Rak

Rak prostate: »Vsak moški se mora zavedati, da servisnega pregleda ne potrebuje le njegov avto, ampak tudi njegovo zdravje«

Moški so praviloma zelo zadržani, kadar je govora o bolezni. Neradi spregovorijo o svoji izkušnji, stežka priznajo, pred kako težke preizkušnje jih je postavila bolezen, neradi se posvetujejo, le redki so na podlagi svojega izkustva pripravljeni svetovati drugim. Pri raku prostate je to še opazneje, saj bolezen zareže v intimne razsežnosti življenja. Ker je rak prostate še vedno tabu tema, zaznamovana s stigmo, so se v Društvu uroloških bolnikov Slovenije odločili, da obolelim zagotovijo podporo. Njihovi člani, ki so tudi sami preboleli raka prostate, bodo po zdaj že končanem izobraževanju za mentorje bolnikom, ki so se na novo srečali s to diagnozo, na podlagi osebnega izkustva svetovali, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih prinašajo bolezen, zdravljenje in okrevanje.

Možganska kap

Zgodbe, ki potrjujejo, da je življenje po možganski kapi oziroma cerebrovaskularnem inzultu lahko polno, kakovostno in uspešno

Vsak četrti Zemljan, ki je danes starejši od 25 let, bo v določenem obdobju svojega življenja utrpel možgansko kap. Takšne so trenutne napovedi, ki izhajajo iz projekcij, temelječih na aktualni pojavnosti pa tudi diagnostiki in zdravljenju te bolezni tisočerih obrazov, ki lahko vznikne brez vsakršne vnaprejšnje napovedi, njene posledice pa so, tako kot bolezen sama, nepredvidljive. Pri nas možgansko kap vsako leto doživi približno 4400 ljudi, v povprečju 12 na dan – skoraj 2000 jih zaradi težkih posledic obolenja umre. Možganska kap pa ne prizadene le starejših, kajti v četrtini primerov zbolijo posamezniki, stari od 18 do 65 let. To brezosebno statistiko, za katero se skrivajo mnogotere, nadvse raznolike osebne zgodbe, pa je mogoče tudi spremeniti, z zmanjšanjem števila obolelih, s preprečevanjem najtežjih posledic možganske kapi – po eni strani s preventivo, po drugi strani pa s takojšnjim ukrepanjem, zdravljenjem, celovito obravnavo in rehabilitacijo. S storitvami, ki bi morale v prihodnje v vseh fazah bolezni in okrevanja postati dostopnejše.

Varnost in kakovost

»Tak zakon o psihoterapevtski dejavnosti je nevaren za paciente!« so si edini klinični psihologi, pedopsihiatri in psihiatri, ki se jim v tej oceni pridružujejo tudi bolniki

Se Slovenija zakonodajnega urejanja področja psihoterapije res loteva tako, da bosta ogroženi tako raven strokovne obravnave kot (posledično) tudi varnost pacientov? Zakaj glas medicinske stroke, ki v zdravstvu na klinični ravni že tako rekoč od nekdaj izvaja tovrstno dejavnost, pri resornem ministrstvu ostaja preslišan? Kako to, da so poslanci v obravnavo prejeli predlog zakona, po katerem se zdi, kot da gre pri psihoterapiji za novo dejavnost, ki da doslej v zdravstvu ni obstajala – obenem pa znižuje standarde zdravstvene obravnave? In kako je mogoče, da omenjeni dokument na to izjemno občutljivo področje vnaša zelo nerazumne in strokovno sporne vsebine, kot so si edini klinični psihologi, otroški psihiatri in psihiatri treh terciarnih zdravstvenih ustanov (Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Onkološkega inštituta Ljubljana ter Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča)? Kliniki, ki v vsakodnevni skrbi za bolnike z najrazličnejšimi obolenji uporabljajo tudi psihoterapijo, zaradi vseh nanizanih retoričnih vprašanj, na katera niso dobili sprejemljivih odgovorov, pričakujejo umik predlaganega zakona.

Varnost in kakovost

Posegi na več organih v sklopu ene, minimalno invazivne operacije s pomočjo robotske kirurgije – to ni več znanstvena fantastika, ampak klinična realnost, tudi v Sloveniji

Diagnoza: tumor na tankem črevesu in tumorja na levi nadledvični žlezi. Težko si je predstavljati, v kakšni stiski in pred kakšno kalvarijo se v trenutku znajde bolnik, ko izve, da bo najprej treba odstraniti tumor na tankem črevesu, potem pa po zahtevni operaciji okrevati in si nabrati moči za še en invaziven poseg, tokrat na nadledvični žlezi, od koder je prav tako treba odstraniti rakavo tkivo. Intenzivna oskrba po vsakem takem operativnem posegu je dolgotrajna, možnosti zapletov so večje, (intenzivno) zdravljenje v bolnišnici, kjer je pacient nemalokrat izpostavljen dodatnim tveganjem, vključno z okužbami, je daljše. Lahko pa je tudi drugače. V konkretnem primeru so v UKC Ljubljana tumor na tankem črevesu in tumorja na levi nadledvični žlezi odstranili v sklopu enega operativnega posega, v dveh fazah. Predpogoj za izvedbo operacije ni bilo dvakratno »odprtje« obolelega telesa, kajti poseg, opravljen s pomočjo robotske tehnologije, je bil minimalno invaziven. In predvsem – uspešen.

Nevrodegenerativne bolezni

Parkinsonova bolezen se razvije zaradi prehitrega odmiranja živčnih celic v možganih. Kako jo čim učinkoviteje obvladovati?

Parkinsonova bolezen je predvsem bolezen gibanja; razvije se zaradi prehitrega odmiranja živčnih celic v možganih, ki ne omogočajo le normalnega gibanja, ampak so odgovorne tudi za mnoge druge funkcionalnosti. S parkinsonovo boleznijo, zaradi katere oboleli postane počasen, okoren, ne zmore obvladovati tresenja rok, pogosto pa ima težave tudi s koncentracijo, spanjem, prebavo in razpoloženjskimi motnjami, se pri nas spoprijema skoraj 11.000 ljudi.

Hemofilija

Motnje strjevanja krvi in von willebrandova bolezen – diagnoza, ki pri ženskah še vedno vse prepogosto in vse predolgo ostane spregledana

Hemofilija je resda najbolj znana motnja strjevanja krvi, ni pa edina. Med pogostejše tovrstne (praviloma dedne) motnje spada tudi von willebrandova bolezen, ki pa kljub izjemnemu napredku medicine pri dekletih in ženskah še vedno nemalokrat vse predolgo ostane spregledana. Zakaj je tako in kako to spremeniti?

Organizacija

Vodstvo onkološkega inštituta o novi organiziranosti obravnave: »Sprejeta rešitev je strokovno utemeljena«

Pred natanko tednom dni smo poročali o organizacijskih turbulencah v dnevni bolnišnici, v sklopu katere na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana izvajajo sistemsko zdravljenje. Deset združenj bolnikov je namreč odgovorne javno pozvalo k spremembi pristopa, zaradi katerega so oboleli z vseh koncev Slovenije na obravnavo in terapijo po novem primorani prihajati dvakrat zapored. To marsikateremu od onkoloških bolnikov, ki prejemajo najzahtevnejše oblike zdravljenja – kemoterapijo, imunoterapijo, biološka in tarčna zdravila –, in njihovih bližnjih predstavlja le stežka premostljiv logistični zalogaj.

Varnost in kakovost

Apel več kot 4000 zdravnic in zdravnikov: »Kdo bo sprejel odgovornost, ko bo obravnav vse manj – in vedno več nepotrebnih, lahko tudi tragičnih posledic za paciente?«

»Zdravstvo je preveč pomembno področje, da bi ga obravnavali skozi prizmo ideoloških in populističnih interesov. To ni vprašanje zmage ali poraza, temveč vprašanje dostojanstva, zdravja in prihodnosti nas vseh,« več kot 4000 zdravnic in zdravnikov sporoča poslancem državnega zbora pred odločanjem o predlaganih spremembah zakona o zdravstveni dejavnosti. Če bodo poslanci predlagane novosti tudi v resnici sprejeli, bodo po trdnem prepričanju slovenskega zdravništva uvedli »številne omejitve, ki ne temeljijo na tehtnih strokovnih analizah in ocenah, temveč na ideoloških usmeritvah, ki v praksi ne bodo izboljšale dostopnosti do zdravstvenih storitev in ne okrepile produktivnosti znotraj javne zdravstvene mreže.«

Varnost in kakovost

Deset združenj onkoloških bolnikov opozarja: »Tak pristop ne rešuje problema, ampak izrazito otežuje zdravljenje in poslabšuje kakovost življenja najtežje bolnih!«

Na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana so v začetku meseca pri obravnavi bolnikov z rakom, ki prejemajo najzahtevnejše oblike zdravljenja – kemoterapijo, imunoterapijo, biološka in tarčna zdravila –, uvedli nov organizacijski pristop. To pomeni, da morajo ti pacienti, ki so doslej v enem dnevu opravili pregled in diagnostiko ter prejeli še terapijo, z vseh koncev Slovenije v Ljubljano priti dvakrat zapored – v nekaterih primerih v dveh zaporednih dnevih, nemalokrat pa je pacient na terapijo naročen z nekajdnevnim zamikom, kar je za obolele in njihove svojce marsikdaj misija nemogoče.

Varnost in kakovost

Kam plove zdravstveni titanik?

Iskreno me zanima, ali je kdo med pacienti, ki so v zadnjem času opravili širšo paleto diagnostičnih preiskav in posvetovanj, v resnici prepričan, da zdravstvena reforma – takšna, ki bi v resnici izboljšala pogoje za zdravljenje na vseh ravneh zdravstvenega varstva – ni nujna. Zanima me, ali se pacienti, ki so mesece ali celo leta čakali na preiskavo in začetek kompleksnega, celovitega zdravljenja, res strinjajo s trditvami, češ da zdravniki zlorabljajo sistem, se okoriščajo z luknjami v sistemu in vztrajno iščejo vedno nove možnosti, da bi se – na tej ali oni strani sistema – okoristili, tudi na račun ustvarjanja vedno novih in vedno daljših čakalnih vrst? In tako me, seveda, zanima tudi to, ali je morda takšno, ničkolikokrat očitano »okoriščanje« narekovalo novi pristop k obravnavi onkoloških bolnikov, ki zdaj, ko prihajajo v Ljubljano na preiskave in zdravljenje – in za katere vemo oziroma si lahko vsaj približno predstavljamo, kolikšen napor je to zanje –, tega ne opravijo več v enem dnevu, ampak se morajo vrniti še enkrat.