Varnost in kakovost

Krvni raki: »Odnosa, ki zdravi, ne dobimo na recept«

Možnosti zdravljenja so v današnjem času na prenekaterem področju medicine skorajda nepredstavljive, saj omogočajo reševanje življenj in ohranjanje njihove kakovosti pri boleznih, ki so še donedavnega s postavitvijo diagnoze bolniku prinesle bore malo upanja. Vendar dognanja znanosti, skupaj z napredkom medicine, niso enoznačna – kajti, kot poudarjajo v Društvu bolnikov s krvnimi boleznimi Slovenije, ki obolelim s hematološkimi obolenji stoji ob strani že tri desetletja: »Odnosa, ki zdravi, ne dobimo na recept.«

Transplantacije

Hommage pokojnemu prof. dr. Bojanu Vrtovcu v sklopu strokovno pomembnega mejnika: skorajšnje 500. presaditve srca na Slovenskem

Po številu presaditev srca na milijon prebivalcev je Slovenija dolga leta ohranjala primat na svetovni ravni. V zadnjem obdobju so številke resda nekoliko zanihale, vendar transplantacijska dejavnost, ki se pri nas odvija pod okriljem zavoda Slovenija-transplant, izvaja pa v UKC Ljubljana, na globalni ravni še vedno vztraja v vrhu, vsaj kar se tiče presaditev srca. Zato se je v sklopu obeležitve skorajšnje 500. presaditve srca multidisciplinarna stroka, ki vzdržuje, usklajuje in nadgrajuje to izjemno kompleksno in sofisticirano dejavnost, odločila za simbolično gesto, ki je izzvenela kot hommage v začetku leta preminulemu prof. dr. Bojanu Vrtovcu, zaslužnemu za vzpostavitev in dolgoletno vodenje Programa za napredovalo srčno popuščanje in transplantacije srca.

Rak

Pozne posledice zdravljenja krvnega raka se lahko pojavijo nekaj mesecev, let ali celo desetletij po končanem zdravljenju

V EU vsakih devet sekund nekdo dobi diagnozo rak. Ko človek izve, da je zbolel za rakom (ali katerokoli drugo kronično, napredujočo, težko ozdravljivo ali celo neozdravljivo boleznijo), se mu okviri sveta, v katere je umestil svojo življenjsko pot, sesedejo kot hišica iz kock. Težko je v sebi najti dovolj moči za vztrajno utiranje poti k ponovni pridobitvi zdravja, saj je na njej polno ovinkov, lukenj in ovir, ki se jim je treba izogibati med zdravljenjem, okrevanjem in rehabilitacijo – da se je potem mogoče vrniti v običajno življenje in biti kos številnim neizogibnim izzivom. Vsakdo, ki prehodi to pot, je zmagovalec, še zlasti, če se je s takšno težko preizkušnjo primoran soočiti v obdobju otroštva, najstništva oziroma zgodnje odraslosti, saj tako dobi popotnico, v kateri se skrivajo morebitne pozne posledice zdravljenja osnovne onkološke bolezni.

Varnost in kakovost

Se zakonu, ki »uvaja najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v zdravstvu v EU«, obeta podpora?

»To, da se skrpucalu, kakršen je predlog zakona o psihoterapiji, ki mu nasprotuje vsa klinična stroka v državi in ki uvaja najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v zdravstvu v EU, obeta podpora, ni presenetljivo, saj smo vajeni, da se interesov bolnikov ne postavlja na prvo mesto,« je ob rob obravnavi omenjenega zakonskega predloga, o katerem bo državni zbor odločal po rednem postopku, zapisal družinski zdravnik mag. Igor Muževič. In dodal: »Vse, kar zakon vpeljuje, je nižanje kakovosti ter varnosti obravnave za ranljive skupine prebivalstva, medtem ko bo dostopnost nespremenjena. Lepo, da se poleg Svobode s tem strinjata tudi Levica in NSi. Pacienti na prvem mestu – mar res?«

Varnost in kakovost

»Če bo predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti sprejet, bo povzročil številna tveganja, neželene zaplete pri zdravljenju in predvsem številne strokovne napake,« trdi zdravstvena stroka

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki mora po danes opravljeni splošni razpravi preiti skozi vse faze obravnave v državnem zboru, bo močno omajana razmerja med zdravstvom in politiko, ki izrazito vplivajo tudi na kakovost zaupanja med zdravnikom in pacientom, bodisi popravil bodisi do konca omajal. Zakaj? Zato, ker prvič v zgodovini slovenskega zdravstva celotna zdravstvena stroka, skupaj z združenji bolnikov, zakon soglasno zavrača – kot strokovno povsem nesprejemljiv, predvsem pa nevaren za paciente. 

Varnost in kakovost

»Organizacija zdravstvenega varstva ni delo zdravnikov družinske medicine, to je delo zdravstvene politike – ker pa vidimo, da ji ne gre najbolje, se želimo aktivno vključiti, v dobro naših pacientov«

Delovanje slovenskega osnovnega zdravstva, katerega skrbno domišljena in v praksi res dobro delujoča sinhronost je v preteklosti postala zgled za zasnovo zdravstveno-sistemskih temeljev tudi drugod po svetu, že dolgo ni več tako uigrano, kot bi moralo biti, pa naj gre za družinsko medicino, ginekologijo ali, denimo, pediatrijo. Vedno več pacientov je brez osebnega zdravnika, razlogi za takšno nevzdržno stanje so večplastni. A ostanimo tokrat pri družinski medicini, opevanem »vratarju« v javnozdravstveni sistem; družinskih zdravnikov močno primanjkuje, vrata v sistem postajajo vse bolj priškrnjena – ob tem pa je vendarle treba izpostaviti, da ima pacient potem, ko je diagnoza postavljena in se začne zdravljenje, na voljo tako rekoč vse (ali še več), s čimer so preskrbljeni oboleli v državah, razvitejših od Slovenije.

Rak

Rak prostate: »Vsak moški se mora zavedati, da servisnega pregleda ne potrebuje le njegov avto, ampak tudi njegovo zdravje«

Moški so praviloma zelo zadržani, kadar je govora o bolezni. Neradi spregovorijo o svoji izkušnji, stežka priznajo, pred kako težke preizkušnje jih je postavila bolezen, neradi se posvetujejo, le redki so na podlagi svojega izkustva pripravljeni svetovati drugim. Pri raku prostate je to še opazneje, saj bolezen zareže v intimne razsežnosti življenja. Ker je rak prostate še vedno tabu tema, zaznamovana s stigmo, so se v Društvu uroloških bolnikov Slovenije odločili, da obolelim zagotovijo podporo. Njihovi člani, ki so tudi sami preboleli raka prostate, bodo po zdaj že končanem izobraževanju za mentorje bolnikom, ki so se na novo srečali s to diagnozo, na podlagi osebnega izkustva svetovali, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih prinašajo bolezen, zdravljenje in okrevanje.

Možganska kap

Zgodbe, ki potrjujejo, da je življenje po možganski kapi oziroma cerebrovaskularnem inzultu lahko polno, kakovostno in uspešno

Vsak četrti Zemljan, ki je danes starejši od 25 let, bo v določenem obdobju svojega življenja utrpel možgansko kap. Takšne so trenutne napovedi, ki izhajajo iz projekcij, temelječih na aktualni pojavnosti pa tudi diagnostiki in zdravljenju te bolezni tisočerih obrazov, ki lahko vznikne brez vsakršne vnaprejšnje napovedi, njene posledice pa so, tako kot bolezen sama, nepredvidljive. Pri nas možgansko kap vsako leto doživi približno 4400 ljudi, v povprečju 12 na dan – skoraj 2000 jih zaradi težkih posledic obolenja umre. Možganska kap pa ne prizadene le starejših, kajti v četrtini primerov zbolijo posamezniki, stari od 18 do 65 let. To brezosebno statistiko, za katero se skrivajo mnogotere, nadvse raznolike osebne zgodbe, pa je mogoče tudi spremeniti, z zmanjšanjem števila obolelih, s preprečevanjem najtežjih posledic možganske kapi – po eni strani s preventivo, po drugi strani pa s takojšnjim ukrepanjem, zdravljenjem, celovito obravnavo in rehabilitacijo. S storitvami, ki bi morale v prihodnje v vseh fazah bolezni in okrevanja postati dostopnejše.

Varnost in kakovost

»Tak zakon o psihoterapevtski dejavnosti je nevaren za paciente!« so si edini klinični psihologi, pedopsihiatri in psihiatri, ki se jim v tej oceni pridružujejo tudi bolniki

Se Slovenija zakonodajnega urejanja področja psihoterapije res loteva tako, da bosta ogroženi tako raven strokovne obravnave kot (posledično) tudi varnost pacientov? Zakaj glas medicinske stroke, ki v zdravstvu na klinični ravni že tako rekoč od nekdaj izvaja tovrstno dejavnost, pri resornem ministrstvu ostaja preslišan? Kako to, da so poslanci v obravnavo prejeli predlog zakona, po katerem se zdi, kot da gre pri psihoterapiji za novo dejavnost, ki da doslej v zdravstvu ni obstajala – obenem pa znižuje standarde zdravstvene obravnave? In kako je mogoče, da omenjeni dokument na to izjemno občutljivo področje vnaša zelo nerazumne in strokovno sporne vsebine, kot so si edini klinični psihologi, otroški psihiatri in psihiatri treh terciarnih zdravstvenih ustanov (Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Onkološkega inštituta Ljubljana ter Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča)? Kliniki, ki v vsakodnevni skrbi za bolnike z najrazličnejšimi obolenji uporabljajo tudi psihoterapijo, zaradi vseh nanizanih retoričnih vprašanj, na katera niso dobili sprejemljivih odgovorov, pričakujejo umik predlaganega zakona.

Varnost in kakovost

Posegi na več organih v sklopu ene, minimalno invazivne operacije s pomočjo robotske kirurgije – to ni več znanstvena fantastika, ampak klinična realnost, tudi v Sloveniji

Diagnoza: tumor na tankem črevesu in tumorja na levi nadledvični žlezi. Težko si je predstavljati, v kakšni stiski in pred kakšno kalvarijo se v trenutku znajde bolnik, ko izve, da bo najprej treba odstraniti tumor na tankem črevesu, potem pa po zahtevni operaciji okrevati in si nabrati moči za še en invaziven poseg, tokrat na nadledvični žlezi, od koder je prav tako treba odstraniti rakavo tkivo. Intenzivna oskrba po vsakem takem operativnem posegu je dolgotrajna, možnosti zapletov so večje, (intenzivno) zdravljenje v bolnišnici, kjer je pacient nemalokrat izpostavljen dodatnim tveganjem, vključno z okužbami, je daljše. Lahko pa je tudi drugače. V konkretnem primeru so v UKC Ljubljana tumor na tankem črevesu in tumorja na levi nadledvični žlezi odstranili v sklopu enega operativnega posega, v dveh fazah. Predpogoj za izvedbo operacije ni bilo dvakratno »odprtje« obolelega telesa, kajti poseg, opravljen s pomočjo robotske tehnologije, je bil minimalno invaziven. In predvsem – uspešen.