Z Rokom Ravnikarjem sva se pogovarjala o akutnih težavah javnega zdravstva s poudarkom na družinski medicini, v katero ima praktični in sindikalni vpogled – kot specialist družinske medicine v vsakodnevni klinični praksi in kot predstavnik sindikata Praktik.um v sklopu več kot desetletje trajajočih prizadevanj za izboljšanje pogojev, ki narekujejo delo osebnega zdravnika. Rok Ravnikar je za zdravstveni portal spregovoril tako o dogajanju v sklopu strateškega sveta za zdravstvo, katerega član je bil približno leto dni, kot o potezah vlade, katere »ignoranca ali aroganca zdravnikov ne jezita tako, da bi se še bolj uprli; sprejemajo ju s stoičnostjo in razmislekom o odhodu iz javnega zdravstva. Kot sindikalista me to žalosti, saj to pomeni, da ni več naboja za doseganje sprememb. Ni več nikogar, ki bi se upiral – in ne bo več nikogar, ki bi delal oziroma zdravil.«

Več v spodnjem (video) intervjuju.

Če se na aktualno dogajanje, povezano s slovenskim zdravstvom, ozrete z očmi družinskega zdravnika, poznavalca sistema in strokovnjaka, ki je bil pripravljen sodelovati pri načrtovanju sistemskih izboljšav v sklopu strateškega sveta za zdravstvo, me zanima vaša današnja ocena. Kdo bo, če bo šlo tako naprej, v prihodnje skrbel za zdravje slovenstva? Morda politika, ki bo na fasado javnega zdravstva narisala velik nasmeh, za katerim pa se bo skrivala ena sama praznina? Seveda je primerjava metaforična, toda glede na okoliščine, ki smo jim priča v zadnjem obdobju, na žalost ni daleč od skrb vzbujajoče resničnosti ...

Drži. Na žalost je v slovenskem zdravstvu, zlasti v osnovnem zdravstvu, res tako. Tisto, kar se velikokrat na papirju ali v mednarodnih predstavitvah prikazuje kot optimalno, zelo uspešno, učinkovito, je po zasnovah, v teoriji, res takšno; konec koncev je bila tako zamišljena organiziranost osnovnega zdravstva, specializacija družinske medicine je zgled, naša stroka je na evropski ravni primerljiva in marsikomu tudi vzor. Vendar obstaja velika razlika med teorijo in med resničnostjo. V realnosti problemi izvirajo iz organizacije zdravstvenega sistema, upravljanja s kadri, politike, zakonodaje – in ne iz stroke oziroma medicine, v konkretnem primeru družinske medicine.

In v tem smislu je vaša primerjava povedna. Večkrat smo govorili tudi o cesarjevih novih oblačilih ali o potemkinovi vasi. Vse te primerjave kažejo, da je fasada tista, ki morda zadovoljuje politike, bolnikov in zdravstvenih delavcev pa zagotovo ne. Ti dve skupini sta trenutno najbolj nezadovoljni s trenutnim stanjem v zdravstvu.

Nimam se za strokovnjaka; bolj po naključju sem, zaradi želje po boljšem delovnem okolju, z leti prišel v vse strukture, v katerih sem sodeloval. Imam se predvsem za poznavalca realnih razmer na 'prvi bojni liniji'. Zato lahko povem, kje je problem. Kar se tiče rešitev, jih nekaj poznamo, nekaj smo si jih zamislili, nekaj jih poznamo iz tujine – najteže pa jih je udejanjiti. Za to po eni strani potrebujemo znanje za upravljanje s tako velikimi sistemi, kot je zdravstvo, po drugi strani pa je nujno tudi politično znanje, na podlagi katerega je mogoče spremembe strniti in jih vnesti v zakonodajo, potem pa te rešitve tudi sprejeti in jih udejanjiti. Tu pa smo kot država – ne le v zdravstvu, tudi na prenekaterem drugem področju – precej šibki. 

V Sloveniji je kritična točka pomanjkanje politične, upravljalske obrti, ki bi omogočila pravočasno zaznavo problemov, hitro pripravo rešitev in njihovo uresničevanje. Nesamozavestni, neučinkoviti, tisti, ki nimajo dovolj znanja, temu običajno rečejo: saj bo, kar bo, nekaj let bomo že prestali – ko pa to traja deset let ali več, pride do konkretnih posledic.

Če izhajam iz lastne izkušnje, ki temelji na 12-letnih prizadevanjih za izboljšanje razmer v družinski medicini, lahko rečem, da so trendi nedvoumni in neizprosni. V Sloveniji se najbolj šibí javno zdravstvo in njegov najpomembnejši del – osnovno zdravstvo. Primerjamo lahko vse sisteme na svetu, vendar ni dvoma, da so najučinkovitejši tisti, ki z najmanj kadra in najmanj stroškov naredijo največ za zdravje prebivalstva, pri tem pa ostajajo dostopni – in to so sistemi, ki imajo v okviru javnega zdravstva urejeno in močno osnovno zdravstvo. Pri nas pa sta ta dva ključna elementa, ki naj bi ju država zagotavljala svojemu prebivalstvu, zelo ogrožena. In stanje se le še poslabšuje ... 

Vemo, kje smo – in žal vemo, kam bomo prišli, če ne bo ustreznih ukrepov. Če bo res tako, bomo v prihodnosti imeli javno zdravstvo, ki bo tako finančno kot kadrovsko zelo šibko, in vzporedni zasebni, samoplačniški sistem, kakršen se je razvil v vseh državah, v katerih so porušili javno zdravstvo. Za večino prebivalcev bo tak sistem slabše dostopen, saj bo dražji. Tega pa si zdravniki ne želimo – ne kot delavci in ne kot (bodoči) bolniki, prav tako si tega ne želimo za svoje bližnje. Dejstvo je, da smo zdravniki, ki se te nevarnosti zavedamo, najglasnejši. Očitno smo edini, ki nas skrbi.

V tem kontekstu me zanima, kaj je sprožilo vašo odločitev, da prenehate sodelovati v strateškem svetu za zdravstvo, ki ga vodi dr. Erik Brecelj. Dr. Brecelj je navsezadnje sinonim za stremenje k pravičnosti, pa naj gre za dobro javnega zdravstva, v njem zaposlenih in tudi ali predvsem bolnikov ... Kaj je bil glavni vzrok, da ste odšli?

O posameznikih ne bom govoril. Sicer pa preprosto nisem več videl pravega smisla v vlaganju tolikšne energije v sestanke strateškega sveta, ki so bili zelo intenzivni. Sprva sem v tem videl velik smisel, navsezadnje je bil strateški svet kadrovsko zanimivo zasnovan; na začetku se mi je zdelo, da lahko izmenjamo veliko znanja. Presenečalo pa me je, kako je bilo lahko prisotnih toliko predsodkov, nepoznavanja in površnih ocen o situaciji v zdravstvu med posamezniki, ki so bili bodisi odgovorni za zdravstvo v Sloveniji ali pa so pri tem sodelovali kot strokovnjaki s področja financ, ekonomije, upravljanja ... 

Na eni od prvi sej strateškega sveta sem predstavil razmere v osnovnem zdravstvu in poudaril, da imajo najučinkovitejši zdravstveni sistemi najmočnejše primarno zdravstvo – ter dodal, da je to osnovna stvar, v kateri se moramo strinjati, sicer je sodelovanje brez smisla. Takrat so, seveda, vsi prikimavali.

Na koncu, po slabem letu dni, pa sem od posameznikov z odgovornimi funkcijami v zdravstvu poslušal, češ da smo zdravniki samo preveč leni, na mizo so nam metali lestvice izplačil ... Bil sem osupel, saj ni šlo za laike, ki bi jih zavedla propaganda medijev ali politikov in jim zameglila pogled ali uvid v zdravstvo – tem posameznikom, ki so tričetrt leta iz prve roke poslušali o konkretnih problemih v zdravstvu, nič ni prišlo do živega. Svojega mnenja niso spremenili, medtem ko sam lahko rečem, da sem se veliko naučil o različnih pogledih na zdravstvo, tako glede kadrov kot glede financiranja in upravljanja. Upal sem, da bodo ostali člani sveta uvideli resnični problem zdravstva, pri čemer ne gre za uradno prikazovano ihto zdravnikov po privatizaciji; v resnici je sistem kadrovsko in finančno podhranjen, zato preprosto ne more zadostiti vsem obstoječim željam in potrebam. 

Naknadno se je zapletlo še pri proceduralnem delu, pri udejanjanju demokratičnega dialoga. Že takrat se je namreč zgodilo, da smo morali v določeni situaciji retrogradno potrjevati neko stvar, ki je bila že sprejeta – da je to potem strateški svet, v smislu nekakšnega figovega lista, naknadno podprl. Iz zapisnika je razvidno, da je bil proti takšnemu pristopu en sam član – zdaj lahko povem, da sem bil to jaz.

Podobno se dogaja tudi v zdaj aktualni zgodbi o tretji medicinski fakulteti. Kar nekaj članov strateškega sveta se je ob tem čudilo, češ, saj strateški svet o tem sploh ni razpravljal. Domnevam, da bodo člani strateškega sveta torej enkrat v prihodnosti to idejo morali naknadno potrditi.

Takšne demokratične procedure, na tako nizki ravni, doslej še ni bilo. Kopica zakonodaje oziroma zakonodajnih predlogov, ki se jih zdaj sprejema, nastaja tako, da se predlogi oblikovani v sklopu delovnih skupin z določeno stopnjo soglasja. V nadaljevanju pa se znajdejo v nekakšni črni škatli in ko je predlog zakona javno predstavljen, je tako okleščen oziroma spremenjen, da preprosto ni več sprejemljiv. Zadnji tak primer je zakon o kakovosti. Pri nastanku tega dokumenta so sodelovali tudi zdravniki – na koncu pa so z osuplostjo ugotavljali, da v njem sploh ni več vsebine, zaradi katere bi ga bilo vredno podpreti.

Gre za nenavadno, nizko stopnjo demokratičnega dialoga glede sprememb v zdravstvu – če je tak odnos enak tudi na drugih področjih, me ne čudi, da smo v Sloveniji tako slabi pri prilagajanju izzivom.

V tem, kar ste povedali, vidim nekakšen vzorec pristopov in postopkov, ki se v zdravstvu – kadar govorimo o spremembah, ki so nujne – ponavlja, vedno znova, že več desetletij. In glede na to, da kot novinarka to področje spremljam že tako dolgo, se sprašujem, kdaj bo v resnici prišlo do sprememb. In pri tem me nikakor ne pomirja trditev predsednika vlade, ki vedno znova poudarja, da je zdravstvo tudi v tej vladi prioriteta in da je skrb za javno zdravstvo prisotna na vsakem koraku, v vsakem trenutku. Nekdo, ki to dogajanje opazuje od daleč, vidi, da prihaja do prevelikega navzkrižja med trditvami in resničnostjo.

Sam lahko dodam, da je v zadnjih desetih letih prišlo do ekstremov, kakršnih pred tem nismo bili vajeni. Zdaj se praktično na dnevni ravni delijo besede in obljube, ki so včasih celo v popolnem nasprotju s tistim, kar je bilo izrečeno dan prej – brez sleherne odgovornosti, sramu ali obžalovanja. 

Če omenim konkreten primer: v sklopu strateškega sveta smo pred letom dni razpravljali o morebitnih tretjih fakultetah; takrat so pobude prišle iz Celja in Novega mesta. Zdaj pa, kot z jasnega neba, pade tretja ideja – in vsi le debelo gledamo, saj to ni prav nič drugega kot neodgovornost do izrečenega ali obljubljenega v preteklosti.

Vsem, ki delujemo v zdravstvu, je jasno, da se razmere slabšajo in da noben od doslej sprejetih ukrepov ni niti približno pripomogel k okrepitvi javnega zdravstva – nasprotno, v zadnjem letu je bilo sprejetih precej škodljivih ukrepov in sprememb, predvsem na področju primarnega zdravstva. Zato javno izražanje zavez v smislu prioritetne skrbi za javno zdravstvo ni nič drugega kot kopičenje praznih besed, za katere ne vem, komu sploh so namenjene. Bolniki oziroma pacienti na svoji koži občutijo, kako se »krepi« javno zdravstvo, zdravstveni delavci pa lahko iz prve roke povemo, s čim se soočamo zaradi slabšanja razmer. 

Včasih pravim, da so nas res dobro skuhali, kot žabo – v kakofoniji obljub, nizanja prioritet, zahtev in konec koncev tudi obtožb. Kajti vse skupaj se odvija v sozvočju z bojem proti zdravnikom kot nekakšnim razrednim sovražnikom, ki so zdaj očitno nadomestili druge nasprotnike v politiki. To je preprosto neverjetno, neprimerljivo s katerokoli drugo državo. Ko se pogovarjam s kolegi iz tujine, ne morejo verjeti, da je v kontekstu zdravstvene reforme v Sloveniji zdravništvo postalo tarča. 

Drugod je zdravstvo enako pomembno področje kot katerokoli drugo, zdravstveni ministri imajo pomembno mesto v vladi, mnenje zdravnikov je upoštevano – drugače kot pri nas, kjer je zdravništvo prikazovano kot nekakšna škodljiva struktura, ki si jo za tarčo izbere določena politična garnitura. 

Malce bom špekuliral, toda domnevam, da so javnomnenjski svetovalci, ki svetujejo vladi, ugotovili, da v kombinaciji s propagando proti zdravništvu in odmevnimi napovedmi, ki so zdaj v rabi, povečujejo podporo vladi. Če smo torej kot strokovno združenje ali organizacija povabljeni k pripravi predlogov ali k razpravi o posameznih predlogih in če so mnenja nasprotujoča, se pogosto znajdemo v dilemi, ali jih sploh izraziti. Kajti zdravništvo je trenutno očitno tisto, s katerim se hrani vladajoča politika. To je družbeni absurd, s katerim se zdaj soočamo.

Zdravniki stavkajo oziroma stavkate že več kot štiri mesece. Zgodilo se ni nič, če izvzamemo javno banaliziranje, po katerem naj bi se zdravniki pehali zgolj za boljše plačilo. No, po drugi strani pa se je pravzaprav zgodilo še nekaj: popolna ignoranca vlade je sprožila tudi širšo negativno nastrojenost proti prizadevanjem za utrditev temeljev javnega zdravstva. Kako to ne le zdravniki, ampak zagotovo tudi ostali zaposleni v zdravstvu občutite v klinični praksi, v delovnem vsakdanu, kako se to odraža v skrbi za paciente?

Mislim, da na primarni ravni nihče od bolnikov stavke ne občuti. V smislu doseganja ciljev premika res ni bilo – prišlo pa je do velikega premika v zavesti zdravstvenih delavcev glede pravice do nepreseganja nadurnega dela. V zadnjih 20 letih je bila resda velikokrat omenjena pravica do umika soglasja za prekomerno nadurno delo, vendar do tega nikoli ni prišlo. Prvi premik se je zgodil zdaj, verjetno tudi zaradi mlajših generacij. 

Pri tem vprašanju ne gre zgolj za etiko ali za materialno pogojenost; mnogim danes prosti čas, čas, ki ga prebijejo z družino, preprosto pomeni več. Zato smo pravzaprav lahko vladi celo hvaležni, kajti zavest o pomenu lastne vrednosti oziroma vrednosti prostega časa se je pri zdravstvenih delavcih – ne le zdravnikih, tudi medicinskih sestrah – okrepila. Posledice, ki jih zdaj občutijo tisti, ki po umiku soglasij za nadurno delo načrtujejo razpored dela zaposlenih, in se soočajo z mankom kadra, torej niso nastale zaradi stavke. Nismo verjeli, da bo kadarkoli prišlo do takega premika – zdaj se je zgodil, dokaj spontano in pri precejšnjem številu zdravnikov.

Po drugi strani pa verjetno boli odnos vlade oziroma popolno umanjkanje konstruktivnega dialoga?

Boli takrat, ko si zelo čustveno vpleten. Večji problem je po moji oceni apatija, ki se je izrazito povečala. Ko ti preprosto ni več mar, če se vlada ne odziva na probleme. 

Mislim, da so bile včasih, v zgodnjih 90. letih, zdravniške stavke uspešne, ker je bilo med zdravniki v javnem zdravstvu prisotnih mnogo ljudi, ki so imeli močno voljo in močne ideje, veliko uporniškega duha. Z leti – bolj, ko se razmere slabšale – so se posamezniki z drugačnimi pogledi umikali iz državnega zdravstva. Tako imamo danes (tudi kar se tiče mentalitete ali odnosa do zakonodaje) povsem drugačno strukturo zdravnikov kot včasih.

Zato mislim, da se tak upor zdravnikov, kot se je zgodil v Kranju v letu 2019, ne more več ponoviti. Zdravniki ne bodo več glasni, ne bodo več protestirali. Zdaj le še odidejo, tiho. V Šempetru pri Novi Gorici, na primer, nihče ni vedel, da bodo tamkajšnji kirurgi dali odpoved, tega ni nihče napovedal; ker jih je odšlo več, je bilo to nekoliko bolj odmevno. A v resnici se to dogaja vsak dan. 

Medicinske sestre so iz sistema odhajale že pred tem, morda bolj neopazno, brez praporov in protestov – in zdaj so določeni bolnišnični oddelki zaprti zaradi pomanjkanja negovalnega kadra. Enako se dogaja z zdravniki. Ni več upora, zgolj zapiranje vrat, ugašanje luči in odhodi. Doslej je bilo največ prehodov iz javnih zavodov k zasebnikom. Veliko pa je bilo tudi primerov – zlasti v družinski medicini, kjer je največ izgorelosti –, ko so zdravniki odšli iz zdravstva. 

Zdaj, z napovedmi hiperregulacije, pa prihaja obdobje, ko zdravniki sploh ne razmišljajo več o delu v tem sistemu. Zdravniki danes ne razmišljajo več o zasebni praksi ali o selitvi v tujino, ampak o odhodu iz zdravstva, kajti v takšnem vzdušju se ne da več dobro delati. In to so nevarna razmišljanja – kajti ko takega človeka enkrat izgubimo, je izgubljen za javno zdravstvo. In nove fakultete ne morejo pomagati, če sistem izgublja ljudi, ki so že izobraženi in profesionalno oblikovani. 

Ignoranca ali aroganca vlade zdravnikov ne jezita tako, da bi se še bolj uprli; sprejemajo ju s stoičnostjo in razmislekom o odhodu iz javnega zdravstva. Kot sindikalista me to žalosti, saj to pomeni, da ni več naboja za doseganje sprememb. Ni več nikogar, ki bi se upiral – in ne bo več nikogar, ki bi delal oziroma zdravil.

Kako pa v tem smislu komentirate oziroma ocenjujete predlagane spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, s katerimi naj bi naredili konec dvojni praksi zdravnikov? Zdravniške organizacije so opozorile, da v nekaterih bolnišnicah določene dejavnosti lahko izvajajo zgolj po zaslugi tovrstnega pristopa, žaljivo poimenovanega »dvoživkarstvo«, za katerega pa se odloči manj kot tretjina zdravnikov. In očitno bo po tem, kar pravite, tudi tega vse manj ...  

Gre za žaganje veje, na kateri sloni ves zdravstveni sistem. To je smešno ... Vemo, da v osnovi »dvoživkarstva« ne bi bilo, če bi javni oziroma državni zavodi imeli ustrezne mehanizme za konkurenčno nagrajevanje delovne sile. Do »dvoživkarstva« prihaja samo zato, ker se je vzporedni sistem – zasebni, samoplačniški ali koncesionarski – razvil izven okvirov, ki dušijo enotni javni plačni sistem. Ta ni nič drugega kot uravnilovka, ki ne omogoča ustreznega nagrajevanja tistih, ki so nadpovprečno učinkoviti in uspešni.

Namesto da bi se odločevalci vprašali, kaj je narobe, da prihaja do takšnih pojavov, se borijo s posledicami; prepovedujejo, medtem ko vzrokov ne odpravljajo. Trendov pa ne bodo ustavili. Ko bomo te ukrepe ocenjevali, se bomo vprašali, ali je zdravstvo po letu dni bolnikom dostopnejše, so zmogljivosti zdravstvenega sistema večje ... Bojim pa se, da je norost pričakovanje, da bodo ukrepi, ki nikjer po svetu niso bili uspešni, uspešni prav pri nas. Dovolj bi bilo, če bi se ozrli v države nekdanje Jugoslavije, iz katerih radi privabljamo zdravnike. Zakaj so zdravniki od tam odšli? Zato, ker se je zdravstveni sistem pri njih podiral in razrušil točno tako, kot nakazujejo zdajšnji trendi pri nas: z ošibitvijo javnega zdravstvenega sistema in razrastom vzporednega samoplačniškega sistema.

Kako pa bi, glede na gradacijo apelov zdravnikov različnih specialnosti, ki jih ne resorno ministrstvo ne vlada nekako ne želita (u)slišati, ocenili vlogo aktualne vlade? Vemo sicer, da doslej nobena od vlad, ne glede na politično usmeritev, ni zmogla poskrbeti za posodobitev javnega zdravstva, da bi to lahko zagotavljalo res ažurno, celovito, kakovostno in varno obravnavo. Zanima me, kaj napovedujete Golobovi vladi, ko bo ta zaokrožila še drugo polovico mandata – in ko bo stavka zdravnikov (pa tudi katere druge poklicne skupine v zdravstveni sferi) morda še vedno trajala? Upajmo, da ne, pa vendar ...

Tako, kot stavkamo zdaj, lahko zdravniki konec koncev stavkamo pet let. Dolgoročno pa to ni status quo, ampak drseči klanec, na katerem se zdravstvo stalno kruši in je iz dneva v dan šibkejše, z manj kadra, s še težjimi delovnimi pogoji ...

... in še daljšimi čakalnimi dobami.

Recimo, kot eden izmed rezultatov. 

Ne mislim ocenjevati, toda na volilni dan sem na TV Slovenija komentiral rezultate volitev in rekel, da tako izstopajoč zmagovalni rezultat prinaša ogromno odgovornost. In pri tem je trenutna vlada absolutno padla. Prejšnje vlade niso imele tako homogene politične moči, da bi lahko izvedle tako velike spremembe, kakršna je, na primer, zdravstvena reforma. Pri usklajevanju znotraj raznolikih koalicij so namreč ukrepi tako razvodeneli, da je bil na koncu edini možni kompromis ta, da sprememb ni bilo. Takšna je bila usoda velikih zdravstvenih reform.

Zdaj se je prvič pokazala zgodovinska priložnost, da precej homogena politična sila ne bi (več) potrebovala kompromisnih dogovarjanj v smislu utišanja vedno prisotnih interesov v zdravstvu – pokazalo pa se je, da nima ne znanja ne volje. Zdaj pa, kar se tiče vlade, ni prisotnega praktično nobenega drugega interesa kot zgolj iskanje potrditve v javni podpori. 

Zdravnikov je res samo 8000. Toda težko si je predstavljati, da bi imeli zdravstveni sistem brez zdravnikov. Ne gre za aroganco ali za vzvišenost, toda zdravniki so zelo pomemben, če ne najpomembnejši element sistema – in če ga ignoriraš ali, še huje, če si ga izbereš za nasprotnika, nakar ga namerno ne upoštevaš, sistema ne moreš spremeniti. Na tak način avtomatsko zablokiraš vse spremembe v sistemu. 

Seveda pa so možne špekulacije, po katerih naj bi to povečevalo podporo vladi oziroma v javnosti krepilo sliko odločne vlade – in v takem primeru domnevam, da lahko tudi vlada v boju proti zdravnikom vztraja še dve leti, ob tem pa upajo, da se zdravstveni sistem v tem času ne bo sesul. In najverjetneje se ne bo. Zagotovo pa je tu prisotna računica v smislu: na račun boja proti zdravnikom bomo celo pridobili in morda obstali ves mandat; javno zdravstvo bo čez dve leti sigurno šibkejše, ne bo pa tako hudo, da bi sprožilo revolucijo ...

Ne pričakujem prav nobenega rezultata v smislu izboljšave aktualnih razmer v zdravstvu. Upam samo, da ne bodo populistični ukrepi, ki so zdaj v pripravi, povzročili še več škode. Tudi če bi se zdaj prikazala čarobna paličica, s katero bi lahko začeli sanirati stanje v zdravstvu, bi bilo to zelo težko – pred petimi leti bi bilo bistveno lažje, z manj drastičnimi ukrepi bi morda ohranili sistem na povsem drugačni ravni, kot ga bomo danes ali morda čez dve leti, če se bodo zdajšnji trendi nadaljevali.

Vse pogosteje pa se mi zdi, da sistema morda sploh ne bo več mogoče popravljati ali ga reševati, ampak ga bo treba postaviti na novo. Toda ko enkrat stvari postavljaš na novo, zelo zelo težko dosežeš raven, enako tisti, ki si jo pred tem porušil.

Kako pa občutite stisko bolnikov, ki se povečuje sinhrono s sesedanjem temeljev javnega zdravstva?

Največja stiska je v tem, ker smo zdravniki zavezniki bolnikov. Nekako naravno bi bilo, da bi bili bolniki kot zavarovanci, kot pacienti prvi, ki bi zahtevali spremembe zdravstvenega sistema. Mi smo le en člen v trikotniku, v katerem so na eni strani še bolniki in na drugi zavarovalnica, nad vsem pa je regulator, ki obkroža ta miljé. 

Nenavadno je, da smo zdravniki najglasnejši v zahtevah po spremembah. Res je, da je zdaj zaživela zveza organizacij pacientov, ki ima drugačen pristop, v katerem je glas bolnikov enoznačnejši. To, da so v skupščini ZZZS sodelovali predstavniki pacientov, ni bilo niti realno zastopstvo obolelih niti njihova resnična moč, ampak bolj na papirju. Upam, da se bo ta glas krepil in da bo zahteval spremembe ne od nas, ampak od tistih, ki za denar pacientov organizirajo zdravstveni sistem. 

Za zdaj vlada, oblast oziroma odločevalci uspešno preusmerjajo odgovornost na zdravnike – toda mi nismo odgovorni za sistem, ampak za zdravljenje. Ko bo bolnik prišel k meni v ambulanto, bo zagotovo ustrezno obravnavan. Toda če na to obravnavo čaka dve leti, je obravnava slaba – vendar to ni odgovornost konkretnega zdravnika. Tisti partnerji v sistemu, ki so za to odgovorni, seveda nimajo interesa, da bi bila ta razmerja bolj jasna, prepoznavnejša.

Stiska bolnika je danes jasna: v konkretni dilemi, pri konkretnem zdravstvenem problemu ne pride pravočasno do odgovora, do rešitve. To so osnove zdravstvenega sistema, ki bi morale biti razjasnjene, vendar pri nas ni tako – in, kar je še huje, to traja že leta. Že davno bi bilo treba jasno povedati, da nimamo dovolj zmogljivosti in denarja, da bi zadostili prav vsem potrebam prebivalstva – za nedvoumno določene prioritete pa bomo zagotovili dostopnost v razumnem roku. Večina uspešnih držav sprejme družbeni dogovor o tem, kakšen javno-zdravstveni sistem bodo imeli, da bodo z obstoječimi zmogljivostmi, organizacijo in denarjem ključne zdravstvene storitve zagotavljali v okviru javnega zdravstvenega sistema z razumno dostopnostjo in čakalno dobo.

In nujno je, da se to zgodi tudi pri nas.

Lahko se tudi nikoli ne zgodi – toda cena bo taka, da bodo v javnem zdravstvenem sistemu čakalne dobe še daljše in da bo veliko ljudi moralo rešitve za svoje zdravstvene težave iskati v vzporednem sistemu, kar bo pogojeno z njihovo finančno zmogljivostjo. In to je tisto, kar ni prav. 

Zaposlen sem v javnem zdravstvenem sistemu oziroma v javnem zavodu – ker verjamem, da je to najbolj učinkovit in dostopen sistem za vse ljudi. In nisem za to, da bi to podrli. Dokler še migam, protestiram in se oglašam, to počnem zaradi tega, ker se zavzemam za javno zdravstvo – in ne zato, ker bi bil, kot mi paradoksalno očitajo, za privatizacijo. Tak očitek je res absurd nerazumevanja in pomanjkanja uvida v obstoječe težave.

Pogovor in portreta Roka Ravnikarja: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.