Prepozno je za (samo)spraševanje o tem, kako je mogoče, da je v socialni državi, za kakršno vsaj na papirju Slovenija še vedno velja, danes že približno 130.000 prebivalcev brez osebnega zdravnika in posledično tudi brez možnosti ustrezne obravnave in dostopa do pravočasnega in učinkovitega zdravljenja, ko oziroma če zbolijo. Tu se tudi enakopravnost in pravičnost nehata, obstojita le še kot prazni obljubi, dve od mnogih, s katerimi se je v zadnjih desetletjih tlakovalo pot do javnega zdravstvenega sistema. Sistema, ki še vedno obljublja veliko – in, nenazadnje, veliko tudi omogoča – a le tistim, ki se prebijejo skozi dolge čakalne vrste, in očitno tudi onim, katerih napotnic za diagnostične preiskave in preglede med najnovejšim urejanjem niso izbrisali iz sistema.

Epidemija, ki nam je v zadnjem letu povsem predrugačila življenje, ki smo ga bili vajeni, v zadnjem stoletju predstavlja unikum na globalni ravni. Prizadela je in bo mnoge. Na različne načine. Mnogih ni prikrajšala le za zdravje, ampak tudi za življenje, saj je do danes ugasnila za poldrugo Slovenijo življenj – pri čemer pa ne smemo in ne moremo pozabiti, da ta bolezen ni edini javnozdravstveni problem, čeprav se mu zdravstveni sistemi posvečajo prednostno. Ničkoliko drugih obolenj je, akutnih in kroničnih, ki prav tako zahtevajo prednostno obravnavo brez kratkih stikov in prestavljanj terminov v nedoločljivo prihodnost.

»Vse trditve, češ da so sanitetni prevozi odvisni od ocene osebnega zdravnika, so sprenevedanje!« opozarjajo zdravniki. Ti na podlagi lastnih izkušenj vedo, da odgovorne institucije javno sicer lahko zagotavljajo, da je prevoz obolelih z različnih koncev Slovenije, tudi ali predvsem bolj odročnih, na preiskave in na zdravljenje v prestolnico zagotovljen, če tako odloči lečeči zdravnik – problem je, ker kasneje zavarovalniški nadzorni zdravniki tako odločitev pogosto zavrnejo kot neutemeljeno.