Ko je včasih človeku začelo odpovedovati srce ali morda pljuča, jetra, ledvica ali trebušna slinavka, ni bilo več poti nazaj; danes je bistveno drugače, po zaslugi transplantacijske dejavnosti, v sklopu katere oboleli organ, ki ne zmore več opravljati svojega dela, odstranijo, pacient pa prejme nov, zdrav organ – in ostane živ, še dolga leta. Seveda pa osnova za omenjeno dejavnost nista le vrhunsko znanje in dobra usklajenost vseh članov tako transplantacijskega kot tudi donorskega programa – njen bistveni sestavni del, brez katerega zdravljenje s transplantacijami ni mogoče, je odločanje za darovanje organov po smrti. Altruistično dejanje, s katerim lahko nekdo po svoji smrti reši ne le eno, ampak več življenj. O dosežkih in izzivih na tem področju je v sklopu evropskega dneva darovanja organov in tkiv, ki ga stara celina obeležuje drugo soboto v oktobru, za Zdravstveniportal.si podrobneje spregovoril direktor republiškega Zavoda za transplantacije organov in tkiv Slovenija-transplant Andrej Gadžijev.

Zdravljenje s presaditvijo organa je izjemno kompleksna, zahtevna, sofisticirana dejavnost, v katero je vpet zelo velik, multidisciplinarni tim – (so)delovanje slehernega člana tega tima mora biti do potankosti usklajeno z ostalimi. Le tako je mogoče dosegati dobre, vrhunske rezultate. In takih rezultatov je pri nas, v sklopu dejavnosti Slovenija-transplanta, veliko – o tem pričajo številna osebna izkustva ljudi, ki jim je življenje zaradi odpovedujočega organa ali več njih že začelo ugašati, nakar so jim s transplantacijo vrnili zdravje in tudi življenje. Eden takih je tudi Janko Kozel s Ptuja.

Naj spomnimo: po številnih, približno desetletje trajajočih organizacijsko-logističnih peripetijah in zapletanjih v poskusih, da bi slovenskim otrokom s prirojeno srčno napako zagotovili res kakovostno in varno obravnavo, je letos maja prišlo tako daleč, da je v programu otroške srčne kirurgije ostal le še en kirurg. Zdaj se razmere in razmerja spreminjajo. Vodenje Centra za obravnavo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami je prevzel kirurg Janez Vodiškar, ki bo delno zaposlen v UKC Ljubljana, delno pa v kliniki v Stuttgartu, kjer je delal že doslej; pred sklenitvijo delovnega razmerja za 25-odstotni delež delovnega časa je v zadnjem mesecu otroke v UKC zdravil na podlagi podjemne pogodbe, medtem ko je konziliarno delo opravljal tudi iz Stuttgarta.

»Daleč najbolj se mi je v spomin vtisnilo reševanje na poti na Triglav čez Prag. Družina z dvema otrokoma je hodila po normalni planinski poti, ki poteka precej stran od stene Triglava, toda po nesrečnem slučaju – ne ve se, zakaj, kako, kje – se je v steni sprožil kamen, sredi ničesar deklici priletel naravnost na glavo in jo ubil,« se spominja Peter Najdenov, vršilec dolžnosti predstojnika Pediatrične službe v Splošni bolnišnici Jesenice in zdravnik pediater, ki je že nekaj desetletij tudi gorski reševalec.