Dejstvo, da po zaslugi napredka znanosti pomembnim premikom na področju robotsko asistiranih kirurških posegov ni videti konca, prinaša zelo dobre obete – ne le z vidika kakovosti in varnosti tovrstnega zdravljenja, ampak tudi z zornega kota obolelih. Tem namreč novi pristopi kljub zahtevnosti in sofisticiranosti posegov omogočajo zdravljenje, ki ga spremlja manj bolečin in manj zapletov, okrevanje pa je hitrejše kot pri klasični kirurgiji. Enega takšnih prebojnih primerov so predstavili v UKC Ljubljana, kjer so kot prvi na območju držav nekdanje Jugoslavije izvedli robotsko asistirano presaditev ledvice živega darovalca oziroma darovalke.
Vodja kirurške ekipe doc. dr. Simon Hawlina ni skrival navdušenja nad skupnim dosežkom, kajti pri tovrstnih posegih je poleg vrhunskega kirurškega znanja in najsodobnejše tehnologije, ki je temu znanju v pomoč in podporo, pomembna predvsem uigranost številčnega multidisciplinarnega tima.
V konkretnem primeru je bila v sklopu izvedbe robotsko asistiranega posega nujna sinhroniziranost delovanja dveh ekip v dveh operacijskih dvoranah; v eni so materi kot darovalki odvzeli zdravo ledvico, nakar so odvzeto ledvico vsadili obolelemu sinu, pri katerem je zaradi končne odpovedi ledvic vlogo tega organa pred transplantacijo prevzela dializa – z darovano ledvico pa bo (oziroma je že) njegovo življenje postalo neprimerljivo kakovostnejše.
»Okrevanje po operaciji je bilo zelo hitro«
- Jernej Kaloh, Milena Višnjei
Jernej Kaloh in njegova mama sta se o možnosti tovrstnega zdravljenja pogovorila z dr. Simonom Hawlino, ki ju je s svojim pristopom prepričal in si pridobil njuno popolno zaupanje, kar se je potrdilo tako v izvedbi obeh posegov kot pri okrevanju, kakršnega omogoča minimalno invazivni poseg s pomočjo robota – dober teden dni po prejetju nove ledvice, ob 40. rojstnem dnevu, je Jernej Kaloh že lahko odšel iz bolnišnice domov, hvaležen materi, ki mu je še enkrat podarila življenje, svojemu dekletu, ki je bilo »steber v celotnem postopku«, in vsem strokovnjakom s področja zdravstva, ki so mu pomagali pri tlakovanju poti v novo življenje.
Zdaj se počuti odlično, ima ogromno energije, predvsem pa je, kot pravi, osvobojen dialize, ki ne omejuje več njegovega življenja. »Okrevanje po operaciji je bilo zelo hitro. Bolečine sem čutil edino, ko sem bil še na intenzivnem oddelku, potem ne več – res pa je, da sem upošteval vsa navodila, nakar so vsi postopki, skupaj s posegom, tekli gladko.«
Jernej Kaloh je pred izvedbo posega sicer imel pomisleke – predvsem zato, ker ni želel ogroziti maminega zdravja. Toda pred posegom so mu postregli z odgovori na vsa vprašanja in dileme, ki so ga prežemale, in tako pridobljeno zaupanje v postopek zdravljenja, ki se mu je obetal, se je obrestovalo – v na novo pridobljenem življenju, ki mu ga je, tudi tokrat, podarila mama.
Ob tem velja omeniti, da so pri taki presaditvi ledvic tudi obeti glede »preživetja« darovanega organa bistveno drugačni kot v primerih, ko obolelemu implantirajo organ, pridobljen od umrlega darovalca. Prav tako se, kar je vse prej kot nepomembno, tudi obseg imunosupresivne terapije, ki je po transplantaciji nujna, vendar prinaša tudi stranske učinke, bistveno zmanjša.
Bolečine sem čutil edino, ko sem bil še na intenzivnem oddelku, potem ne več – res pa je, da sem upošteval vsa navodila, nakar so vsi postopki, skupaj s posegom, tekli gladko.
»Poseg se je odvijal brez zapletov, presadek je začel zelo hitro delovati«
- Simon Hawlina, Jure Bizjak
Presaditev ledvice, ki jo odvzamejo zdravemu darovalcu – v konkretnem primeru torej materi, ki želi pomagati svojemu sinu –, nakar jo z robotsko natančnostjo vstavijo v telo obolelega, je po prepričanju urologa doc. dr. Simona Hawline eno izmed najodgovornejših dejanj v medicini. Od uspešnosti posega sta namreč odvisni dve življenji, zato »s to operacijo, pri kateri smo uporabili najnaprednejši robotski kirurški sistem, nismo naredili le tehničnega preskoka, ampak predvsem človeškega – pa tudi organizacijskega. Tako po psihološki kot po strokovni plati je to izjemno zahtevna situacija, kajti če gre pri posegu karkoli narobe, to ne prizadene le bolnika, ampak tudi zdravega darovalca.« Toda po zaslugi tega sistema, ki omogoča izjemno natančnost kirurških posegov, kot dodaja dr. Hawlina, se pri pacientu zmanjša kirurška travma, okrevanje pa je hitrejše.
Darovano ledvico so pacientu s pomočjo posebnega sistema vstavili v trebušno votlino, nakar so z robotom izvedli mikrokirurške žilne povezave, sečevod pa našili na sečni mehur.
»Poseg se je odvijal brez zapletov, presadek je začel zelo hitro delovati. Bolnik je po operaciji takoj začel izločati urin, zato med okrevanjem ni več potreboval dialize, tudi uporaba protibolečinskih zdravil je bila minimalna,« pojasnjuje doc. dr. Hawlina, urolog Jure Bizjak pa dodaja, da so bile arterijske anastomoze, ki morajo biti med posegom (ta je sicer trajal ves dan) opravljene zelo hitro, tako tudi izvedene.
Pri tem kompleksnem projektu je sodelovalo več timov – poleg urologov, ki so izurjeni tako v laparoskopskem odvzemu ledvice kot v robotskih presaditvah, so bili vključeni tudi nefrologi (priprava bolnika na transplantacijo, skrb za imunosupresivno terapijo), anesteziologi (vodenje hemodinamike med operacijo), dodatna kirurška ekipa (odvzem zdrave ledvice in skrb za celotno logistiko glede presadka) ter transplantacijski koordinatorji (povezovanje celotnega kompleksnega procesa zdravljenja). Priprave na postopek presaditve pa so se začele že v sklopu centra za dializo, kjer so Jerneja Kaloha začeli pripravljati na prvo robotsko asistirano presaditev ledvice živega darovalca pri nas.
Tako po psihološki kot po strokovni plati je to izjemno zahtevna situacija, kajti če gre pri posegu karkoli narobe, to ne prizadene le bolnika, ampak tudi zdravega darovalca.
»Okrevanje je hitrejše, izguba krvi je manjša, bolnik ima manj bolečin«
- Uroš Fekonja
Ledvico, za katero se je mama odločila, da jo bo darovala svojemu obolelemu sinu, je laparoskopsko – torej z minimalno invazivno metodo – odvzel dr. Uroš Fekonja, ki pojasnjuje prednost pred odvzemom organa na klasični način. »Okrevanje je hitrejše, izguba krvi je manjša, bolnik ima manj bolečin,« pri čemer dodaja, da je, nenazadnje, tudi videz po laparoskopskem posegu bistveno bolj estetski.
Kot poudarja urološki kirurg, ledvico na presaditev v dobršni meri pripravijo že pred odvzemom, torej takrat, ko je še v telesu darovalca, s čimer se pomembno skrajša čas tako imenovane tople ishemije darovanega organa in s tem močno podaljša njegova življenjska doba.
Pri tovrstnih transplantacijah, ko oboleli novi organ (v večini primerov) prejmejo post mortem, od odvzema organa do implantacije v povprečju mine 24 ur – v konkretnem primeru pa je od odvzema ledvice do njene vsaditve minila zgolj ura.
Po prepričanju dr. Uroša Fekonje se pri tovrstni operaciji združita znanost in srce, kajti »ena največjih vrednot medicine je, da lahko z minimalno škodo istočasno pomagamo dvema – zdravemu človeku, ki je pripravljen darovati del sebe, in obolelemu, ki brez tega ne bi mogel preživeti.«
Ena največjih vrednot medicine je, da lahko z minimalno škodo istočasno pomagamo dvema – zdravemu človeku, ki je pripravljen darovati del sebe, in obolelemu, ki brez tega ne bi mogel preživeti.
»Kakovost ledvice je neprimerljivo boljša, zmanjša se tveganje za zgodnje zaplete«
- Miha Arnol
Prof. dr. Miha Arnol, predstojnik Kliničnega oddelka za nefrologijo Interne klinike ljubljanskega UKC in vodja tamkajšnjega Centra za transplantacijo ledvic, je ob predstavitvi prelomnega dosežka slovenske medicine poudaril, da je presaditev ledvice živega darovalca v resnici najučinkovitejša metoda nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi, saj »v primerjavi z dializo podaljša preživetje in pomembno pripomore k izboljšanju kakovosti življenja«.
Ker je ledvica, pridobljena od živega darovalca, izven telesa le kratek čas, je njena kakovost neprimerljivo boljša, zmanjša se tveganje za zgodnje zaplete, na splošno pa je v takem primeru, tako prof. dr. Arnol, mogoče načrtovati in se res skrbno pripraviti na zgodnejše zdravljenje s takšno vrhunsko tehnologijo; po njegovih izkušnjah je idealno, če se to lahko zgodi še pred začetkom dialize.
Presaditev ledvice živega darovalca je najučinkovitejša metoda nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi, saj v primerjavi z dializo podaljša preživetje in pomembno pripomore k izboljšanju kakovosti življenja.
Ne zadostuje le velik nabor strokovnjakov, nujna je tudi zagotovitev nove tehnologije in logistike
- Tomaž Smrkolj, Ivan Kneževič
Transplantacijska medicina predstavlja vrh medicine, saj v sozvočju različnih pristopov in številnih ekip obolelim omogoča novo zaživetje, z menjavo nedelujočega organa z novim.
Pri kombiniranem posegu (odvzemu ledvice in njeni implantaciji) sta sodelovali dve anesteziološki ekipi. Ker je narava robotsko asistirane presaditve ledvice specifična, je treba temu, kot pojasnjuje anesteziologinja Polona Mihelič, prilagoditi tudi anestezijo, kajti bolnik se med posegom ne sme premakniti, uporabiti je treba zdravila, ki so varnejša za presajeno ledvico, bolnik mora biti med celotnim posegom hemodinamsko stabilen, nakar je po koncu operacije treba poskrbeti še za primerno lajšanje bolečin.
Zato je v konkretnem primeru dosežek, ki je rezultat dolgotrajnega delovanja, načrtovanja in sodelovanja s kolegi s Kliničnega oddelka za nefrologijo, izpostavil tudi predstojnik Kliničnega oddelka za urologijo prof. dr. Tomaž Smrkolj ter se ob tem zahvalil tudi medicinskim sestram, ki so tako za prejemnika kot za darovalko ledvice skrbele najprej v intenzivni negi in nato na oddelku.
Operacijska medicinska sestra je tudi pri vsakem robotsko asistiranem kirurškem posegu nepogrešljiva članica kirurške ekipe, ki mora poskrbeti za pravilno dekontaminacijo robotskega sistema ter štetje, dokumentiranje in reprocesiranje uporabljenih kirurških, laparoskopskih, endoskopskih inštrumentov ter medicinskega potrošnega materiala, pri čemer je v fokusu skrb za varno in celovito obravnavo pacienta, ki jo omogoča oziroma zagotavlja natančna razporeditev vlog in odgovornosti med posegom.
Medicinske sestre, ki so sodelovale pri obeh posegih in ki pri robotski kirurgiji združujejo klasično delo medicinske sestre z znanjem na področju robotske kirurgije, kjer delujejo že sedem let, so si edine: najlepše darilo, ki ga bolnemu otroku lahko pokloni starš, je organ.
Vodja transplantacijske dejavnosti v UKC Ljubljana doc. dr. Ivan Kneževič, sicer tudi strokovni direktor Kirurške klinike, ob omenjenem dosežku izpostavlja predanost strokovnjakov različnih profilov, ki pa morajo imeti na voljo tudi ustrezno tehnologijo in logistiko, ki jim omogoča kakovostno delo, nadgrajevanje strokovnega znanja in uvajanje najnaprednejših metod zdravljenja, kar je osnova za uspešnost pri reševanju življenj.
Najlepše darilo, ki ga bolnemu otroku lahko pokloni starš, je organ.
Uporaba robotske asistence v kirurgiji potrebuje nadgradnjo
- Simon Hawlina
Uporaba robota na področju onkološke urologije – na primer pri prostatektomiji (odstranitev celotne prostate zaradi raka na prostati) ali pri delni nefrektomiji (odstranitev dela ledvice zaradi tumorja ali poškodbe) – je v Sloveniji, vsaj v nekaterih medicinskih centrih, že tako rekoč stalnica, ki pa potrebuje nadgradnjo.
Kot izpostavlja doc. dr. Simon Hawlina, bi namreč ustanova, kakršna je UKC Ljubljana – ki, mimogrede, v kratkem pričakuje še en robotski sistem, predvidoma do konca leta – potrebovala več tovrstnih sistemov. »Slovenija bo kmalu dobila štiri nove tovrstne sisteme, nedavno so ga pridobili v splošni bolnišnici v Izoli in na Onkološkem inštitutu Ljubljana, odprt je tudi razpis v Slovenj Gradcu ... Toda takšna ustanova, kot je UKC, bi morala zdaj čakati že na peti robotski sistem, zato moramo takoj, ko dobimo tretjega, sprožiti postopke za še enega.«
Sicer pa s tovrstnimi robotskimi presaditvami ledvic, med katerimi je kirurg za konzolo, ne pri pacientu – »slika je boljša in ti omogoča, da lahko razviješ vse kirurške spretnosti, kot pri odprti kirurgiji, medtem ko je laparoskop omejujoč« –, ne nameravajo hiteti. Zavedajo pa se, da na vrata klinične prakse že trkajo novi, še sodobnejši pristopi, ki bodo omogočili operiranje na daljavo. »Takšna je vizija, ki bo kmalu odprla vrata še izboljšani kakovosti in varnosti,« napoveduje doc. dr. Simon Hawlina.
Z zdajšnjo prelomnico – uvedbo robotsko asistirane presaditve ledvice – pa so se odprle tudi možnosti za minimalno invazivno zdravljenje drugih kompleksnih obolenj ledvic, na primer zožitve sečevoda, anevrizme ledvičnih žil ali tako imenovanega sindroma hrestač (nutcracker), redke žilne bolezni. Kako? Z robotsko asistirano avtotransplantacijo, ki jo bo mogoče izvesti pri določenih bolnikih.
Na vrata klinične prakse že trkajo novi, še sodobnejši pristopi, ki bodo omogočili operiranje na daljavo.
Simbolične fotografije: iStock; zdravniška ekipa na predstavitvi dosežka ter mama in sin po operaciji: arhiv UKC Ljubljana; portreti: posnetki zaslona/prenos STA
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
