Odločitev za darovanje organov po smrti je pri nas še vedno tabu. Zato so se posamezniki, ki jim je bilo po zaslugi zdravljenja s transplantacijo podarjeno novo življenje, odločili, da v sklopu ozaveščanja o pomenu darovanja organov in tkiv razgalijo predsodke, ki jih na tem področju ne manjka. Razstava umetniških aktov »Moja brazgotina, moje življenje« je njihov odgovor na predsodke in strahove, kajti »ne potrebujemo tabujev. Odvrgli smo oblačila, vse naše zavore in pomisleke – da bi pokazali, kako ponosno in s kako veliko hvaležnostjo živimo naprej. In to le po zaslugi bodisi tistih posameznikov, ki so se, ko so še živeli, opredelili kot darovalci organov in tkiv po smrti, bodisi njihovih svojcev, ki so soglasje za darovanje dali po smrti bližnjega,« poudarja danes življenja in hvaležnosti polna 47-letna Anja Garbajs, ki so ji pred sedmimi leti s presaditvijo organa rešili življenje.

Posledice pandemije se kažejo tudi na področju transplantacij. Na svetovni ravni se je število zdravljenj s presaditvijo organa zmanjšalo za 20 do 30 odstotkov, za tolikšen delež se je znižal tudi delež posameznikov, opredeljenih za darovanje organov in tkiv po smrti. Spodbuden pa je podatek, da Slovenija na tem področju medicine ostaja svetla izjema, saj kljub epidemiji pri nas ni prišlo do upada presaditev organov.

Jasna Pečjak, znana slovenska alpinistka in kraljica lednega plezanja, dobro ve, kaj pomeni, ko je človeku podarjeno novo življenje. Prvič se ji je to zgodilo pred dobrimi tremi leti, ko je po zaslugi presaditve pljuč zadihala in zaživela na novo, nič manj aktivno in kakovostno kot v letih pred boleznijo. Pred kratkim se je zgodba ponovila, vendar v drugačni obliki. Če je bila Jasna Pečjak med transplantacijo v umetni komi 24 ur, pa tokrat podatki, povezani z njenim premagovanjem zapletov pri bolezni COVID, povedo vse: obdobje, preživeto v umetni komi, je bilo zdaj 30-krat daljše! A življenje je tudi tokrat zmagalo.