Zavajajoče oglaševanje

Zbiranje denarja za »izjemno drago zdravljenje« neobstoječega otroka

Zbiranje denarja za zdravljenje neobstoječega otroka ni nova izmišljija, s katero posamezniki brez morale in etike poskušajo na nepravni način pridobiti denar – spreminjajo se le pristopi. Od nekdanjega trkanja na vrata se je v sodobnejših časih fokus tovrstnih dejanj preselil na dobro obiskana družbena omrežja, kjer je bistveno laže skriti svojo identiteto, še zlasti, kadar ta prihaja s praktično neulovljivih strežnikov v tujini. Da je na spletu z izmišljenimi profili in lažnimi podatki veliko lažje uiti kazenski odgovornosti, že dolgo vedo tudi neizsledljivi oglaševalci izdelkov, ki te nepreverjene, nemalokrat tudi nevarne produkte na družbenih omrežjih še vedno z lahkoto prodajajo kot »izjemno učinkovita zdravila za neozdravljive bolezni«, čeprav gre v resnici za ništrc, ki zagotovo ne pomaga, zaradi nepreverjenih učinkovin pa lahko še dodatno škodi. Splet je že dolgo preplavljen s takimi pristopi. Najhuje pa je, ker so tovrstni goljufi ugotovili, da smo Slovenci, ki že pregovorno radi pomagamo, še posebno občutljivi, ko gre za zdravje in dobro najmlajših – in to so, kot potrjuje tudi zadnji tovrstni primer, spletni goljufi pripravljeni brez zadržkov izkoristiti.

Etika

»Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bo prinašal tudi tragične zgodbe – in zaradi tega zakona bodo nedvomno in nepreprečljivo umirali ljudje, ki bi sicer radi še živeli«

V več kot treh desetletjih, odkar pišem o najrazličnejših boleznih, njihovem zdravljenju in osebnih (pre)izkušnjah posameznikov, pri katerih določena bolezen počasi, a vztrajno ugaša njihove zmogljivosti, jim krade duha ter vse bolj omejuje njihovo življenje, med sogovorniki ni bilo nikogar, ki bi nad življenjem obupal, nikogar, ki bi svoje življenje, čeprav marsikdaj spremenjeno skorajda do neprepoznavnosti, želel predčasno končati. Fokus življenja se v takih primerih sicer močno spremeni, pomembne postanejo povsem drugačne vrednote kot pred boleznijo, saj človeku življenje sčasoma lajšajo, zaljšajo in bogatijo že majhne, včasih navidezno povsem nepomembne stvari. Vendar to nikakor ni dovolj. Poskrbeti je treba za sistemsko pomoč in podporo, ki lajšata življenje obolelemu pa tudi njegovim bližnjim – kajti v ne dovolj urejenih razmerah in z zgolj parcialnim ukrepanjem pot do verodostojnih, varnih in celovitih rešitev (p)ostaja zelo negotova, nemalokrat prežeta s številnimi tveganji in nevarnostmi.

Rak

Rak nosnega dela žrela (nazofariksa): prvič v Sloveniji opravljena transnazalna transterigoidna endoskopska nazofaringektomija – endoskopska kirurška odstranitev rakavega tkiva z rekonstrukcijo, brez reza na obrazu

Kirurška ekipa Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo ljubljanskega UKC je pod endoskopsko »taktirko« kirurga doc. dr. Domna Vozla izvedla poseg, v sklopu katerega so – brez reza na obrazu! – pacientu z rakom nazofariksa (nosnega dela žrela) skozi nos odstranili rakavo tkivo in opravili rekonstrukcijo. Doc. dr. Vozel se je za izvajanje tega res zahtevnega kirurškega posega usposabljal v ZDA, nakar je v juniju sledila prva izvedba tovrstnega kirurško-endoskopskega zdravljenja v Sloveniji, ki jo je skupaj z ekipo opravil v tandemu z doc. dr. Juretom Urbančičem. Najzahtevnejše endoskopske posege v nosu, obnosnih votlinah, lobanjski bazi in obnosnem žrelu namreč še vedno izvajata dva kirurga – gre za tako imenovano kirurgijo dveh glav in štirih rok, ki je bila v konkretnem primeru nadvse uspešna; 46-letni pacient je že peti dan po posegu, ki je sicer trajal približno šest ur, odšel v domačo oskrbo, kjer zdaj okreva.

Varnost in kakovost

»Ogorčeni smo nad kolegico, ki je zasnovala zakon o psihoterapevtski dejavnosti, nad njenimi sodelavci, nad ministrico za zdravje in nad vlado, ki jo je prenekateri od nas tudi volil«

S psihiatrinjo in sistemsko psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan sva se pogovarjali na nevihtni ponedeljek, ki je presekal dolgo trajajoči vročinski val in je zelo povedno simboliziral turbulentno dogajanje, povezano s sprejemanjem predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Dokument naj bi namreč pod krinko urejanja tega področja, za katerega v slovenski družbi na prostem trgu ni regulative, vnesel zmedo v sfero kliničnega dela, ki deluje v skladu z visokimi strokovnimi standardi. Kakšni so bili skriti nameni »ureditve razmer«, smo izvedeli pred nekaj dnevi, ob razkritju, da za pripravo zakona ne tičita le politična oholost in namerna obstrukcija klinične stroke, ampak tudi zloraba položaja in odsotnost integritete, na katero se sicer sklicujejo na ministrstvu za zdravje. A zgodba se še ni končala, kajti tudi odločitev politike, da odločanje o predlogu zakona prestavi na jesenski čas, ne drži več; sporni dokument se je namreč že znašel na dnevnem redu izredne seje državnega zbora, ki se bo odvila še pred začetkom parlamentarnih počitnic.

Duševno zdravje

Kako otrokom in mladostnikom, pri katerih je zaznano nevarno, nasilno vedenje, zagotoviti pravočasno in učinkovito obravnavo?

Živimo v času, ki spodbuja pojavnost vedenjskih deviacij, kajti miljé v družbeni klimi, ki danes najostrejše robove dobiva v navidezni resničnosti družbenih omrežij, se odraža tudi v resničnem življenju. Vedno se je in vedno se bo. Toda danes so, v primerjavi s preteklostjo, tovrstni dogodki na voljo v tako rekoč prvem planu, tudi s takojšnjo vizualizacijo, s katero sprevrženi in zavržni pristopi dobivajo in dajejo povsem nesprejemljivo sporočilnost, kakršne ne bi smelo biti. Toda naj se takšni dogodki, ki nemalokrat delujejo tudi kot sprožilci nasilnega, nevarnega vedenja, odvijajo pred nosom javnosti ali v zatišju domačega okolja, za debelimi stenami in tesno zatesnjenimi okni doma, ostaja najpomembnejše vprašanje, kako otrokom in mladostnikom, pri katerih je zaznano nevarno ali nasilno vedenje, zagotoviti pravočasno, celovito in učinkovito obravnavo.

Varnost in kakovost

»Skrbi nas, da bodo v skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov vstopile prakse, ki so klinično nepreverjene in vprašljive kakovosti – predvsem pa nas skrbi, kako bomo posameznika zaščitili pred neodgovornim ravnanjem«

Ker je psihoterapija najzahtevnejša oblika zdravljenja duševnih motenj in bolezni, klinični psihologi ter pedopsihiatri, ki skrbijo za otroke in mladostnike s tovrstnimi težavami, ostro zavračajo predvideno zniževanje strokovnih kriterijev, kakršnega prinaša predlagani zakon o psihoterapevtski obravnavi. Zakaj bi uvedba takšnega pristopa nedopustno znižala kriterije, ki jim mora zadostiti nekdo, ki mu je zaupana strokovna skrb za duševno zdravje otrok? In kako je mogoče, da opozorila, koliko nepopravljive škode bi to lahko povzročilo pri zdravljenju mladih s težavami v duševnem zdravju, preprosto ne zaležejo?

Varnost in kakovost

Družinska medicina je srce zdravstva – in res spodbudno je, da se vedno več študentov medicine spet odloča za to specializacijo

Danes je pri nas brez osebnega zdravnika že več kot 145.000 otrok in odraslih. Ta številka, ki se približuje 10-odstotnemu deležu vseh zavarovanih oseb, pomeni, da je pri toliko prebivalcih diagnostična pot, ki vodi do zdravljenja in celostne zdravstvene obravnave, močno otežena. In to preprosto ni prav. Do rešitev, ki bi morale biti zagotovljene na sistemski ravni, prihaja počasi, nemalokrat na prejkone sizifovski način. Toda eppur si muove, bi lahko rekli, saj je po dolgih letih vendarle prišlo do pomembnega preobrata, ki nakazuje, da so se študenti medicine ponovno začeli navduševati za specializacijo iz družinske medicine.

Varnost in kakovost

Ali pravna država deluje – tudi ko gre za pravice tistih, ki vsak dan skrbijo za zdravje ljudi?

»Vladna politika poskuša z navidezno pravičnostjo prikriti dejstvo, da s kadrovsko stisko v zdravstvu ne zna in ne zmore upravljati – toda ko zdravnikom prepreči dostop do trga dela, pacientom zapre vrata do zdravstvenih storitev.« S takšno oceno je Damjan Polh, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides, podčrtal razlog za že vloženi zahtevek za presojo ustavnosti nedavno uveljavljene novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Ta po trdnem prepričanju zdravniških združenj ne predstavlja le grobega posega v temeljne ustavne pravice slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov, ampak le še dodatno ogroža dostopnost do zdravstvenih storitev, na katere oboleli že danes čakajo nedopustno dolgo.

Varnost in kakovost

»Nočemo več biti brezzobi tiger, aktivno želimo prispevati k učinkovitosti in kakovosti javnega zdravstva«

Je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot zdravstvena blagajna, v katero državljani vse svoje delovno aktivno življenje prispevajo – da bi takrat, ko zbolijo, imeli zagotovljeno pravočasno, kakovostno, varno, sodobno zdravljenje –, 33 let po ustanovitvi zrel za uvedbo ključnih sprememb, ki bodo sinhronizirane tako z razmerami v našem javnem zdravstvu kot tudi z rapidno spreminjajočimi se in naraščajočimi potrebami po zdravljenju? Je v tem trenutku pravi ali skrajni čas za strateško načrtovanje novih prijemov, ki naj bi zdravstvene storitve naredili dostopnejše, zaposlenim v zdravstvu pa omogočili delo v kadrovsko in logistično ugodnejših okoliščinah od teh, o kakršnih iz različnih zdravstvenih ustanov, predvsem bolnišnic in tamkajšnjih kliničnih oddelkov, poročajo tako zaposleni kot pacienti? Bo to pripomoglo tudi k spremembam, ki bodo bolnikom, izpostavljenim nenehnim sistemskim turbulencam – od izgube osebnega zdravnika ter kalvarije v čakanju na postavitev diagnoze in začetek zdravljenja do zapiranja bolnišničnih oddelkov in kaskadnega odpovedovanja ali prelaganja posegov –, omogočile bistveno hitrejše diagnostične postopke in celovito zdravstveno varstvo?

Varnost in kakovost

»Pričakujemo, da se bodo čakalne dobe, če bo zakon o psihoterapevtski dejavnosti sprejet, še podaljšale«

Vlada je soglašala z vsebino zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki naj bi v Sloveniji uzakonil najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v EU. Podobno sporočilo dobivamo tudi od zakonodajne oblasti, saj so poslanci predlaganemu dokumentu v sklopu prve obravnave prižgali zeleno luč za nadaljevanje zakonodajnega postopka. Je mogoče, da bodo oporekane rešitve – kljub vsem opozorilom medicinske stroke ter številnih združenj bolnikov – zaživele tudi v praksi? Ali sploh še obstaja možnost, da odločevalci prisluhnejo klinični stroki?