»Bolniki in zdravstveni delavci so naravni zavezniki, zato je pomembno, da družba ne dovoli politično motiviranega ščuvanja. Sicer se jutri ob bolezni ne bomo več mogli obrniti na nikogar za pomoč,« ob rob dogajanju v slovenski družbi, ki jo je že v začetku leta zaznamovala stavka zdravnikov, poudarja ena od profesoric na medicinski fakulteti, ki želi ostati anonimna. Anonimna zato, ker se na zdravnike v zadnjem obdobju na družbenih omrežjih pa tudi v družbi nasploh zliva verbalna gnojnica, ki ji v preteklosti ni mogoče najti primerjave. A zdravniki kljub temu vztrajajo pri stavki, ki se bo kmalu prevesila v tretji teden.

Razmere v slovenskem zdravstvu, ki se slabšajo že leta oziroma kar desetletja, so danes vse prej kot zavidljive. Sistemski okviri ostajajo togi – kljub številnim spremenljivkam, ki izrazito vplivajo na kakovost in količino obravnav, medtem ko se kvota strokovnega kadra zmanjšuje. Obljubljani sistemski ukrepi, ki naj bi pripomogli k izboljšanju pogojev za zagotavljanje pravočasne in čim bolj celovite zdravstvene obravnave, omenjenemu dogajanju ne sledijo. Zato pravzaprav sploh ne čudi več, da je med medicinskimi sestrami in zdravniki v javnem zdravstvu vse pogosteje prisoten razmislek o tem, kako pospešeno poiskati nove strokovne izzive in oditi iz birokratsko diktiranega javnega sistema; s tem niso zadovoljni ne zdravniki ne bolniki, ki so danes morda bolj kot kadarkoli prej oddaljeni od središča dogajanja v zdravstveno-varstveni sferi. Zato se morajo oboleli vse pogosteje (če želijo s pravočasnim strokovnim ukrepanjem preprečiti napredovanje bolezni) odločiti za samoplačniške storitve – če si to lahko privoščijo.

Ta teden bo tako v analih zdravstvene politike in medicine kot tudi z zornega kota uporabnikov zdravstvenega sistema ostal zabeležen kot svojevrsten unikum. Kot preplet dogajanja, ki smo ga na Slovenskem le stežka pričakovali, in dogodkov, za katere smo si srčno želeli, da do njih ne bo prišlo. Po eni strani smo dočakali začetek zdravstvene reforme, ki je bila za Slovenijo neuresničena želja in nuja več kot dve desetletji, po drugi strani pa se čakalne vrste, v katerih bolniki, ki bi potrebovali hitro diagnostiko in nemalokrat tudi operativno zdravljenje, nezadržno daljšajo, bolezensko stanje se posledično poslabšuje. In v tem kontekstu je prva od zavarovalnic, ki tržijo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, »svoje« zavarovance obvestila, da se bo premija za tiste storitve, ki jih ne dočakajo, povečala za tretjino. Za tretjino! Si lahko predstavljamo, kako se ob tem počutijo mnogi, ki jih je prizadela še bolezen, od katere je oziroma bo odvisno njihovo življenje? Zdaj pa jim zavarovalnica sporoča, da bodo morali plačati in po možnosti še doplačati bistveno več, če bodo želeli, da bo – po desetletjih plačevanja za zdravstveno zavarovanje – spodobno poskrbljeno za njihovo zdrav(ljen)je in življenje ...