Ne v katerem od odročnih, ruralnih področij, ampak sredi urbanega okolja, pravzaprav v prestolnici, se je kljub danes res že dokaj dobro razširjenemu védenju o demenci in razsežnostih te težke, kronične, napredujoče nevrodegenerativne bolezni, ki v napredovali fazi bližnje prizadene bolj kot obolelega, zgodilo, da moški, ki še ni bil star niti 60 let in je zbolel za demenco, do zdravnika ni prišel dovolj zgodaj, da bi bilo še mogoče upočasniti napredovanje bolezni. Niti sam niti njegovi bližnji niso doumeli, kako resne so spremembe, ki so jih vedno intenzivneje in vse pogosteje zaznavali, a zanje niso poznali pravega razloga. Oboleli je tako do zdravnika in s tem tudi do diagnoze prišel šele po petih letih spoprijemanja s to neozdravljivo boleznijo, ki človeku počasi, a vztrajno ugaša spomin; takrat je bila demenca v že močno napredovali fazi, možnosti za upočasnitev upada kognitivnih in spominskih funkcij, ki so že zaznamovale življenje obolelega, pa bistveno slabše.

Duchennova mišična distrofija (DMD) je ena izmed najpogostejših in najresnejših oblik mišične distrofije, živčno-mišične bolezni, ki se pojavi že v otroštvu. Pri nas s to boleznijo, sodeč po kliničnih podatkih, živi 35 otrok in deset odraslih. Ker to redko dedno obolenje, za katerega je značilna hitro napredujoča mišična oslabelost, za zdaj še vedno spada med neozdravljive bolezni, je bistvenega pomena pravočasna prepoznava, saj sta potem bolnikom zagotovljena tako zdravljenje kot tudi celostna obravnava.

Nizu pomislekov in opozoril na račun domnevnih nepravilnosti pri izboru helikopterjev za izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), ki so se v zadnjih mesecih pospešeno nizali predvsem iz strokovno-izkustvenih krogov medicinske in zdravstvene stroke – torej tistih, ki neposredno sodelujejo pri nujnem reševanju posameznikov, ki so utrpeli hudo poškodbo ali akutno bolezen, ko je od hitrosti ukrepanja in optimalnih možnosti za tovrstno ukrepanje odvisno preživetje –, bo v kratkem sledil epilog. Ker pa je v manj kot 24 urah prišlo do dveh pomembnih logističnih preobratov, je vsebinska usmeritev tega epiloga za zdaj še nepredvidljiva.

Da so odzivni časi v sklopu sistema helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) pri nas povsem predolgi, stroka opozarja že leta, vendar organiziranost sistema HNMP še naprej ostaja vse prej kot optimalna. Glede na to, kako izvrstno izurjene urgentne zdravnike in reševalce imamo, bi to sistemsko napako morali že zdavnaj odpraviti, saj bi tako lahko rešili več življenj – namesto tega pa celo pri izboljšavah, kakršne naj bi omogočil skorajšnji nakup dveh namenskih helikopterjev, politika preglasi stroko ter prezre osnovne parametre, nepogrešljive za optimalno izvajanje strokovnega dela in zagotovitev vseh varnostnih komponent pri oskrbi ogroženega pacienta v helikopterju. In pri tem je politiki uspelo med seboj spreti stroko, čemur je sledila odločitev o notranjem nadzoru nad postopkom izvedbe javnega naročila za nakup helikopterjev za HNMP. Tehtna opozorila stroke, ki so se nanašala na neoptimalen oziroma neustrezen izbor zračnega plovila, so bila v javnosti označena kot interesno narekovani medklici, na kar sta se odzvali vodstvi sekcije za urgentno medicino in sekcije reševalcev v zdravstvu.