je boleče predvsem zato, ker dejansko vidiš, da bi določene stvari lahko delal bolje; da v svoji stroki, ki jo poznaš in jo znaš izvajati, za človeka ne moreš narediti tega, kar bi bilo najbolj nujno. Boleče pa je tudi zato, ker vidiš, da izčrpavaš samega sebe in izgubljaš zanos. In če je bil pred par leti med kolegi še prisoten duh upora, moči, energije in želje, da bi stvari spremenili, smo se zdaj znašli na točki, ko smo zdravniki utihnili in smo zgolj priča tihim odhodom kolegov iz družinske medicine ali medicine nasploh.

Prav v teh dneh sta prst zoper vse izvajalce osnovne zdravstvene dejavnosti uperili instituciji, ki v resnici na svojih plečih nosita dobršen del odgovornosti za sistemsko neurejenost in posledično iztrošenost osnovnega zdravstva. Kakšno je vašo sporočilo zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in ministrstvu za zdravje?

Moje sporočilo je zelo enostavno: uredite zadeve tako, da bomo zdravstveni delavci lahko opravljali svoje delo – in mi ga bomo z veseljem opravljali! Sprenevedanje je, da nekdo s prstom kaže na izvajalce sistema, če taisti, ki je odgovoren za delovanje sistema, svoje domače naloge ni opravil. Sprenevedanje je, da nas z inšpekcijami, s pozivi, s kritiziranjem v javnosti pozivajo k temu, naj dvigujemo telefone, ne omogočijo pa zaposlitve osebe, vešče triaže, ki bi lahko prevzela ta del dela. 

Sprenevedanje je boleče, ker na terenu delamo. Delamo od prve do zadnje minute svojega delovnega časa, nadomeščamo manjkajoče kolege, se vključujemo tako v delovanje COVID ambulant kot v cepljenje, ki ga, mimogrede, država že v izhodišču ni ustrezno pripravila in organizirala. Vključujemo se v delo urgentnih centrov, dežuramo ponoči, dežuramo med vikendi, med prazniki. In smo prva »obrambna« linija, ki požanje največ nezadovoljstva ljudi, največ jeze, največ agresije – in nikogar ni, ki bi nas zaščitil.

Ljudje so pogosto upravičeno jezni, saj konec koncev plačujejo zavarovanje, pa jim ni omogočena osnovna pravica zdravstvenega sistema – da bi se lahko opredelili pri osebnem zdravniku. Toda mi, ki delamo na primarni ravni, nismo krivi za to, da se mladi ne odločajo za ta poklic. 

ZZZS in resorno ministrstvo sta se s tokratno potezo odzvala na pritožbe, ki dežujejo zaradi slabe dostopnosti, pri čemer pa, vsaj zdi se tako, v resnici nikogar ne zanima, da je poslabševanje dostopnosti posledica dolgoročnega sistemskega zanemarjanja tega področja medicine. 

Točno tako. Toda številke ne lažejo. Upoštevati moramo več aspektov; prvi je število zdravnikov in njihova starostna struktura. Zdravnikov primanjkuje na celotni primarni ravni in vedeti moramo, da prihaja velik val upokojitev – tako družinskih zdravnikov kot primarnih pediatrov in primarnih ginekologov. To pomeni, da bi že zdaj morali imeti v sistemu številne nove specializante. V Zdravstvenem domu nova Gorica, denimo, se bo v naslednjih petih do desetih letih predvidoma upokojilo 13 kolegov, družinskih zdravnikov z velikimi ambulantami – v sistemu pa imamo trenutno eno specializantko.

To niso številke, ki bi nas presenetile; znane so že vrsto let in nanje opozarjamo. Ko se zgodi, da se ljudje ne morejo opredeliti pri določenem zdravniku, pa so institucije, ki so odgovorne za to, izrazito »presenečene«. Nismo mi krivi, ker ni zdravnikov. Sistem mora biti tak, da se bodo mladi radi odločali za specializacijo iz družinske medicine. Obstajajo države, kjer je tako.

Drugi vidik je staranje družbe. Demografija ne laže. Imamo dolgoživo družbo, družbo z večjim absolutnim številom starostnikov – vemo pa tudi, da starost prinese s seboj kronične bolezni. To pomeni, da obravnava zahteva več časa, poveča se število obravnav, ki so kompleksnejše. To pomeni, da bomo v vse bolj starajoči se družbi potrebovali več zdravnikov, ne manj.

Govorjenje, češ da imamo enako število zdravnikov kot pred 30 leti, spraševanje, kako so nekoč zmogli, zdaj pa ne, ni smiselno. Družba je drugačna. Starejša. Medicina je napredovala. Imamo številne nove diagnostične in terapevtske možnosti – in vse to smo zdravniki dolžni izvajati. Bolnika ne moremo zdraviti enako kot pred 30 leti. Vsa ta diagnostika in terapija se odvija prek primarne ravni zdravstvenega varstva. Marsikdo si predstavlja, da tako družinski zdravniki kot drugi zdravniki, ki delajo v osnovnem zdravstvu, pišemo le napotnice – čeprav je kristalno jasno, da lahko človek, ki ima težave, na specialista čaka tudi leto ali več. Zato, da pride na prvi pregled, na kontrolo pa bo mogoče lahko prišel šele čez dve leti. V vmesnem času je ta bolnik naš; z vsemi težavami, ki jih ima, prihaja k nam. 

Spreminja se tudi družba, po načinu funkcioniranja. Nekoč je bila komunikacija med bolnikom in zdravnikom povsem drugačna, šlo je za patriarhalen odnos; bolnik je prišel, zdravnik mu je povedal (ali pa tudi ne), kakšno diagnozo ima, mu napisal terapijo in ga poslal domov. Zdaj se z bolniki poskušamo pogovarjati. V veljavi je načelo soodločanja, bolniki prihajajo k nam zelo informirani, si o svoji bolezni preberejo članke, proučijo literaturo, ki je na voljo – in pričakujejo, da bodo lahko sodelovali pri zdravljenju svoje bolezni, ker je to njihova pravica. 

Zdravniki pa imamo pojasnilno dolžnost, ljudem moramo razložiti, kako jih zdravimo in zakaj smo se odločili za takšno zdravljenje. To pomeni, da so obravnave ne le vsebinsko kompleksnejše, ampak tudi po komunikacijski plati daljše in zahtevnejše. Govorjenje o tem, da smo pred 30 leti imeli dovolj zdravnikov, in spraševanje, zakaj jih zdaj ni, je sprenevedanje, kajti gre za dve neprimerljivi kategoriji.

Sprenevedanje in politiziranje v resnici ne bosta pomagala nikomur, ne zdravnikom ne bolnikom.

Ne, ne bosta. Sprejeti bi bilo treba zelo konkretne ukrepe, kar ni nemogoče. Sprejeti bi bilo treba strokovne normative, ki bi določali, koliko pacientov je še varna kvota, ki jo lahko opredeli zdravnik – in potem ta standard ustrezno financirati. Trenutno namreč ni tako. 

Zdravstvo bi bilo treba radikalno debirokratizirati. Omogočiti zdravniku in medicinski sestri, da opravita svoje strokovno delo – ne pa tako, kot je zdaj, ko se ukvarjata z iskanjem šifer, raziskovanjem pravilnikov, urejanjem potnih stroškov, predpisovanjem enostavnih, rutinskih pripomočkov, za kar spet potrebuješ šifre in čas za to ... Kopica birokratskih opravil nam jemlje čas – ob tem, da je zdravnikov že tako ali tako premalo. 

In vse to ugaša veselje do te specializacije. Ko mlad zdravnik pride v ambulanto in vidi, da je polovica časa namenjenega administraciji, si reče: 'Ne. Študiral sem medicino. Če bi želel študirati administrativo ali socialne pravice, bi se vpisal na drugo šolo.'.

Ključna je tudi digitalizacija zdravstva in omogočanje dela s sodobnimi informacijskimi sistemi, kajti ti, ki jih uporabljamo zdaj, so zelo nerodni, zelo neintuitivni, pripravljeni zato, da zavodi oziroma zdravstveni izvajalci lahko obračunavajo storitve in da ima ZZZS nad tem nadzor. Delamo v bistvu na računovodskih informacijskih sistemih, v katere je sicer mogoče vnesti določene zdravstvene podatke – smo pa daleč od tega, da bi nam bili v pomoč. Poleg tega so ti sistemi med seboj povsem nekompatibilni, kar pomeni, da je še vedno veliko prepisovanja, tiskanja in prenašanja izvidov v papirni obliki, kar je zamudno in nesmiselno delo. Velikokrat se zgodi, da v sklopu ene obravnave tudi trikrat na roko prepisujemo ene in iste podatke, pri čemer za pacienta nimamo na voljo več kot deset minut.

Še vedno pa je vprašljivo tudi področje varnosti podatkov, mar ne?

Tudi na tem pomembnem področju se trenutno dogajajo premiki, vzpostavljena je skupina za digitalizacijo v zdravstvu, ki opozarja, da obstoječi sistemi s tega vidika niso dovolj podprti. 

Pojavlja pa se tudi vprašanje varnosti podatkov, ki jih po elektronski pošti bodisi prejemamo v ambulanto bodisi jih pošiljamo drugam. Sicer imamo določene platforme, ki zagotavljajo, da so ti podatki varni – toda zdravstveni izvajalci na primarni ravni si zelo želimo, da bi bilo to rešeno sistemsko, na državni ravni. Obstoječi pravilnik je namreč tak, da elektronsko naročanje na primarni ravni izenačuje z elektronskim naročanjem na sekundarni in na terciarni ravni. Vemo pa, da se na sekundarno in terciarno raven naročimo z napotnico, medtem ko v osnovnem zdravstvu sporočimo simptome in težave, nakar morajo v ambulantah s triažo presoditi, kaj kdo potrebuje, pri kom je obravnava nujnejša, ali gre morda za tehnično sporočilo, da nekdo potrebuje zgolj recept ali medicinski pripomoček – ali pa za opis akutnega stanja, ki zahteva takojšnje ukrepanje.

Trenutna ureditev, po kateri lahko ljudje kadarkoli pišejo v ambulante sporočila, ki nimajo omejene ne vsebine ne dolžine, je z vidika varnosti neustrezna. Zato si res želimo, da bi se to omejilo in uredilo tako, da bi se vsi počutili varno.

Verjetno takrat, ko ste se odločili za študij medicine in ko ste svoje poslanstvo našli v delu družinske zdravnice, niste pričakovali, da boste v sklopu enega delovnega dneva primorani delati na več deloviščih hkrati, zato vam bo zmanjkovalo časa za »vaše« paciente. In verjetno si niste predstavljali, kako pomemben delež vašega časa, ki bi moral biti prednostno namenjen bolnikom, bodo zahtevale administrativne obveznosti ...

Ne, nisem si predstavljala – predvsem zato, ker mislim, da to ni dobro za ljudi. Problem predstavlja mreža nujne medicinske pomoči, ki se zajeda v delovanje ambulant družinske medicine. Marsikdaj je zdravnik, ki opravlja službo družinske medicine, istočasno tudi urgentni zdravnik; to pomeni, da ima naročene svoje paciente, toda če pride do akutnega dogodka, na primer infarkta ali prometne nesreče, ko se je treba takoj odzvati, zapusti svojo ambulanto in odide na teren. 

Po mojem osebnem mnenju bi morala biti mreža nujne medicinske pomoči (NMP) ločena od rednega dela v ambulanti, kajti delo oziroma filozofija NMP je povsem drugačna od urejenega, umirjenega, reguliranega dela v ambulanti družinske medicine. Družinski zdravniki nismo zdravniki NMP – to so urgentni zdravniki, ki imajo svojo specializacijo in posledično tudi povsem specifična znanja. Sicer obstajajo tečaji in dodatna izobraževanja, na katerih lahko ta znanja pridobijo tudi drugi profili zdravnikov; žal pa so v naši državi zdravniki marsikdaj primorani izvajati NMP kljub temu, da teh dodatnih znanj vsaj formalno nimajo.

Zdelo bi se mi prav, če bi zdravnikom družinske medicine pustili opravljati delo na področju družinske medicine. To je posebna specializacija, za katero sicer marsikdo misli, da je nepotrebna. Sama sem to specializacijo opravila – in točno vem, koliko sem znala po končani medicinski fakulteti in katera znanja sem pridobila med specializacijo. Zato dobro vem, kako zelo dragocena je specializacija iz družinske medicine. Bojim pa se, da obstajajo določene tendence za razvrednotenje te specializacije. In to me skrbi, predvsem zato, ker ni jasno, kako bo v tem primeru poskrbljeno za ljudi – kajti družinski zdravniki smo kot »dirigenti« obravnave in ljudi glede na njihove simptome in težave vodimo po našem zdravstvenem sistemu.

Ob tem, ko omenjate »dirigentstvo«, pa bi lahko rekli, da je celotni orkester precej razglašen, po krivdi tistih, ki bi morali zagotoviti pogoje za njegovo nemoteno delovanje, omogočiti ustvarjanje prave »skladbe«, ki bi bila pisana na kožo tistim, ki jim je namenjena – bolnikom ...

Absolutno bi bilo treba več narediti za povezovanje med posameznimi ravnmi zdravstvenega varstva – pa tudi horizontalno, med posameznimi specialnostmi znotraj sekundarnega ali terciarnega nivoja. Ljudje se znotraj našega zdravstvenega sistema velikokrat izgubijo, ker se, tudi na račun slabe digitalizacije in informatizacije, izgubljajo tudi informacije od enega do drugega zdravnika. Velikokrat ne dobijo celostne informacije, ampak zgolj frazo, češ: 'Saj vam bo vse povedal vaš lečeči zdravnik'. 

Žal se še vedno pogosto dogaja, da ljudje po opravljeni obravnavi, v sklopu katere jim priporočijo določeno zdravljenje, za to zdravljenje ne dobijo recepta, ampak jim zgolj priporočijo nadaljnje preiskave, pacienti pa se morajo po napotnice vračati v matično ambulanto. Ogromno poti je nesmiselnih, nepotrebnih – in to ljudi po nepotrebnem obremenjuje. 

Dodatni problem pa je pereča problematika čakalnih dob, kjer ljudje predolgo čakajo že na osnovno diagnostiko, kaj šele na poglobljeno obravnavo pri specialistih ... Tu se res izgublja veliko preveč časa. Ljudje so, ker se ne izpeljejo diagnostični in terapevtski postopki, dolgo v bolniškem staležu, zato so v stiski – ob tem pa smo tudi mi nemočni. Kajti potem, ko bolnika napotimo k drugemu specialistu zaradi stanja, ki presega naše znanje in kompetence, ne moremo drugače pomagati. 

Zaradi slabo delujočega sistema se vzpostavlja vzporedni sistem samoplačniških storitev, ki pa je, seveda, dostopen le tistim, ki si to lahko finančno privoščijo. Na ta način pa se poglablja nezadovoljstvo, poglabljajo se stiske ljudi, poglablja pa se tudi njihov negativni odnos do nas, zdravstvenih delavcev.

Pravzaprav se človek včasih vpraša, kakšno sliko imamo pred seboj, ko vidimo, kaj se dogaja v zdravstvu ... Jasno je, da Slovenci nismo hipohondrski narod, čeprav bi morda lahko tako sklepali po nikoli končanih prizadevanjih in iskanjih, kako pravočasno priti do zdravstvene storitve, do preiskav, diagnoze in zdravljenja – takrat, ko oboleli to potrebuje, ne šele z dolgotrajnim zamikom, ko so težave bodisi že izginile ali pa je bolezen že napredovala. Seveda je takšno stanje, kot sva se že strinjali,  odraz dolgoletnega zanemarjanja na eni strani, na drugi strani sprememb v družbi, sprememb, ki jih je prinesel napredek medicine, nenazadnje pa tudi sprememb v patološki sliki slovenstva in, seveda, tudi demografske piramide, ki je pri nas že dolgo obrnjena na glavo. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi vsaj do najnujnejših sprememb prišlo takoj? 

Na primarni ravni dobro vemo, kaj bi se moralo zgoditi. Priznati bi morali standarde in jih tudi finančno pokriti. Umakniti bi morali administrativne ovire. Urediti bi morali informatizacijo zdravstva. Ukiniti bi morali delo na dvojnih deloviščih.

Zelo si želimo, da bi nehali z delovanjem po sistemu kvantitete oziroma »štancanja« storitev; določiti bi bilo treba kazalnike kakovosti in omogočiti nagrajevanje tistih, ki delajo ne le več, ampak tudi bolje. Kajti nič nismo naredili s tem, ko zdravniku povečamo število opredeljenih pacientov na tako veliko številko, da bo sicer vsakdo lahko vsaj na papirju imel svojega zdravnika, vendar zaradi prezasedenosti do njega ne bo mogel priti takrat, ko ga bo potreboval. 

Zato si želimo, da bi pripoznali kazalnike kakovosti, jih nagrajevali in s tem ljudi spodbujali, da delajo bolje. Seveda pa za to potrebujemo primerne pogoje, ki jih zdaj vsekakor nimamo. Želimo si, da bi na primarni ravni okrepili time, v katerih bi bili zdravnik, srednja medicinska sestra in diplomirana medicinska sestra; to bi bil tim, ki bi delal v ambulanti. Dostikrat poslušamo, da smo dobili referenčne medicinske sestre; to drži, ampak referenčna sestra opravlja program preventive ločeno od klasičnega ambulantnega dela. Naredijo zelo veliko, vendar ne razbremenijo tima v ambulanti, kvečjemu odkrijejo več bolnikov in je zato obremenitev večja – kar je, seveda, dobro, saj te paciente tudi prej začnemo obravnavati in jih zdraviti. Toda govorjenje o tem, da je referenčna medicinska sestra tista, ki pripomore k razbremenitvi, pač ni resnica.

V celotnem zdravstvenem sistemu manjka miselnosti v smislu nagrajevanja kakovosti, da bi vzpostavili standarde in pravila, ki bi zagotavljala varno obravnavo. Imamo nizko kulturo varnosti, nimamo varnostnih protokolov, ni prijavljanja varnostnih dogodkov, ker se pri nas kriminalizira posameznika, pri katerem se zgodi napaka – čeprav je v urejenih sistemih že davno dokazano, da se napaka vedno zgodi tam, kjer v sistem nismo vgradili dovolj varovalk. Pri nas pa se posameznika, ki je naredil nenamerno napako, kriminalizira, javno se ga opljuva, obtoži, kaznuje – v sistemu pa se ne naredi nič, da v prihodnje ne bi prišlo do podobnih napak. 

Minister za zdravje namerava danes v strokovnem krogu predstaviti strategijo za ureditev razmer v osnovnem zdravstvu, s poudarkom na družinski medicini. Menite, da bodo načrtovane spremembe zajele bistvo dolgoletnih opozarjanj in prinesle pravi, življenjsko uporabni odgovor nanje? Verjamete, da lahko v kratkem pričakujemo izboljšave, ki ste jih v sklopu pogovora povsem nedvoumno nanizali?

Verjamem, da imajo dober namen, da bi stvari spremenili na bolje. Ali je ta namen dovolj iskren in ali bo do sprememb v resnici prišlo, bo jasno kmalu; že v aneksu splošnega dogovora bo mogoče videti, ali so upoštevali predloge, ki smo jih posredovali. Iskreno povedano: po vseh naših prizadevanjih v zadnjih 15 letih, po vseh danih obljubah, po vseh sestankih in celo podpisanih dokumentih, ki so že na ministrstvu, nisem velik optimist. Želim pa si, da se motim.

Kako pa se odzivate na negativizem in egoizem, ki sta se v slovenskem prostoru razbohotila v času epidemije, ki nam je vsem spremenila življenje? Kako sprejemate takšne odzive, ki so v zadnjem času postali pogosti tudi ali predvsem v zdravstvu?

To je težka tema. Zdravstveni delavci smo se znašli v čudnem svetu; po eni strani se razdajamo, res ogromno delamo, tudi prek svojih meja, ob tem pa neprestano – iz medijev, še bolj pa z družbenih omrežij – dobivamo signale o tem, da naše delo ni nič vredno oziroma da ne delamo, da paciente obravnavamo le po telefonu, da smo malomarni, da nam je samo do denarja, da smo zaslužkarji in vse, kar spada zraven ... 

Zelo je pomembno, v kakšnem psihičnem stanju si, ko te doleti nekaj takega. Včasih je to res težko prenašati, včasih se to nabira – in vsak od nas mora najti ventil, da se razbremeni te sovražnosti, ki se je pojavila. Marsikdo nas dobesedno krivi za pojav epidemije oziroma nas označujejo kot tiste, ki širijo lažne informacije o virusu, ki da sploh ne obstaja. Kritizirajo nas zaradi cepljenja, zaradi COVID ambulant ... Res pa je, da je to morda nekakšen vzporeden svet, kajti v konkretnih odnosih z ljudmi, ki jih srečujem, je izrazito negativnih odzivov pravzaprav zelo malo. V resničnem svetu so ljudje še vedno hvaležni, še vedno odprti za dobro komunikacijo; še vedno znamo vzpostaviti dober medosebni odnos. 

Zdi se mi, da smo se znašli v nekakšni shizofreni situaciji resnične dejanskosti na eni strani in digitalne oziroma medijske realnosti, ki nam na drugi strani kaže povsem drugačno sliko. Zato dostikrat, ko mi je zelo hudo, ko javni linč občutim kot nekaj zelo nepravičnega, sama sebi rečem: »Saj danes sem govorila z 20 ljudmi, pa se mi nihče ni zdel sovražen ...«. Zdi se mi, da moramo tudi mi najti način, da nam to ne zleze pod kožo, kajti to potem vsekakor slabo vpliva tako na naše strokovno delo kot tudi na empatijo do ljudi. Tega si ne smemo dovoliti.

Vendar, kot pravite, vsemu naštetemu navkljub še vedno z veseljem opravljate poslanstvo družinske zdravnice. Zato me zanima, kaj bi ob vsem dogajanju, ki spremlja vaše delo od blizu in od daleč, položili na srce sleherniku, ki nima poglobljenega uvida v razmere v zdravstvu, z veseljem pa presoja o njih?

Če v odnos z ljudmi vstopamo s spoštljivim pristopom, vendar asertivno in z zavedanjem o svojih pravicah, dosežemo največ. Seveda verjamem, da so ljudje marsikdaj v stiski. Vem, da so ambulante velikokrat težko dostopne. O tem ni dvoma. Zato ljudem vedno rečemo, naj vztrajajo. Ti se jezijo – ja, nekdo bo tudi stokrat lahko klical v ambulanto, vendar naj pokliče še stoprvič ali pa naj napiše sporočilo, ker ga bomo poklicali nazaj. 

Zelo mi je hudo, ker vidim, da je sistem še pred 15 leti deloval, danes pa ne deluje več. Mislim, da je treba ljudem iskreno povedati, da osnovnega zdravstva, kakršnega smo poznali, ni več. Da deluje samo še na papirju. Da izbrani osebni zdravnik postaja privilegij. In žal bodo tudi ljudje morali pritisniti tja, kjer imajo v rokah škarje in platno. Urejevalec našega zdravstvenega sistema je ministrstvo za zdravje, zdravniki in medicinske sestre pa se ne ukvarjamo z organizacijo, ampak izvajamo zdravljenje. Zato bi ljudem povedala, da jih bomo zdravili in obravnavali po naših najboljših močeh. Za organizacijo, za dostopnost, za število timov na terenu pa so odgovorni drugi; tja naj se obrnejo, tam naj povedo, kakšne so razmere – kajti nam že vrsto let ne verjamejo.

Video intervju in portreti Polone Campolunghi Pegan: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock; izvedba: Zdravstveniportal.si

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.