Dr. Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateško komuniciranje v kriznih situacijah, je v (video) v pogovoru za Zdravstveniportal.si ocenila, da iskanje rešitve z mediacijo ne bo pripomoglo h koncu zdravniške stavke. Po njenem prepričanju morata vladna in sindikalna stran »v dobro čimprejšnjega končanja te agonije pospraviti vsaka svoj ego, se pogovoriti in najti rešitev, za katero verjamem, da obstaja. Pot do nje resda ni preprosta, vendar nimamo časa čakati. Ni več tednov in mesecev, ki bi bili na voljo za ta dogovor, dogovoriti se bo treba čim prej. Bolniki in njihovi svojci nimajo več časa čakati.«

Stavka zdravnikov traja že sedem tednov in se še stopnjuje, vlada pa istočasno sprejema ukrepe, ki naj bi pomagali preprečiti posledice umika soglasij dobršnega dela zdravnikov za nadurno delo. Situacija je nevzdržna, tudi zato, ker je jasno, da so najobčutljivejši člen v tej neuspešni komunikaciji pacienti. Bolniki, ki nimajo časa za čakanje. Glede na vaše izkušnje pri reševanju kriznih situacij me zanima, kakšna je vaša analiza tega resnega, hudega komunikacijskega fiaska in kje vidite rešitev, čimprejšnjo? Je mogoče pričakovati, da jo bo prinesla mediacija? 

Res smo zadnjih sedem tednov priča veliki nemoči, seveda na strani pacientov in svojcev pa tudi na strani obeh pogajalskih skupin. Ne, nimamo časa čakati. Ni več tednov in mesecev, ki bi bili na voljo za ta dogovor, dogovoriti se bo treba čim prej. 

Glede na trenutno situacijo verjamem, da tako zdravnikom kot vladi ni vseeno. Ampak ob sporočilih, ki prihajajo v tem času, ko se zdi, da smo kot med dvema ognjema, se zdi, kot da je zmanjkalo empatije, človečnosti. Kot da je zmanjkalo pripravljenosti, volje, da v dobro pacientov in njihovih bližnjih dosežejo soglasje.

Dvomim, da bi lahko mediacija v tem trenutku prinesla rešitev, kajti za mediacijo je nujna iskrena pripravljenost obeh strani, da se doseže soglasje – brez fige v žepu. In to je dolgotrajen proces, ki ga ni mogoče končati čez noč. Od vlade in sindikata pričakujemo, da sta zmožna doseči dogovor – in to čim prej. Bojim se, da je za tretjo stran zmanjkalo časa.

Zdi se, da je v tem procesu prisotna svojevrstna naivnost, za katero človek ne najde prave razlage. Slišali smo, da je Fides zavrnil predlog, da bi mediacijo prevzela zveza organizacij pacientov, predlagali so vključitev neodvisnega mediatorja, iz tujine. Kako ocenjujete ta predlog?

Tako, da pacienti in svojci predlagamo, naj se pogajalci usedejo za mizo in se dogovorijo. Verjamem, da je težko. Ni preprosto. Pacienti in svojci imamo svojo bolečino, tudi zdravniki jo imajo – in vlada, ki v vsem tem nekako poskuša krmariti. Pogajanja nikoli niso lahka. In vendar od tistih, ki vodijo pogajanja – na obeh straneh –, pričakujemo dobronamernost. Pričakujemo tudi nekaj popuščanja. Pričakujemo razum, empatijo, človečnost. Pričakujemo, da se ta agonija neha.

Verjamem, da je bilo že veliko neuspešnih poskusov. To je pač del poti približevanja skupnemu cilju – enako kot v medicini, ko dvakrat poskušaš zabosti, pa ne gre, zato pristopi druga oseba. Ali kot pri hokeju, ko se moštvi s svojima predstavnikoma borita za pak – če ne gre, se v igro vključi tretji. Morda bosta morala tako vlada kot Fides, vsak na svoji strani, najti izkušenejšega pogajalca. Ne bo pa se zgodilo, da bi tretja oseba s čudežno palčko rešila ta spor.

Pričakujemo, da so pogajalci v dobro pacientov, v dobro svojcev, v dobro končanja te agonije resnično sposobni pospraviti vsak svoj ego, se pogovoriti in najti rešitev, za katero verjamem, da obstaja. Pot do nje pa ni preprosta.

Po tako dolgotrajnih poskusih v iskanju dogovora se zdi skorajda utopično pričakovati, da bo pogajalcem uspelo preseči ovire, na katere so naleteli in ki so (si) jih na nek način tudi postavili. Vsa napotila in pričakovanja, ki ste jih navedli, so nujna, razumljiva, logična, vendar se človek vpraša, ali jih bodo tisti, ki so za nastalo situacijo odgovorni, res razumeli ter jih z vso odkritostjo in srčnostjo tudi v resnici poskušali udejanjiti.

To nas vse skrbi. 

V medicini dobro vedo, da pri bolezni ni na voljo neskončno časa. Vsak zamujen dan je za pacienta, za svojca preveč. V zdravstvenem sistemu na marsikateri ravni stvari tečejo, za paciente je poskrbljeno, vendar tega ne vemo. 

Sporočila, ki prihajajo v vsem tem času obmetavanja z ene in druge strani, ustvarjajo vtis, kot da bomo v trenutku največje ranljivosti in težav ostali sami. In tu je največja past. Stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje. 

Sprašujem se, ali res nič ne mislimo na zdravnike, ki se bodo s tem nezaupanjem vsak dan znova srečevali v svojih ordinacijah. Tukaj bosta veliko izgubili obe strani – na račun nezmožnosti sklenitve dogovora, na račun nezmožnosti komunikacije. In bojim se, da pri tem ne gre le za nezmožnost, ampak tudi za nepripravljenost.

V bistvu to lahko opažamo že zdaj, tako v konkretnih primerih kot v ekscesnih dogodkih ter, žal, tudi v izjemno kompleksnem dogajanju v javnosti, na družbenih omrežjih ... Posledice so že tu. Povedali ste, kaj bi bilo smiselno in kaj bi bilo nujno. Se vam zdi, da se bo to zgodilo v kratkem času ali pa nas, nasprotno, čaka kolaps javnega zdravstva?

V bistvu sta dve možnosti. Ali da nastalo situacijo rešimo – ali da pade. Seveda si želimo, da se najde pot razuma, pot sodelovanja. Toda potem, ko bo dosežen dogovor, ne bo že naslednji dan bolje. 

Zdravstveni sistem potrebuje korenit razmislek, kako naprej. To potrebujemo vsi – vlada, zdravniki, pacienti, svojci. Zavedamo se, da tako ne gre naprej. In to bi privoščili tako zdravnikom, medicinskim sestram, strežnicam, vsem, ki delujejo v sistemu javnega zdravstva – in, seveda, vsem, ki delujejo v javnem sektorju, kajti teh, ki jih potrebujemo, vzgojiteljev, učiteljev, nenazadnje tudi direktorjev, je ogromno. Vsi pridodajo svoj košček k temu, da kot družba lahko funkcioniramo. 

Res si srčno želim, da bi se zavedeli te ranljive soodvisnosti in da se akterji ne počutili, kot da izgubljajo, če v tem trenutku ni mogoče doseči vseh ciljev. Morda pa se bo to lahko zgodilo čez leto ali dve ... Ne moremo pa s ciljem, da bo meni dobro, povoziti vseh ostalih. Tako ne gre. Na ta način ne bomo mogli sobivati. Na ta način bo med nami preveč zamer in bolečin. Kako bomo to presegli, pa je vprašanje za naslednje desetletje.

Vsaka taka nezmožnost dogovora jemlje upanje in zaupanje – in to nas straši.

Predvsem pa je ta ranljiva soodvisnost v zdravstvenem sistemu, v razmerah, ki vladajo v njem, pomembna, ker zelo neposredno vpliva na vse, zlasti na bolnike in, seveda, tudi na kakovost in varnost zdravljenja.

Res je tako. Nezmožnost vodenja, nezmožnost sodelovanja v zdravstvu pomeni slabše zdravstvene izide. Predstavlja veliko bolečino za svojce, za paciente – in že jutri smo lahko vsi tam.

Portret Damjane Pondelek in video pogovor: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.