»Odločili smo se, da pokažemo svojo življenjsko silo pa tudi svojo lepoto, kljub veliki brazgotini, ki je bila sprva grozna in se je je bilo treba navaditi, danes pa jo božamo in se ji zahvaljujemo ... Želimo pokazati, da živimo normalno – in da je to naše življenje zgolj in samo posledica odločitve, ki jo je nekdo sprejel. Odločitve, po zaslugi katere danes živimo,« je v sklopu evropskega dneva darovanja organov in tkiv (druga sobota v oktobru), namenjenega zahvali vsem, ki sodelujejo v celotnem prepletu postopkov za transplantacijsko dejavnost, v svojem in v imenu slovenskega društva pacientov po presaditvi Transplant poudarila Anja Garbajs.
»Sem ena od srečnih prejemnic novih jeter, ki jih zelo ponosno 'nosim' že sedem let in živim zelo normalno in kakovostno,« pravi Anja Garbajs, s katero sva se o pomenu, obetih, izzivih in dobrobitih zdravljenja z zamenjavo obolelega, nedelujočega organa z novim, zdravim, pogovarjali za Zdravstveniportal.si. O tej osebni izkušnji in preizkušnji, ki ni lahka, govori z lahkoto, brez zadržkov – tudi v želji, da bi se za darovanje organov po smrti odločilo veliko več ljudi, kajti tega podatka, dokler smo živi, ni mogoče videti, še manj pa zlorabiti.
»Če ne bi bilo te veje medicine, ki se tako strokovno ukvarja s presaditvami, verjetno tudi mene zdaj ne bi bilo tukaj«
Ta izkušnja je tako močna in tako močno spremeni življenja vseh nas, ki smo jo prestali, da je to nekaj neverjetnega.
Če ne bi bilo te veje medicine, ki se tako strokovno ukvarja s presaditvami, verjetno tudi mene zdaj ne bi bilo tukaj. Toda ko čakaš na presaditev, ko čakaš na organ in na to veliko operacijo, imaš v mislih samo eno: da bo le vse v redu, da preživim, da ne bo zapletov in da lahko zaživim normalno.
Šele potem, ko prestaneš operacijo in se rehabilitiraš, se začneš zavedati tega, kolikšen trud je bil vložen v tako zahteven poseg, koliko močnih čustev in izkušenj se je prepletlo v tej zgodbi, koliko ljudi je pomagalo pri tem, kako zelo pomembni so bližnji pri tem, da greš naprej ...
To so velike stvari. In če bi se vsak med nami zavedal, kako močna je ta želja po življenju, potem bi morda razmislil tudi o tem, da je opredelitev za darovanje organov po smrti morda nekaj najmanjšega, kar lahko naredi za nekoga bolnega, ki bo morda nekoč potreboval darovani organ, da bo lahko živel naprej.
Če bi se vsak med nami zavedal, kako močna je ta želja po življenju, potem bi morda razmislil tudi o tem, da je opredelitev za darovanje organov po smrti morda nekaj najmanjšega, kar lahko naredi za nekoga bolnega, ki bo morda nekoč potreboval darovani organ, da bo lahko živel naprej.
To so taki strahovi in taka vprašanja, nenehna vprašanja, ki nimajo odgovorov ... Prerežejo vas skoraj na pol, odprejo vam trebuh, telo ... In potem odstranijo oboleli organ, v telo vstavijo drugega, ga prišijejo ... To so stvari, ki jih ne gledamo niti v filmih. In to sproži paleto čustev – od strahu, jeze, malodušja, pri nekaterih depresije ... Toda v ozadju tleča želja, da preživiš in da bo vse v redu, je tako močna, da se stvari nekako strnejo in gre, kljub temu, da je operacija res težka.
Take operacije trajajo osem ur ali dlje. Ko se zbudiš, je tvoje telo povsem nemočno, vse te boli ... Ko pa okrevaš, se počutje izboljšuje, iz dneva v dan, nakar se povrne volja do življenja in vse se spet postavi na normalne tirnice.
Prerežejo vas skoraj na pol, odprejo vam trebuh, telo ... In potem odstranijo oboleli organ, v telo vstavijo drugega, ga prišijejo ... To so stvari, ki jih ne gledamo niti v filmih.
Vem, da so to težke odločitve. Vem, da si ljudje morajo vzeti čas za razmislek o tem, pa čeprav je tega časa res malo. Gre za močne čustvene pretrese. Toda misel, da s tem nekomu drugemu omogočiš, da lahko živi naprej, je večja od drugih stvari, vsaj zame. Dati nekomu življenje, kaj je lahko lepšega? Kaj je lahko plemenitejšega od tega, da se odločiš, da boš po smrti darovalec in boš nekomu drugemu omogočil življenje?
Do teh stvari sem absolutno odprta – razumem pa, da imajo nekateri s tem težave. Zato si v sklopu društva in zavoda prizadevamo za ozaveščanje ljudi, ki jim poskušamo dopovedati, da ni treba, da jih je odločitve za darovanje organov strah, saj te odločitve privedejo do lepših in močnejših stvari: nekomu podarijo novo življenje.
Vem, da so to težke odločitve. Vem, da si ljudje morajo vzeti čas za razmislek o tem, pa čeprav je tega časa res malo. Gre za močne čustvene pretrese. Toda misel, da s tem nekomu drugemu omogočiš, da lahko živi naprej, je večja od drugih stvari, vsaj zame. Dati nekomu življenje, kaj je lahko lepšega?
Ovrzimo tabu glede odločanja o darovanju organov po smrti!
»Ko me nekdo sreča, nikoli ne bi pomislil, da so mi presadili jetra; nisem videti kot nekdo, ki je bolan. Če pa bi me videl golo, bi takoj opazil, da je nekaj drugače, kajti po transplantaciji imaš na telesu pečat. Zelo zelo velik pečat. Imamo res velike brazgotine, ki segajo bodisi čez prsi bodisi čez celotni trebuh. In te brazgotine so naša zgodba. Zašita črta skriva za seboj zelo posebno življenjsko zgodbo, polno čustev– od prvih strahov, dvomov, neznanja, občutkov majhnosti in nemoči pa vse do končnih občutkov zmage, upanja, zaupanja v boljši jutri in, seveda, hvaležnosti,« je na novinarski konferenci ob evropskem dnevu darovanja organov in tkiv poudarila Anja Garbajs.
Človek se v času, ko čaka na presaditev, zmore ukvarjati edinole s seboj, se spominja Anja Garbajs. »Sprašuješ se, ali boš zmogel, boš preživel, ali bodo zdravniki svoje delo opravili tako, kot je treba ... Ko se rehabilitiraš, pa začneš razmišljati o tem, kdo ti je organ podaril in postaneš neskončno hvaležen; podaril ti ga je nekdo, ki se je odločil za to, da ti ga bo podaril. Nekdo, ki je, ko je bil še živ, razmišljal o tem in se je vpisal v register darovalcev – ali pa so bili svojci tisti, ki so razumeli pomen darovanja in so dovolili, da se posmrtni ostanki bližnjega darujejo.«
Zgodbe posameznikov, ki so prestali transplantacijo in ki po zaslugi uspešno opravljenega posega ter dobro delujočega podarjenega organa živijo v polnosti, so prepletene z neizmerno hvaležnostjo. In želijo, da se o tem govori, ne (več) molči.
»To nameravamo doseči tudi s tem projektom – kajti vemo, da je darovanje organov, žal, še vedno tabu,« poudarja mlada ženska, ki je po transplantacija lahko na novo zaživela. »To nemalokrat občutimo tudi sami. Zato smo si rekli: ovrzimo ta tabu, slecimo se, pa naj se to sliši še tako smešno, odvrzimo obleke, skupaj s predsodki. Pripravili smo zelo lepo razstavo, estetsko in močno sporočilno, v njej so zajete naše zgodbe; to, kar smo želeli povedati in pokazati, bi težko prikazali nazorneje, kot smo v tem projektu, katerega lepa energija in močna kemija bo, verjamem, krožila še naprej.«
Nisem videti kot nekdo, ki je bolan. Če pa bi me videl golo, bi takoj opazil, da je nekaj drugače, kajti po transplantaciji imaš na telesu pečat. Zelo zelo velik pečat. Imamo res velike brazgotine, ki segajo bodisi čez prsi bodisi čez celotni trebuh. In te brazgotine so naša zgodba. Zašita črta skriva za seboj zelo posebno življenjsko zgodbo, polno čustev – od prvih strahov, dvomov, neznanja, občutkov majhnosti in nemoči pa vse do končnih občutkov zmage, upanja, zaupanja v boljši jutri in, seveda, hvaležnosti.
Portret Anje Garbajs in video pogovor: Diana Zajec; akt Anje Garbajs na razstavi »Moja brazgotina, moje življenje«: Miran Juršič
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
