Reforma

»Smo na poti proti koncu javnega zdravstvenega sistema, kar je za nas nesprejemljivo!« ali zakaj zdravniki z resornim ministrstvom in vlado dialog ohranjajo le še prek opozorilnih javnih pisem

Tokrat se je za javni apel odločilo 43 zdravnikov ptujske splošne bolnišnice, ki jim v ušesih odzvanja slabšalno etiketiranje, kakršnega so se naposlušali v zadnjih tednih in mesecih. V času zdravniške stavke, ki se je prevesila že v 14. teden, je gradacija zmerljivk v javnosti neverjetna, med najpogosteje uporabljenimi besedami in besednimi zvezami prevladujejo bogovi v belem, dvoživke, požrešneži, zelo pogosto pa mnogi, ki o Hipokratu ne vedo nič, s prsti kažejo na zdravnike, češ da so povsem pozabili na svoje poslanstvo ter na zavezo prisegi, ki je srž njihovega poslanstva. Toda zdravniki, ki v ordinacijah, ambulantah, na bolnišničnih oddelkih in tudi v operacijskih dvoranah med pacienti dobivajo povsem drugačne odzive, kot bi lahko sklepali po posploševanju, ignoranci in obsojanju v javnosti in politiki, sporočajo, da ne bodo popustili. Vladi, ki ima polna usta zagotovil o ohranjanju javnega zdravstva, pa v današnjem javnem pismu sporočajo: kdor seje veter, žanje vihar, pri čemer še ni bilo neposredno ubesedeno, koga (vse) naj bi ta vihar odpihnil.

Revolt

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne, se danes nedvoumno odraža tudi v slovenskem javnem zdravstvu

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne je misel, ki v povezavi z dogajanjem v našem zdravstvu najbolj neposredno odraža stanje duha, na katerega vpliva vse bolj okrnjeno delovanje javno-zdravstvenega sistema. Vprašanje je le, kako gledamo na nastalo situacijo – ta je z zdaj že 14. teden trajajočo stavko zdravnikov, neuspešnim poskusom mediacije, vse večjim prepadom med ravnanjem (zdravstvene) politike in apeli v zdravstvu zaposlenih pa tudi z zakonodajnimi novitetami, ki so že v izhodišču zaznamovane kot dodatna ovira za že tako ali tako neoptimalne razmere v javnem zdravstvu, pravzaprav povsem neverjetna. Seveda pa je ključno vprašanje, koga v prepletu takšnih razmer vidimo kot sposobnega in koga kot nepopravljivo nesposobnega.

Nevrodegenerativne bolezni

Parkinsonova bolezen: kako bolnikom, ki jih ni le nekaj deset, ampak tisočkrat več, zagotoviti celostno multidisciplinarno obravnavo in ustrezno nevrorehabilitacijo?

Parkinsonova bolezen je neozdravljivo, napredujoče nevrodegenerativno obolenje, katerega pojavnost na globalni ravni v primerjavi z drugimi nevrološkimi stanji narašča najhitreje. Če obolelemu diagnozo postavijo v Sloveniji, je že v izhodišču jasno, da mu bodo na voljo vse oblike zdravljenja. Zaplete se drugje. Od skorajda 11.000 posameznikov, ki danes v Sloveniji potrebujejo zdravljenje zaradi parkinsonove bolezni, jih ima le manjšina dostop do ustrezne rehabilitacije – kljub temu, da prav ta pomembno pripomore tako k blaženju tistih simptomov, ki se ne odzivajo na zdravljenje z zdravili, kot tudi na kakovost življenja obolelega. Čeprav je tik pred svetovnim dnevom parkinsonove bolezni (11. april) na tem področju vendarle prišlo do manjšega, a dolgo pričakovanega sistemskega premika na področju rehabilitacije, izzivi ostajajo še kako aktualni.

Nevrodegenerativne bolezni

Obnovitvena rehabilitacija pri parkinsonovi bolezni naj bi po dolgoletnih prizadevanjih društva Trepetlika vendarle zaživela v januarju 2024, a o njej še vedno ni ne duha ne sluha

Parkinsonova bolezen je kompleksno nevrodegenerativno obolenje, ki ni ozdravljivo, je pa dokaj dobro obvladljivo – če je diagnoza postavljena v zgodnji fazi bolezni in če je obolelemu poleg optimalnega zdravljenja na voljo tudi celostna obravnava. Na zdravstvenem portalu smo že podrobneje pisali o tem, da tako nevrologi kot oboleli, ki jim je pri izogibanju sistemskim ovinkom in prazninam v veliko pomoč društvo bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika, že več kot sedem let opozarjajo na manko celostne skupinske obnovitvene rehabilitacije. Ta bi po zadnjih zagotovilih morala biti parkinsonikom sistemsko zagotovljena v začetku tega leta, vendar se to tudi pred skorajšnjim svetovnim dnevom parkinsonove bolezni (11. april) še vedno ni zgodilo.

Varnost in kakovost

Javno zdravstvo na tak način zagotovo ne bo preživelo – pa tudi preživetje obolelih bo vse bolj in vedno pogosteje na kocki

Radiološki oddelek, ki ima bistveno vlogo pri zagotavljanju nemotenega opravljanja slikovne diagnostike in posledično pri pravočasnem, usmerjenem, ažurnem in kakovostnem bolnišničnem delu, v katerega so vključene preiskave tako nehospitaliziranih kot hospitaliziranih pacientov, je v splošni bolnišnici na Jesenicah že dolga leta kadrovsko podhranjen. Do stavke zdravnikov, ki traja že skorajda 12 tednov, je omenjeni oddelek lahko deloval le s pomočjo zunanjih strokovnjakov, ki jih je bolnišnica angažirala za dodatno delo, da so vsaj delno zapolnili zevajočo kadrovsko vrzel. Zdaj pa se bosta, kot je javno opozorilo 51 zdravnikov jeseniške bolnišnice, tako količina kot kakovost slikovne diagnostike še dodatno zmanjšali – zaradi predvidenega zmanjševanja obulusa dela zunanjih izvajalcev. Načrtovani pristopi k reševanju težav slovenskega zdravstva, s katerimi se sicer spopadajo v sleherni zdravstveni ustanovi in v vsaki veji medicine, bodo izrazito vplivali na delo vseh bolnišničnih oddelkov regionalne bolnišnice, v kateri zdravijo in rešujejo življenja prebivalcev celotne Gorenjske pa tudi številnih domačih in tujih turistov, pohodnikov, alpinistov in (ekstremnih) športnikov, ko ti potrebujejo urgentno travmatološko oziroma multidisciplinarno obravnavo.

Transplantacije

Transplantacija organov na Slovenskem: »Bolnikom želimo zagotavljati upanje in priložnost za zdravljenje s presaditvijo, za življenje – ne glede na otežene razmere v zdravstvu!«

Srce. Pljuča. Ledvica. Jetra. Trebušna slinavka. Pet organov, ki človeku omogočajo življenje – in ki jih je, če oslabijo in ne zmorejo več opravljati svoje funkcije, mogoče nadomestiti z zdravimi. Včasih, ne vedno. Ko je v preteklosti, pravzaprav v niti ne tako zelo davni, kateri od teh organov začel odpovedovati, je bila napoved za kakovost življenja in za preživetje obolelega slaba. Pičla, tako rekoč nična. Dognanja in zmogljivosti sodobne medicine pa danes omogočajo skorajda nemogoče. Nekomu, ki mu, na primer, odpoveduje srce, védenje različnih vrhunskih strokovnjakov, ki sestavljajo transplantacijski tim, omogoča, da z odvzemom ugašajočega srca in vsaditvijo novega, zdravega srca bolniku podarijo tako rekoč novo življenje. In to ni pravljica, to ni iluzija. Ljudi, ki so z novim srcem, novimi pljuči, novo ledvico, trebušno slinavko ali novimi jetri dobili tudi možnost za ponovno zaživetje, je med nami vedno več.

Rak

Uzakonitev pravice do pozabe bo pri vlogah za življenjsko zavarovanje, za dolgoročno posojilo ali za zaposlitev naredila konec šikaniranju posameznikov, ki so preboleli raka

Pravica do pozabe je izjemen in nujen dosežek sodobne družbe, ki se mu približuje tudi Slovenija – s skorajšnjo uzakonitvijo možnosti, da zavarovalnice, banke ali delodajalci vlog za življenjsko zavarovanje, za dolgoročno posojilo ali za zaposlitev ne bodo več zavračali nekomu, ki je v preteklosti zbolel za rakom in potem bolezen premagal. Na nujnost sklenitve tovrstne pogodbe, ki v napredni družbi državo in institucije zavezuje k prekinitvi tovrstnega stigmatiziranja, smo na zdravstvenem portalu opozarjali pred petimi leti. V zadnjih letih so zastopniki obolelih – ključno vlogo sta odigrali združenje bolnikov z limfomom in levkemijo L&L ter slovensko združenje za boj proti raku dojk Europa Donna – na tem področju privzeli aktivno vlogo. Združenji sta naredili tektonski premik v zagovorništvu (nekdanjih) bolnikov, ki jim je bila na njihovi življenjski poti vedno znova in brez utemeljenega razloga odrekana enakopravna vloga v družbi.

Bolezni dihal

Kakšni so znaki tuberkuloze, ene najpogostejših in najsmrtonosnejših nalezljivih bolezni na svetu, ki je še vedno prisotna tudi v Sloveniji?

Tuberkuloza, včasih poimenovana tudi jetika ali sušica, je ena najpogostejših in najsmrtonosnejših nalezljivih bolezni na svetu. V Sloveniji še vedno ostaja prisotna, čeprav v nizkem deležu. Da njena pojavnost ni izginila z javno-zdravstvenega zemljevida, potrjujejo tudi podatki registra tuberkuloze, ki ga vodijo v sklopu Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik. Dober obet za obolele je, da je od letos na voljo že tretje zdravilo za zdravljenje najbolj trdovratnih oblik tuberkuloze, ki jo povzročajo sevi bacilov, večkratno odpornih na zdravila, namenjena zdravljenju te bolezni.

Nevrodegenerativne bolezni

Mravljinčenje? Težave z vidom? Motnje pri ohranjanju ravnotežja? Mišična slabost? Ti simptomi so lahko prepoznavni znak za multiplo sklerozo – tudi pri otrocih

Multipla skleroza je kronična avtoimunska bolezen, ki se pri vsakem obolelem kaže na drugačen, svojevrsten način. Še toliko izrazitejša pa je specifika te bolezni takrat, ko zboli otrok ali najstnik. Takih primerov ni veliko, zato zgodnja postavitev diagnoze multipla skleroza in čimprejšnji začetek zdravljenja predstavljata še dodatni izziv. Pri otrocih se namreč pojavljajo tudi številna druga vnetna in nevnetna obolenja, ki jih, podobno kot multiplo sklerozo, spremljajo akutne nevrološke težave. Diagnostična pot pa ne sme biti ovinkava – predvsem zato, ker se pri otrocih in mladostnikih funkcionalna prizadetost zaradi te bolezni lahko pokaže deset let prej kot pri večini bolnikov z multiplo sklerozo, ki so zboleli bistveno kasneje, v dobi odraslosti.

Hematologija

Stalna utrujenost? Bolečine v križu? Ponavljajoče se okužbe? Nenamerno hujšanje? Za te na splošno zelo pogoste simptome je lahko kriv krvni rak oziroma njegova zelo redka oblika: diseminirani plazmocitom!

Diseminirani plazmocitom je dokaj redka in nadvse raznolika bolezen, ki jo tudi zdravniki praviloma prepoznajo pozno – med drugim zaradi simptomov, ki se pogosto pojavljajo tudi pri številnih drugih boleznih ali bolezenskih stanjih. Za strokovni alarm in usmerjeno diagnostiko pa bi morala zadoščati že dva znaka: nepojasnjena anemija in patološki zlomi. Zlati standard za ugotavljanje diseminiranega plazmocitoma je proteinogram; preiskavo bi bilo treba opraviti pri vsakem bolniku, ki ima neznačilne spremembe v krvni sliki. Zato hematologi, do katerih pacienti z diseminiranim plazmocitomom še vedno vse prepogosto pridejo šele v fazi, ko je bolezen že močno napredovala, aktivno pomagajo pri ozaveščanju o tej resni bolezni, ki je za zdaj še neozdravljiva.