Veste, kaj narediti, če bi se nekdo od vaših bližnjih v hipu zgrudil, njegovo srce pa bi prenehalo utripati? V tem trenutku še ni vsega konec, kar potrjuje podatek, da se je zaradi vse pogostejšega pravilnega odziva očividcev možnost preživetja po nenadnem srčnem zastoju v zadnjih dveh desetletjih povečala kar za trikrat. Še vedno pa ostaja veliko manevrirnega prostora in odprtih možnosti za rešitev bistveno večjega števila življenj, kajti pri nas srčni zastoj vsak dan prizadene od tri do pet nič hudega slutečih posameznikov. Koraki, ki jih mora v takem primeru narediti bodisi bližnji bodisi neznanec, ki je bil priča srčnemu zastoju, so trije: »Pristopi. Stisni. Reši življenje.«.

V dneh, ko se ozaveščanje o pomenu oživljanja intenzivira s prikazi temeljnih postopkov oživljanja, ki se odvijajo po vsej Sloveniji in ki se jim lahko pridružite, naj bi se razširilo tudi znanje o pomenu zgodnjega ukrepanja – o tem, kako nenadni srčni zastoj prepoznati in kako pravilno ukrepati. V dogajanju, poimenovanem »Slovenija oživlja«, svoje znanje združijo številna strokovna in civilna združenja, ki so pred devetimi leti v proces učenja temeljnih postopkov oživljanja aktivno vključila tudi najmlajše, v sklopu akcije »Otroci rešujejo življenja«.

Ritmično stiskanje prsnega koša in uporaba avtomatskega defibrilatorja (AED)

Zakaj bi postopke oživljanja – ritmično stiskanje prsnega koša in uporabo defibrilatorja – moral poznati vsak? Zato, ker je edino z uporabo tega dvojega mogoče rešiti ogroženo življenje – in ker v večini primerov takšno znanje uporabimo, da bi rešili svojega bližnjega.

Da bi se torej človek, ki se znajde v takšni, brez dvoma zelo stresni situaciji, odzval čim hitreje in čim bolj suvereno, zdravstvena stroka vedno znova odgovarja na najpogostejše dileme in skrbi, ki marsikoga odvrnejo od ukrepanja – zato, da bi se v prihodnje to dogajalo vse redkeje.

Oživljanje – obeti in izzivi na evropski ravni

Kakšna je epidemiologija na tem področju pri nas in kako je v drugih državah? 

Podrobnejši vpogled v to področje so omogočile tri zaporedne študije EuReCa (2014, 2017 in 2022). V prvi so raziskovalci proučevali incidenco zunajbolnišničnega srčnega zastoja in kardiopulmonalnega oživljanja, v drugi so raziskali vlogo očividcev, zdravljenja in izidov po zunajbolnišničnem srčnem zastoju, v sklopu tretje pa so proučili vpliv dostopnih časov nujne medicinske pomoči (NMP) na povrnitev spontanega krvnega obtoka in na preživetje.

Pri tretji študiji, v kateri je sodelovalo 28 držav, je v Sloveniji vlogo nacionalnega koordinatorja prevzel prof. dr. Matej Strnad (urgentni center UKC Maribor), ki je skupaj z Rokom Mikličem in Luko Petravićem ter ekipo študentov omogočil zaživetje registra zunajbolnišničnih srčnih zastojev v Sloveniji, nakar so z digitaliziranim zbiranjem podatkov (v skladu z mednarodno uveljavljenimi standardi) lahko še celoviteje sodelovali pri tretji fazi projekta EuReCa (European Registry of Cardiac Arrest Study). In kaj je pokazala zadnja od omenjenih študij?

Študija je »pokrila« 230-milijonsko populacijo in v tem sklopu zabeleženih 47.973 srčnih zastojev; Slovenija je posredovala podatke za 294 tovrstnih evidentiranih obolenj.

Preživetje po srčnem zastoju, do katerega pride izven bolnišničnega okolja (OHCA, Out-of-Hospital Cardiac Arrest), je še vedno nizko, saj zajema zgolj 7,5-odstotni delež vseh potrjenih srčnih zastojev. Razlike med državami so ogromne, tudi več kot 10-kratne; medtem ko ponekod nenadni srčni zastoj preživi le 3,1 odstotka obolelih, v določenih državah preživi tudi do 35 odstotkov bolnikov.

Kar se tiče dostopnih časov ekip NMP, te do prihoda na kraj dogodka v povprečju potrebujejo 12,2 minuti. Kadar pa ekipa za prispetje do obolelega potrebuje več kot 15 minut, se njegove možnosti za preživetje prepolovijo. Na splošno velja, da se možnosti za preživetje začnejo nižati, kadar dostopni čas ekipe NMP traja dlje kot pet minut – toda če ta ni daljši od desetih minut, še nima izrazitega negativnega vpliva na preživetje.

Pri bolnikih po srčnem zastoju, ki doživijo povrnitev spontanega obtoka (v večini primerov se to zgodi v 38 minutah od začetka oživljanja), je čas oživljanja v povprečju deset minut krajši. Pri bolnikih, pri katerih do povrnitve spontanega obtoka ne pride po 62 minutah, pa je verjetnost, da bo do tega prišlo kadarkoli, zgolj 1-odstotna – zato je tako zelo pomembno, da se s postopki oživljanja začne čim prej.

Kaj povedo podatki za Slovenijo?

Kot poudarjajo Matej Strnad, Rok Miklič in Luka Petravić, Slovenija na tem področju dosega zavidljive rezultate – kljub pogojem, ki za delovanje nujne medicinske pomoči in optimizacijo dostopnih časov niso optimalni.

Nacionalnega registra, s pomočjo katerega bi tudi pri nas stalno beležili incidenco in rezultate preprečevanja usodnih posledic nenadnih srčnih zastojev, še ni, čeprav so pobude starejše od začetkov EuReCa študij. Zato urgentni zdravniki v na novo predlaganem pravilniku o NMP, ki je v javni obravnavi, pogrešajo vsaj omembo pomena zbiranja tovrstnih podatkov, če so že rešitve za udejanjenje pobude ostale pozabljene oziroma prezrte.

Pri nas je delež očividcev, ki brez pomisleka priskočijo na pomoč in začnejo z oživljanjem, še vedno nizek. V tem kontekstu omenjeni zdravniki izpostavljajo program »Otroci rešujejo življenja« (Kids Save Lives!), ki ga je Evropski svet za animacijo začel izvajati že pred leti – z učenjem osnovnih postopkov oživljanja z uporabo avtomatskega defibrilatorja že v osnovni šoli.

V Sloveniji obvezni tečaj temeljnih postopkov oživljanja opravi le vsak kandidat za vozniški izpit – po opravljenem izpitu iz prve pomoči, torej enkrat samkrat v življenju, kar preprosto ne zadostuje za ohranitev osnovnega znanja, s katerim lahko nekomu rešimo življenje. Že pred leti so se vrstile obljube, da bo to vključeno v šolski kurikul, vendar se to v praksi ni zgodilo.

Tudi uporaba naprav AED, katerih število se v Sloveniji povečuje, ne kaže spodbudnih rezultatov. Očividci si pri reševanju življenja nekoga, ki doživi nenadni srčni zastoj, le redko pomagajo z avtomatskim defibrilatorjem – čeprav je ta v bližini in kljub temu, da uporaba te naprave ni zapletena, v pomoč pa so tudi kratki in nedvoumni napotki, ki so priloženi. 

Velik problem, ki ga izpostavljajo urgentni zdravniki in reševalci, pa predstavlja tudi nedosledna urejenost tega področja – kupcem AED, denimo, sploh ni treba obvezno sporočiti lokacije, kjer je postavljena naprava, enako velja za preverjanje stanja te naprave. Tako se ne kaže čuditi, da se je na lokalni ravni pokazalo, da je precejšnjemu deležu teh naprav potekel rok za servisiranje in niso več uporabne.

Odnos do življenja (drugega) preprosto ne sme biti takšen. Zato bi trud številnih civilnih, interesnih in strokovnih združenj, ki so pripravljena pro bono demonstrirati in učiti prijeme za reševanje življenj, morali postaviti v formalne okvire – tovrstno znanje pa razumeti kot sestavni del življenja slehernega posameznika, vsake družine in vsake skupnosti.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.