Varnost in kakovost

Apel več kot 4000 zdravnic in zdravnikov: »Kdo bo sprejel odgovornost, ko bo obravnav vse manj – in vedno več nepotrebnih, lahko tudi tragičnih posledic za paciente?«

»Zdravstvo je preveč pomembno področje, da bi ga obravnavali skozi prizmo ideoloških in populističnih interesov. To ni vprašanje zmage ali poraza, temveč vprašanje dostojanstva, zdravja in prihodnosti nas vseh,« več kot 4000 zdravnic in zdravnikov sporoča poslancem državnega zbora pred odločanjem o predlaganih spremembah zakona o zdravstveni dejavnosti. Če bodo poslanci predlagane novosti tudi v resnici sprejeli, bodo po trdnem prepričanju slovenskega zdravništva uvedli »številne omejitve, ki ne temeljijo na tehtnih strokovnih analizah in ocenah, temveč na ideoloških usmeritvah, ki v praksi ne bodo izboljšale dostopnosti do zdravstvenih storitev in ne okrepile produktivnosti znotraj javne zdravstvene mreže.«

Varnost in kakovost

Kam plove zdravstveni titanik?

Iskreno me zanima, ali je kdo med pacienti, ki so v zadnjem času opravili širšo paleto diagnostičnih preiskav in posvetovanj, v resnici prepričan, da zdravstvena reforma – takšna, ki bi v resnici izboljšala pogoje za zdravljenje na vseh ravneh zdravstvenega varstva – ni nujna. Zanima me, ali se pacienti, ki so mesece ali celo leta čakali na preiskavo in začetek kompleksnega, celovitega zdravljenja, res strinjajo s trditvami, češ da zdravniki zlorabljajo sistem, se okoriščajo z luknjami v sistemu in vztrajno iščejo vedno nove možnosti, da bi se – na tej ali oni strani sistema – okoristili, tudi na račun ustvarjanja vedno novih in vedno daljših čakalnih vrst? In tako me, seveda, zanima tudi to, ali je morda takšno, ničkolikokrat očitano »okoriščanje« narekovalo novi pristop k obravnavi onkoloških bolnikov, ki zdaj, ko prihajajo v Ljubljano na preiskave in zdravljenje – in za katere vemo oziroma si lahko vsaj približno predstavljamo, kolikšen napor je to zanje –, tega ne opravijo več v enem dnevu, ampak se morajo vrniti še enkrat.

Kožne bolezni

Garje (skabies), trdovratna parazitska nalezljiva kožna bolezen – znaki, diagnostika in zdravljenje

Garje (skabies) so nalezljiva kožna bolezen, ki jo povzroča pršica srbec (Sarcoptes scabiei). Simptomi so pogosto nespecifični, zato se dogaja dvoje. Po eni strani posameznik, ki zboli, do zdravnika nemalokrat pride pozno, torej šele takrat, ko se je to parazitsko obolenje že dodobra začelo širiti – po drugi strani pa se neznačilne bolezenske znake včasih pripiše tudi drugim dermatološkim težavam, kar prav tako ne ustavi širjenja bolezni. Zato je pravilna diagnoza s takojšnjim začetkom zdravljenja, katerega uspešnost je pogojena z doslednim izvajanjem ukrepov za preprečevanje širjenja garij, nemalokrat postavljena z zamudo. Predstojnica Dermatovenerološke klinike ljubljanskega UKC prim. doc. dr. Tanja Planinšek Ručigaj opozarja, da na kliniki že nekaj časa zaznavajo opazen porast pacientov s to boleznijo.

Rehabilitacija in socialna varnost

»Ožigosani« z diagnozo (se) sprašujejo, kdaj bo sistemsko in sistematično poskrbljeno za vse, ki so kadarkoli v življenju zboleli za rakom

Za bolezen je izvedela, ko je bila stara 30 let, v času porodniškega dopusta; hčerkica je bila takrat stara 10 mesecev. Nekega večera je, povsem po naključju, v dojki zatipala bulico; kljub ginekologovim zagotovilom, češ da gre zgolj za cisto, je želela priti do nedvoumnega odgovora. Tega je dobila po slikanju z magnetno resonanco. Rezultat je bil boleče nedvoumen: za bulico se je skrival zelo hitro rastoči trojno negativni rak dojk.

Varnost in kakovost

Prof. dr. Samo Zver o boju s sistemskimi mlini na veter: »Če za bolne ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti, bo denar, ki bi moral biti namenjen pacientom, šel za jahte ...«

Boj s sistemskimi mlini na veter je v medicini oziroma v javnem zdravstvu postal stalnica. To predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC prof. dr. Samo Zver, ki poleg predstojništva, nenehnega prizadevanja za dobro obolelih pa tudi spoprijemanja s težavami na račun parkinsonove bolezni, ki na osebni ravni usmerja tok njegovega življenja, še kako dobro ve. Je namreč eden od mnogih, ki si iskreno prizadevajo za boljši jutri zdravnikov, medicinskih sester, celotnega zdravstvenega tima in nasploh vseh zaposlenih v zdravstvu – predvsem pa bolnikov s krvnimi obolenji, ki jih na oddelku rešujejo iz krempljev bolezni in jih vračajo v življenje. Vendar to kompleksno klinično opravilo v javnem zdravstvu vse prepogosto naleti na številne resne, marsikdaj tudi nepremostljive ovire.

Varnost in kakovost

Ko se sesuje Hipokrat

Prenatrpani hodniki, polne čakalnice. Bolniki se med čakanjem na obravnavo – nekateri z nasmehom, drugi prostodušno, spet tretji s popolno resigniranostjo in zaskrbljenostjo zaradi bolezni – odzivajo na prijazne pozdrave mimoidočih zdravnic, zdravnikov, medicinskih sester, reševalcev. Številnih izmed zaposlenih, ki si brez oziranja po polni čakalnici podajajo kljuke ambulantnih vrat ali zgolj hitijo mimo, čakajoči niti ne opazijo, ujeti v svoje misli ali med zrenjem v lepe podobe narave, ki se na velikem monitorju, obešenem v čakalnici, vrstijo ob spremljavi meditativne glasbe. A ta prijetni, pomirjujoči glasbeni odtenek kliničnega vsakdana hitro preide v kontrastni stik z bolečo resničnostjo javnega zdravstva. V tej nad glavami pacientov z odprtega stropa čakalnice visijo prepleteni kabli, čemur sredi dopoldneva sledita pojasnilo in opravičilo, češ da se bo čakanje na celotni diagnostični proces nepredvidljivo podaljšalo, ker je v celotnem Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana prenehal delovati računalniški sistem Hipokrat. Tako je bilo danes. Jutri bo drugače, namesto Hipokrata se sesuje nekaj drugega; enkrat sredi preiskave odpove diagnostična naprava vitalnega pomena, spet drugič morajo pacienti kljub hudi diagnozi in slabemu počutju zaradi pomanjkanja bolniških postelj med preiskavami ležati kar na bolnišničnem hodniku, vsem na ogled in »v napoto« ... Vse preveč je takšnih zgodb, ki preprosto ne spadajo v čas sodobne medicine in njenih neverjetnih dosežkov – vendar so tu in jim ni videti konca.

Reforma

Bodo nove uteži, kakršne predlaga ZZZS, olajšale ali otežile delo pediatrov in družinskih zdravnikov?

Otrokom in mladostnikom, ki se znajdejo v tako hudi duševni stiski, da ta zahteva takojšnjo strokovno obravnavo in pomoč, tovrstno ukrepanje pri nas ni zagotovljeno – vsaj ne pravočasno, ko bi bilo še mogoče preprečiti nastanek posledic, ki človeka lahko spremljajo vse življenje. Pedopsihiatri na nevzdržno stanje opozarjajo tako resorno ministrstvo kot plačnika, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), vendar sistemskega premika v dobro boljše zaščite zdravja ranjenih in ranljivih otrok ni. Se podobna zgodba napoveduje tudi z aktualnimi prijemi plačnika, ki z novim obračunskim modelom posega v dejavnost pediatrije in družinske medicine na primarni ravni zdravstvenega varstva?

Rak

Rak prostate in rak pljuč – poznavanje simptomov in uvedba presejanja sta ključna za zgodnejšo prepoznavo bolezni, za pravočasni začetek zdravljenja in za zmanjšanje bolezenskega bremena

Rak prostate je, takoj za nemelanomskim kožnim rakom, najpogostejši rak pri moških. Tudi rak pljuč se pri moških še vedno uvršča med najpogostejše rake in zaseda nespodbudno prvo mesto pri beleženju (veliko prezgodnje) umrljivosti zaradi raka, medtem ko se pri ženskah pojavnost pljučnega raka v zadnjih letih povečuje. Pri obeh boleznih so obeti bistveno boljši, če je obolenje odkrito v čim zgodnejši fazi. Pri nas raka na pljučih v zgodnji fazi še vedno odkrijejo zgolj pri 20-odstotnem deležu obolelih, pri katerih je delež petletnega preživetja 60-odstoten – pri vseh, pri katerih je rak pljuč prepoznan šele potem, ko so se metastaze že razširile, pa je delež petletnega preživetja manj kot 5-odstoten.

Duševno zdravje

Kdo bo pomagal otrokom in najstnikom v hudi psihični stiski, če se odgovorni ne odzovejo na apele pedopsihiatrov?

Čeprav je znanstveno dokazano, kako zelo učinkovita sta zgodnja obravnava in zdravljenje otrok in mladostnikov, ki s svojim ravnanjem sporočajo, da so se znašli v hudi duševni stiski, v Sloveniji čakalne dobe za prvo obravnavo v otroški in mladostniški psihiatriji (p)ostajajo nedopustno dolge. Mladostnica, ki se vsak dan samopoškoduje, bo na prvi pregled čakala najmanj 11 mesecev. Kot opozarjajo v Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo (ZOMP), to pomeni, da bo v tem času zaradi stopnjevanja težav najverjetneje pristala v urgentni pedopsihiatrični ambulanti in da bo zaradi akutne samomorilne ogroženosti zelo verjetno potrebovala tudi zdravljenje v bolnišnici.

Organizacija

Čas za reševanje stisk internistične urgence UKC Ljubljana se izteka, nekateri bolniki z nujnimi stanji čakajo tudi deset ur ali več

Priliv pacientov na internistično urgenco ljubljanskega UKC se v zadnjih tednih tako rekoč iz dneva v dan povečuje, zato so bili v kliničnem centru – da bi omogočili čim bolj nemoteno izvajanje terciarne dejavnosti – primorani sprejeti več ukrepov. Predlagajo pa tudi prilagoditev organizacije in pregled nad dejavnostjo urgentnih služb po vsej Sloveniji, o čemer se vodstvo bolnišnice dogovarja z ministrstvom za zdravje. Z nastalo prostorsko, logistično in kadrovsko stisko, ki posledično vpliva tudi na kakovost in varnost obravnave, je UKC javnost sicer seznanil že konec minulega tedna, danes pa je o tem podrobneje spregovoril doc. dr. Peter Radšel, predstojnik Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino Interne klinike UKC Ljubljana.