So bili očitki, ki so utemeljevali izredno odpoved delovnega razmerja ortopedskemu kirurgu z zavidljivimi kliničnimi rezultati, tako strokovnimi kot tudi organizacijskimi, utemeljeni? Je bil sistem v resnici zlorabljen, bolnišnica pa oškodovana? So pacienti res čakali dlje ali bili primorani v samoplačništvo? Nabor vprašanj je velik, posledice pa so nedvoumne. Kajti, kot je v javnem odzivu na omenjene dogodke zapisala zdravnica Eva Novljan: »Njegova ljubezen do ortopedije, predanost bolnikom in zadovoljstvo ljudi, ki se po operaciji lahko ponovno brez bolečin gibljejo, so bile stvari, ki so tudi mene prepričale, da svojo prihodnost vidim v ortopediji. A prav zato se danes sprašujem, kakšna prihodnost me čaka. Iz javnih bolnišnic namreč odhajajo najboljši, najbolj izkušeni in najbolj predani specialisti – tisti, ki so bili doslej neprecenljivi tako za paciente kot za izobraževanje novih generacij zdravnikov. Zaradi vsega navedenega odločno zavračam vse očitke na račun dr. Gregorja Kavčiča, saj sem ga spoznala kot delovnega, profesionalnega in vrhunskega kirurga, predvsem pa kot iskrenega, predanega delu in dobrega človeka.«

O omenjenem dogajanju ter mnogih vprašanjih in dilemah, ki ga spremljajo, pa tudi o izzivih javnega zdravstva smo se z dr. Gregorjem Kavčičem podrobno pogovorili v (video) intervjuju za Zdravstveniportal.si.

Kako vas je zaznamovalo to, kar vas je v zadnjem času doletelo pred očmi javnosti? Se zaradi tega počutite krivega? Razžaljenega? Politično zlorabljenega? Po strokovni in etični plati oslabljenega? Katero je tisto čustvo, ki najbolj opredeljuje resnico za vsem tem dogajanjem? In kakšna je resnica?

Krivega se ne počutim, niti najmanj. Čustvo, ki je v ospredju, je najverjetneje jeza. In tudi razočaranje. 

Predvsem pa se trenutno utapljam v komunikaciji s pacienti. Namesto da bi operiral in jim pomagal, se pogovarjamo o napotnicah, o tem, kdaj bo operacija ... Dobivam veliko podpore od pacientov, od kolegov in sodelavcev iz bolnišnice pa tudi od laične javnosti, tako na lokalni ravni kot tudi širše. Pacienti, ki so čakali na operacijo, zdaj ne vedo, kaj bo; želeli bi, da jih operiram ... Nekateri pacienti pa imajo velike težave tudi zaradi zadnje uredbe vlade, ki je omejila število koncesijskih operacij; potrebovali bi zdravljenje, potrebovali bi operacijo, a smo trenutno s številom operacij omejeni. 

Zato trenutno zelo težko pomagam prav vsem v časovnih okvirih, ki bi bili normalni oziroma dostojni, primerni za moderno evropsko državo.

Kateri je bil po vaši oceni ključni razlog za odločitev vodstva novomeške splošne bolnišnice za izredno odpoved vaše pogodbe o zaposlitvi? Po sistemskih razlagah ste umetno podaljševali čakalne dobe, s preusmerjanjem precejšnjega števila bolnikov na operacijo v drugo zdravstveno ustanovo. Za sistem oziroma odločevalce dobro vemo, kakšna je naracija njihovega delovanja, pa vendar v vašem primeru ne gre za preproste obtožbe, nad katerimi bi veljalo zgolj zamahniti z roko. Na kakšen način torej ste oziroma naj bi kršili pravila delovanja v sklopu javne zdravstvene ustanove, ki vam je sicer dala tudi dovoljenje za delo pri drugem izvajalcu? Se počutite kakorkoli krivega?

Ne, popolnoma nič krivega se ne počutim. Trdim in vztrajam pri tem, da nisem popolnoma ničesar naredil narobe. 

Trditev o umetnem podaljševanju čakalnih vrst je – nora. Na leto namreč operiram več kot 500 pacientov in sem po številu operacij kolka že leta in leta prvi v državi. Z vsako opravljeno operacijo pa se čakalna doba skrajša. Kako bi lahko podaljševal čakalne dobe, če sem paciente operiral? Take trditve res ne razumem, saj je povsem nerazumna.

Prav tako ne pije vode trditev o preskakovanju čakalnih vrst in o preusmerjanju pacientov. V resnici ni bilo nobenega preskakovanja in nobenega preusmerjanja. Pacienti so iz čakalne vrste v novomeški bolnišnici izstopali, ker je bila čakalna doba dolga. Pacient ima pravico, da se iz čakalne vrste izpiše in se vpiše drugam – bodisi tja, kjer delam, bodisi v katero drugo bolnišnico. To je njegova pravica. Pravica in tudi dolžnost mene kot zdravnika pa je, da pacientu povem, da bi drugje lahko prišel prej na vrsto. In če pacient že na začetku želi operativno zdravljenje zaupati meni in če imam možnost in soglasje, da operiram tudi drugje, potem je logično, da mu lahko to pravico ponudim in mu omenim, da je operacijo mogoče izvesti tudi v drugi ustanovi, kjer bi, seveda prek napotnice, prej prišel na vrsto.

Mnogim pacientom smo to možnost ponudili – in mnogi so to sprejeli. Nekateri so ostali v bolnišnici, nekateri pa so iz čakalne vrste izstopili in bili v drugi ustanovi operirani prej. Toda to ni preskok čakalne vrste! Tisti pacient, ki je ostal na seznamu v bolnišnici, ni bil zaradi tega nič kasneje operiran, kvečjemu prej. Kajti ko je pacient, ki je bil prej vpisan v bolnišnici, izstopil iz čakalne vrste, se je ta skrajšala.

Zato lahko rečem le, da so te obtožbe popolnoma deplasirane in nore.

Pa je mogoče, da bi bil pravi razlog za odpoved in nenazadnje tudi za javno blatenje vašega imena v zahtevi, naj se tudi medicinske sestre, ki so sodelovale v dodatnem programu operacij, plača spodobno – in ne zgolj s 120 evri neto nagrade za sodelovanje pri približno 60 dodatnih operacijah na mesec?

To je več kot mogoče – to je najverjetneje osnovni razlog. V resnici je po vsej verjetnosti glavni razlog za mojo odpoved ta, da sem do neke mere rahlo neposlušen.

Bil sem dolgoletni predstojnik ortopedskega oddelka in vsa leta sem se zavzemal za to, da oddelek raste in napreduje. In tudi je. Ustvarili smo vrhunski ortopedski oddelek s fantastično ekipo, tako zdravniško kot sestrsko in tudi administrativno, kar je bistvenega pomena, če kot predstojnik želiš, da oddelek deluje in da je dobro organiziran.

Novomeška ortopedija je bila ekstremno produktivna. To priznavajo vsi, naredili smo ogromno operacij glede na število zaposlenih. Kader pa mora biti zadovoljen. In funkcijo predstojnika dojemam tako, da mora ta celostno skrbeti za stroko, za oddelek in za kader. Ne medicinska sestra ne zdravnik pa tudi administratorka ne more delati dvakrat več od pričakovanih 40 ur in biti za to mizerno plačan. Denar za skrajševanje čakalnih vrst, namenjen popoldanskim operacijam, je izrecno namenjen skrajševanju čakalnih vrst v konkretni bolnišnici – in ne povečevanju profita bolnišnice. Nikakor nimam nič proti temu, če nekaj tega denarja ostane tudi bolnišnici, da se ustvari dodatni budžet, iz katerega je potem mogoče nekaj kupiti ali pripraviti izobraževanje. Toda osnovni namen enkratnega dodatnega programa (EDP) ni ustvarjanje dobičkov, ampak skrajševanje čakalnih vrst. 

Če hočeš čakalne vrste skrajševati, moraš izvajati operacije. Če hočeš izvajati operacije, moraš plačati materiale in vse ljudi, ki v tem procesu sodelujejo. Kajti slejkoprej pride do nezadovoljstva. Kot predstojnik pa ne morem dovoliti nezadovoljstva, saj potem oskrba pacientov ne bo dobra in tudi rezultati zdravljenja ne bodo dobri. Če torej želimo, da iz bolnišnice odhajajo zadovoljni pacienti, potrebujemo tudi zadovoljno osebje. 

Negovalni kader ortopedskega oddelka novomeške bolnišnice, ki vam je javno izrazil podporo, je bil neposreden v oceni, da je bilo to, kar se vam je zgodilo, krivica in da vaše odsotnosti preprosto ne bo mogoče nadomestiti. Popolno podporo so torej namenili vam, ne vodstvu, ki vas je odslovilo ...

Te podpore sem bil zelo vesel. Medicinske sestre, zdravstveni tehniki in, seveda, tudi diplomirane medicinske sestre z ortopedskega oddelka so bili prvi, ki so izrazili podporo – in globoko verjamem, da je bila zelo iskrena. Naš oddelek je bil dokaj specifičen, kajti ko sem v Novem mestu začel delati kot ortoped, ta oddelek sploh ni obstajal. Potem smo ga ustanovili, skupaj rasli in ga gradili. Tako da verjamem, da sem bil pomemben člen tega oddelka.

Ob tem se človek vpraša, ali je bil katerikoli od očitkov vodstva bolnišnice, s katerimi so podkrepili razloge za vašo odslovitev, utemeljen. Kje, kako, zakaj vaše delovanje ni bilo pravilno, ustrezno in etično? 

Kot sem že dejal: mislim, da so prav vsi očitki deplasirani. Dopuščam možnost manjših administrativnih napak, predvsem v smislu, da se pacientom čim hitreje pomaga, pri čemer je morda prišlo do kakšne banalne, minimalne administrativne napake. Toda to so malenkosti. Na splošno pa ne le verjamem, ampak vem, da ni bilo nič narobe. Tudi etično ne. Kajti konec koncev sem v svojem prostem času na drugem mestu operiral ljudi in jim s tem pomagal. 

Vedno sem delal zelo veliko. Večkrat so me vprašali, od kod je prihajal motiv za to. Prvič: zelo rad delam, svoj poklic imam res rad, uživam v svojem delu. In drugič: gre za 'drive' pacientov, kar nekdo, ki ni v tem poklicu, težko razume. O tem sem pogosto razlagal mladim kolegom, ko so se približevali koncu specializacije, da bi videli, kako bo vse skupaj kasneje videti: vrstijo se klici pacientov in njihovih sporočil z vprašanji, kdaj bo operacija, saj zaradi bolečin komaj čakajo, zato prosijo, da bi jih čim prej operiral, saj da sem obljubil, ker ne zdržijo več, saj morajo biti v bolniškem staležu ... To te do neke mere žene, da delaš še več. To je osnovno gonilo.

Bolnišnica pa hoče na vsak način prikazati, da je moje osnovno vodilo in gonilo zaslužek. To pa dojemam kot žaljivo. Ljudje, ki me res dobro poznajo – tako sodelavci kot znanci in prijatelji –, vedo, da denar nikoli ni bil moj osnovni motiv. Seveda se mi to, da uspešen, vrhunski zdravnik zasluži, zdi normalno – da pa bi zaradi denarja delal več, ne drži. Nikoli.

Kaj pa vse to, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, pomeni za vašo kariero, za vaš ugled? 

V resnici mislim, da nič posebnega. Vsak dan imam ambulanto, vsak dan prihajajo pacienti – in v komunikaciji, v očeh pacientov vidim, da so na moji strani. 

Vsi, ki imajo z mano, z mojim oddelkom, z mojimi medicinskimi sestrami izkušnjo, vedo, koliko je ura. Nekdo, ki ne ve nič in ki je morda nekaj prebral, pa naj misli, kar hoče, saj ne moreš vplivati na mnenje nekoga, ki te ne pozna. V resnici me to ne skrbi kaj dosti.

Stanovski kolegi iz novomeške bolnišnice so se vam prav tako postavili v bran, češ da je bila skrb za dobro pacienta prvo, čemur ste se posvečali v svoji dolgoletni klinični praksi. Delovanje ortopedije v tej bolnišnici pa ste z doslednim, domišljenim načinom izobraževanja mladih zdravnikov oblikovali v vzorčni model vrhunske obravnave bolnikov, ki potrebujejo vstavitev kolčnih in kolenskih protez. Obtožbe, da ste goljufali in pridobitniško ravnali z izogibanjem ustaljenim potem obravnave v javnem zdravstvu, preprosto niso združljive s tem, kar ste dosegli na strokovni ravni – se pa ljudem, seveda, zdi všečno, ko v javnost pridejo informacije, da je odločevalcem uspelo razkriti in kaznovati takšne anomalije. Kako sami gledate na tovrstni manever, na njegovo ozadje?

Mislim, da ne gre za nikakršno anomalijo. Bom povedal drugače: celotni sistem je anomalija. 

Trdim in vem, da sem znotraj sistema, kakršen ta pač je, delal vse tako, kot je prav. Da pa je kar nekaj oziroma precej anomalij v samem sistemu, pa ne morem pomagati. Navsezadnje sem samo zdravnik, nič drugega. In moja naloga je, da pomagam pacientom. Moja naloga je, da znotraj sistema za paciente najdem rešitve. In če pacient potrebuje operacijo, mu jo bom poskušal zagotoviti.

Sistem je že leta in leta neurejen in bi ga bilo res treba urediti. Kar pa se tiče kolegov v bolnišnici, ki so mi prav tako izrazili podporo: če sem na kaj ponosen, sem ponosen na vrhunsko ekipo, na to, da sem vzgojil vrhunske mlade specialiste. Res so zelo mladi, toda vsak na svojem področju suvereno in strokovno obvladujejo delo in so pri svojem delu avtonomni – od prvega dneva, ko končajo specializacijo oziroma celo že pred zaključkom specializacije. Res sem ponosen, da so prav vsi moji specialisti res sposobni opravljati svoje delo.

To je posledica mojega posebnega načina učenja, ki vključuje garanje, pa tudi to, da sem jim dokaj hitro dopuščal samostojnost pri delu – seveda pod mojim nadzorom. Toda vsi so hitro postali samostojni in so morali tudi sami sprejemati strokovne odločitve, kar te kot kirurga izuči in okrepi, pri čemer pa so vedno imeli zagotovljeno podporo. Ne gre torej le za strokovnost, ampak tudi za način organizacije.

Kar se mene tiče, se večkrat govori o strokovnosti; seveda smo vpeljali veliko metod zdravljenja, predvsem na področju endoprotez kolka in kolena. V strokovnih krogih se je celo uveljavil terminus »novomeška šola«, na kar sem res ponosen, saj smo vpeljali celostno obravnavo pacienta, od sprejema do odpusta in, seveda, same operacije in operativne tehnike, da bi dosegli najboljše možne rezultate zdravljenja.

Ne gre pa samo za strokovnost, ampak tudi za organizacijo. Vedno sem užival v organiziranju dela, tako svojega kot, v sodelovanju z medicinskimi sestrami, njihovega. Vedno sem skrbel, da je oddelek deloval kot tim – med seboj smo si vedno pomagali. Mislim, da je to sodobna organizacija, v sklopu katere posamezni zdravstveni profili med seboj sodelujejo. Vedno pa sem vztrajal pri tem, da je naš način dela fleksibilen: če nimaš dela, odidi domov, če imaš delo, pač ostaneš do večera. 

Zelo smo se trudili, da bi v okviru bolnišnice to našo fleksibilnost tudi formalizirali, vendar nam to nikoli ni uspelo. Želel sem si drugačne, sodobne organiziranosti oddelka – kot sem videl v tujini, ko ljudje prihajajo v službo glede na to, koliko je dela. Tako, na primer, zjutraj lahko pride le eden, kasneje se pridružijo ostali – domov pa odhajajo, ko je dela manj.  Vedno sem stremel k takemu pristopu ...

... vendar odstopanja od povprečja niso bila dopuščena?

Odstopanja od povprečja v bistvu v tej družbi niso najbolj zaželena. Vedno je s strani vodstva prišel očitek, češ, kaj bodo rekli drugi, potem bodo še oni hoteli takšne spremembe ... To se mi ni zdelo problematično; če bodo hoteli tovrstne spremembe in če bodo imeli dobre rezultate, če bo tudi število njihovih operacij tako veliko, da ima to smisel, to ne bi smelo biti problem.

V tej bolnišnici se je vedno, zlasti pa v zadnjih nekaj letih, postavljala uravnilovka. Vsi smo enaki. Vedno se je gledalo na to, kaj bodo rekli drugi ... Ni nam uspelo formalizirati drugačne ureditve na oddelku, čeprav je ta neformalno obstajala – in na koncu se je pri tem neformalnem zapletlo. Še posebno potem, ko se je v bolnišnici začelo pretiravati z raznoraznimi birokratskimi obremenitvami, ki res ničemur ne služijo.

Naj vam bolj za šalo povem za en tak primer: letni načrt izobraževanj. To je noro, povsem nepotrebno. To sem v resnici vedno doživljal kot tratenje mojega časa. Kako naj za kolega napovem, ali se bo v decembru udeležil nekega kongresa ali ne, če ta kongres ni še niti napovedan? Po drugi strani pa za tekoče leto ne vemo, kakšen je letni program operacij. Mnoga leta je bilo tako, da smo za letni program izvedeli šele konec leta, potem pa se od predstojnika pričakuje, da bo pripravil letni plan izobraževanj in letni plan dopustov. To je povsem nepotrebno. Če bo eden od mojih zdravnikov želel iti na morje avgusta in bo delo na oddelku to dopuščalo, potem je tako v redu.

Vedno sem skrbel za to, da je operacijska dvorana nenehno zasedena in da se nenehno dela. Temu smo prilagajali proste ure in dopuste. Nikoli nismo odšli na dopust, operacijsko dvorano pa pustili prazno. V 15 letih nikdar! Da pa te silijo v takšne birokratske omejitve, se mi je zdelo nedopustno, zato sem se temu upiral ter jih odklanjal.

Včeraj sem se pogovarjala s starši pacienta, ki ste ga v splošni bolnišnici Novo mesto kot otroka zdravili po poškodbi, do katere je prišlo med šolo v naravi na Dolenjskem. Predstavili so mi razrez celotnega dogajanja, v vseh fazah, od hude poškodbe do takojšnje operacije, od nege do rehabilitacije, od zdraviliškega zdravljenja do še ene operacije – vedno ste bili prisotni, vlivali upanje in zaupanje, svetovali in usmerjali člane tima, prišli celo v zdravilišče, da bi preverili napredek pri rehabilitaciji. Skratka, potrdili so prav vse, kar so pacienti zapisali v javnem odzivu, naslovljenem na različne institucije, od zdravniške zbornice do ministrstva za zdravje in varuha pacientovih pravic. Zanima me, ali po vsem, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, še vedno verjamete, da zdravstvo ni le sistem, ampak tudi prepoznaven odsev odnosa do slehernega posameznika – oziroma da bi tak moral biti v prav vsakem segmentu svojega delovanja?

Seveda. Zdravstvo bi moralo zagotavljati v pomoč ljudem – tako, kot šolstvo omogoča izobraževanje. Imamo zdravstveni sistem, ki bi moral biti namenjen pacientom – za zdravljenje bolezni, lajšanje trpljenja, pomoč pri odpravi njihovih težav. Zato imamo zdravstvo. Kot zdravnik sem vedno deloval zelo osebno; vsak pacient se te na nek način dotakne in slehernemu pacientu daš toliko, kot je treba. Pri nekaterih je to malo – opraviš operacijo in če je vse dobro, pacient odide domov. Pri drugih pa – sploh, če se kaj zaplete ali če je zadeva specifična – je včasih nujnega veliko angažmaja.

Omenili ste, da sem bil vedno prisoten. Res je tako. Živel sem zelo blizu bolnišnice, kjer sem bil tako rekoč ves čas – in tudi, ko nisem bil v bolnišnici, sem bil vedno prisoten. Četudi sem bil na dopustu, sem bil dosegljiv; ko so me kolegi poklicali, smo marsikaj uredili tudi med dopustom. Na nek način sem stalno skrbel za oddelek. Tudi medicinske sestre z oddelka so dobro vedele, da me lahko pokličejo, čeprav ob dveh ponoči. Če je katera rekla, da si ni upala poklicati, sem ji zagotovil, da to lahko vedno naredi; če slučajno nimam telefona pri sebi, jo bom poklical nazaj. Res sem bil vedno dosegljiv – za paciente, za kolege, za sestre in za vse.

Tudi zdaj ni ni drugače. Delam z veseljem, ni mi težko.

Lahko bi rekli, da so ljudje na Slovenskem dokaj potrpežljivi – zadostuje že pogled na razmere v javnem zdravstvu, ki so vse prej kot optimalne. Zato se človek vedno znova razveseli napovedi o ureditvi sistema, odpravi anomalij in korupcije ter izboljšanju dostopnosti. Problem je, ker se tovrstne obljube doslej niti enkrat niso uresničile – nasprotno, zdi se, da je po vsakokratnih reformnih poskusih zdravstveni kolos še bolj omajan. V zadnjem obdobju se je to potrdilo tudi s sprejetjem številnih zakonov, ki so zeleno luč za uvedbo dobili kljub temu, da jim je medicinska oziroma zdravstvena stroka soglasno nasprotovala in opozarjala na anomalije ter slabšanje kakovosti in varnosti obravnave, ki bo sledila takšnim prijemom. Zdi se, da bo resnične posledice mogoče zaznati šele čez čas, a gabariti, ki so jih zarisale zakonodajne spremembe, že zdaj vzbujajo skrb ...

Ja, v resnici je bilo zdravstvo v sklopu zadnjih nekaj volitev oziroma predvolilnih borb tema številka ena. Tudi zdajšnja oblast je zdravstvo proglašala kot najpomembnejšo stvar. V resnici pa bolje kot prej ni – mislim, da je kvečjemu slabše.

V zadnjih dneh sem razmišljal o tem, kaj je pravzaprav zdravstvena reforma. Zdravstvena reforma se mora ukvarjati s pacienti, ne z zdravniki. Zdravniki smo tu samo zato, da pacientom pomagamo. Mislim, da bi morala rdeča nit vsake reforme slediti temu, kaj bo najboljše za paciente – ne pa se ukvarjati z zdravniki.

Mislim, da se v zadnjih nekaj letih vse preveč ukvarjajo z zdravniki. Zdravniki smo pač zdravstveni delavci, tako kot medicinske sestre, zdravstveni administratorji ... – in zdravimo ljudi. Reforma bi morala biti usmerjena tako, da bi v čim večji meri pomagala ljudem.

Kaj so šibke točke trenutnega sistema, pa je jasno. Čakalne dobe zagotovo. Takšne čakalne dobe, kakršne imamo na področju ortopedije, so za moderno evropsko državo nedostojne. Primerjati se moramo z državami, kot so Nizozemska, Avstrija ali Francija. Te države so nam za vzor – moram pa reči, da smo še daleč od tega ...

Predvsem pa so te čakalne dobe nezdrave, če človek pogleda z vidika pacienta, ki potrebuje pomoč takrat, ko je njegovo zdravstveno oziroma bolezensko stanje še mogoče izboljšati – in ne šele z zamikom ...

Absolutno. Vsako odlaganje, na vseh področjih medicine – morda v ortopediji niti ne tako zelo kot, denimo, v srčni kirurgiji, poslabšuje zdravstveno stanje bolnika. In vsako zdravljenje, ki se začne šele, ko je pacientovo zdravstveno stanje že poslabšano, ima slabše rezultate, to je enkrat ena. Nenazadnje pa je tudi dražje. 

Če je pacient, ki čaka na operacijo kolka, zaradi tega pol leta doma, na bolniški, bi že strošek tako dolge bolniške lahko primerjali s stroškom operacije. Tudi s finančnega vidika je nesmiselno, da so čakalne dobe tako dolge. Če so ljudje delovno nezmožni, takrat ne delajo – in verjamem, pa čeprav nisem velik strokovnjak na tem področju, da je to za državo velik strošek. Treba bi bilo zagotoviti čim hitrejše zdravljenje, da se ljudje vrnejo v delovno okolje, da so družbeno in delovno aktivni in da plačujejo davke.

Kako pa se odzivate na poimenovanje, s katerimi se (so)delovanje zdravnikov v sklopu različnih praks pri nas označuje kot »dvoživkarstvo«? Kako ga razumete? Kot politični pamflet, kot ulično zmerljivko, nevredno komentarja, kot nekaj, kar naj bi končno vendarle pripomoglo k ureditvi javnega zdravstva in pomagalo skrajšati čakalne dobe, ali kot p(o)razno floskulo, ki žali vse zdravništvo?

Ta izraz je zelo žaljiv in ne vem, zakaj je potreben. 

Politika je v zadnjih letih poskušala način delovanja v zdravstvu prikazati kot nekaj negativnega – v resnici pa je tako po vsej Evropi. Če bi resnično preverili podatke, bi vedeli, da ima samo Švica, kot res bogata država, to res strogo ločeno. V vseh ostalih državah lahko zaposleni v javnem zdravstvenem zavodu oziroma v državni bolnišnici popoldne delajo bodisi pri koncesionarju bodisi pri zasebniku. 

Ne vidim razloga, zakaj bi to omejevali. Konec koncev je to naša svoboda. Zakaj popoldne ne bi smel delati? Seveda pod pogojem, da svoje redno, dopoldansko delo opravim več kot dobro – tako glede količine kot glede kakovosti. Tu pa ni pardona! Toda vedno se je poskušalo prikazovati, da tisti zdravniki, ki imajo popoldne še privatne ambulante, dopoldne lenarijo. To se vztrajno pojavlja v medijih – a brez vsakega dokaza; to je floskula, ki absolutno ne drži. Zdravniki, ki nekaj zaslužijo tudi popoldne, so večinoma tudi v dopoldanskem času veliki garači. Ne moreš biti dober zdravnik, če delaš malo. In če nisi dober zdravnik, tudi popoldne v tvojo ambulanto nihče ne bo prišel. In tudi nihče te ne bo povabil, da bi izvajal operacije bodisi za koncesionarja bodisi za zasebnika.

Zdravniki, ki delajo veliko, so vedno dobri zdravniki. In ti zdravniki običajno zelo veliko delajo v rednem delovnem razmerju, potem pa še popoldne. Osebno se mi to ne ne zdi prav nič sporno. Nenazadnje z delom popoldne pomagajo pacientom. Pacientu, ki bo, na primer, prišel v zasebno ambulanto, ne bo treba priti v državno ambulanto prek napotnice – tako bo sprostil mesto za tiste paciente, ki se v zasebno ambulanto ne bodo odpravili. Tu ne vidim nič spornega, ne moralno ne kakorkoli drugače. Vidim le omejevanje svobode.

Kaj bi rekli, kdo v tej zgodbi, o kateri se pogovarjava, je poraženec in kdo zmagovalec? In kaj to pomeni za paciente, za bolnike? 

V tej zgodbi zmagovalec ni nihče. Poraženec pa so bolniki.

Pri tej moji zgodbi v resnici sploh ne gre zame. Življenje si bom v vsakem primeru lahko organiziral tako, da bom zadovoljen. V resnici gre za paciente. In menim, da so pacienti tu veliki poraženci. Z zadnjo uredbo vlade, ki je zmanjšala število operativnih posegov pri koncesionarjih, se bo čakalna doba za paciente zelo zelo podaljšala, o tem ni dvoma. In če bodo dobri zdravniki odhajali iz javnih zavodov, potem bo problemov več. Tudi dolgoročno. 

Javni zavodi potrebujejo vrhunske zdravnike, ki so tudi mentorji mladim zdravnikom. Nekdo bo moral mlade zdravnike učiti, to je nujno, sploh v majhni Sloveniji, ki je prav zaradi tega specifična. Za nekatere medicinske posege velja, da je v naši državi le nekaj ljudi, ki tak poseg obvladajo; ni jih 100 ali 1000, včasih je en sam. In če tak zdravnik odide iz javnega zdravstva, kdo bo potem učil specializante, sekundarije in mlade zdravnike? V javnem zdravstvu potrebujemo vrhunske zdravnike zato, da je javno zdravstvo kakovostno, potrebujemo pa jih tudi zaradi edukacije mladih.

To, da se dobre zdravnike poriva iz sistema, je tudi dolgoročno zelo nevarno. 

Video intervju in portreti: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.

Povezave na omenjene javne odzive:

• odziv negovalnega osebja Kliničnega oddelka za ortopedijo Splošne bolnišnice Novo mesto
• odziv zdravnikov Kliničnega oddelka za ortopedijo Splošne bolnišnice Novo mesto
• odprto pismo pacientov: Zahteva za predstavitev celostne resnice, zaščito pacientovih pravic in omogočanje strokovnega dela dr. Gregorju Kavčiču
• odziv zdravnice Eve Novljan