Značka: osnovno zdravstvo

Značka: osnovno zdravstvo

Revolt

Kako premagati križe slovenskega zdravstva?

Sicer je res, da Slovence povezujejo stiske ljudi, toda tovrstnih stisk je zdaj, vsaj v povezavi z zdravstvom, preprosto preveč. Izrazito nelagodje in upravičeno jezo vzbuja nemoč slehernikov, ki zbolijo, a nimajo niti osebnega zdravnika, ki bi jim pomagal na diagnostični poti skozi vse poti in stranpoti zdravstvenega sistema, v skrbi za čimprejšnjo postavitev pravilne diagnoze in začetek zdravljenja. Na tej ravni je slovenski zdravstveni sistem zdaj resnično klonil – kar se v zadnjem obdobju vsaj z dogajanjem v prestolnici odraža na način, ki ga je mogoče enačiti z razčlovečenjem. S ponižanjem množice posameznikov, ki so – ne po lastni krivdi – ostali brez osebnega zdravnika, nakar so v zadnjih dneh v nepreglednih vrstah čakali na možnost, da podpišejo dokument o izbiri novega osebnega zdravnika.

Revolt

Zdravniki in medicinske sestre: v nevzdržnih razmerah vztrajajo le še zaradi odgovornosti do pacientov

»Zaradi odgovornosti, ki jo čutimo do svojih pacientov, vztrajamo v nevzdržnih razmerah, ki jih je epidemija še dodatno poslabšala in povsem razgalila,« poudarjajo zdravniki družinske medicine – tisti, ki nadaljujejo z delom v vztrajno razpadajoči mreži timov v sklopu Zdravstvenega doma Ljubljana. Težave niso nove, niso vzniknile v zadnjem letu, dveh ali treh, ampak se kopičijo že desetletja in niso akutne le na območju prestolnice, ampak povsod po Sloveniji, tudi ali predvsem na odročnih območjih, kjer so ljudje že v preteklosti imeli velike težave s pravočasno zdravstveno oskrbo. Celovitih sistemskih ukrepov kljub številnim apelom in peticijam ni bilo in posledice so tu. K njihovi odpravi pa, resnici na ljubo, ne bo pripomoglo pozivanje civilne družbe k zagotovitvi oziroma vrnitvi osnovnih zdravstveno-varstvenih pravic vsem pacientom, ki so ostali brez osebnega zdravnika, ampak zgolj takojšnje in res skrbno domišljeno ukrepanje odgovornih.

Reforma

»Ne pozabimo: brez zdravnikov in medicinskih sester zdravstvenega sistema ne bo!«

»Za bolnike z rakom je v Sloveniji, gledano na splošno, dobro poskrbljeno, vendar izzivov ne zmanjka. Med glavnimi je (pre)dolga pot do diagnoze in do začetka specialistične obravnave. Dostop do osnovnega zdravstva je slab, kakovost in varnost se občutno krhata, saj se dogaja, da, na primer, bolnik med prejemanjem onkološkega zdravljenja izgubi osebnega zdravnika. Seveda pomagamo, vendar je nujna sistemska ureditev tega problema, nujna je zagotovitev dostopnosti do primarnega zdravstvenega varstva, ki je vstopna točka v zdravstveni sistem, vendar je zdaj močno okrnjena. Na področju onkologije sistemsko še vedno ni poskrbljeno za celostno rehabilitacijo, bolniki z rakom nimajo na voljo poklicne in zaposlitvene rehabilitacije ... Državni program za obvladovanje raka je sicer odličen, predvideva izvrstne rešitve, tako glede rehabilitacije kot paliativne oskrbe, vendar manjka izvedba.«

Pravice pacientov

Kdo bo poskrbel za premnoge Slovence, ki so ostali brez osebnega zdravnika, njihove pravice pa so zapisane le še na papirju?

Prepozno je za (samo)spraševanje o tem, kako je mogoče, da je v socialni državi, za kakršno vsaj na papirju Slovenija še vedno velja, danes že približno 130.000 prebivalcev brez osebnega zdravnika in posledično tudi brez možnosti ustrezne obravnave in dostopa do pravočasnega in učinkovitega zdravljenja, ko oziroma če zbolijo. Tu se tudi enakopravnost in pravičnost nehata, obstojita le še kot prazni obljubi, dve od mnogih, s katerimi se je v zadnjih desetletjih tlakovalo pot do javnega zdravstvenega sistema. Sistema, ki še vedno obljublja veliko – in, nenazadnje, veliko tudi omogoča – a le tistim, ki se prebijejo skozi dolge čakalne vrste, in očitno tudi onim, katerih napotnic za diagnostične preiskave in preglede med najnovejšim urejanjem niso izbrisali iz sistema.

Reforma

»Urejanje zdravstva ne bo preprosto, kajti v ozadju so lobiji, ki si ne želijo sprememb, saj je v urejenem sistemu bistveno teže ribariti v kalnem«

Dr. Erik Brecelj ni le kirurg, kajti že leta vihti tudi družbeno-kritični, analitični skalpel, s katerim si je med prvimi drznil zarezati v najbolj bolno tkivo naše družbe, v preplet žilja in živčevja korupcijskih hobotnic, ki od denarja, sicer namenjenega zdravstvu oziroma bolnikom, v nekakšni neprepoznavni in neotipljivi, vendar izrazito prisotni obliki nadvse udobno živijo – in si, jasno, ne želijo nikakršnih sprememb. Do teh pa mora pospešeno priti, kajti aktualne razmere v zdravstvu nikakor niso optimalne. Številnih kadrovsko-logističnih kratkih stikov, ki so jim izpostavljeni tako pacienti kot zaposleni in ki izrazito vplivajo na kakovost in varnost, predvsem pa na ažurnost dela v zdravstveno-varstveni sferi, ni mogoče sanirati zgolj z dodatnim financiranjem, ampak je nujna radikalna sprememba sistemskega ustroja; ta mora upoštevati vse nove razsežnosti, vključno z dokaj spremenjeno patologijo slovenstva, in odločno sanirati neustrezne razmere in razmerja na tem področju.

Reforma

Bo načrtovana zdravstvena reforma pacienta, izgubljenega v sistemu, ponovno postavila v središče dogajanja – nazaj na mesto, ki mu pritiče?

V Sloveniji smo, vsaj kar se zdravstva tiče, priča precedensu. Doslej namreč še ni bilo premiera, ki bi zaposlenim v javnem zdravstvu javno zagotovil bianco menico za pokritje vseh zdravstvenih storitev, ki jih bodo v sklopu predrugačene organizacije dela izvedli do konca prihodnjega leta in tako skrajšali nespodobno dolge čakalne vrste, v katerih so, skupaj s svojimi še neodkritimi ali neustrezno obravnavanimi boleznimi, ujeti bolniki. Tisti torej, zaradi katerih sistem sploh obstaja. Kakšne rešitve je nakazalo delovno srečanje z zdravniki, medicinskimi sestrami, z izvajalci in z vodstvenim kadrom, ki so mu na ministrstvu za zdravje dali simbolični slogan »Skupaj za boljšo in hitrejšo dostopnost do zdravstvenih storitev«? In kakšne dileme vznikajo ob nekaterih predstavljenih poudarkih, ki so pri marsikom vzbudili skrb o morebitnem načrtovanju stranpoti pri ustvarjanju nove podobe slovenskega zdravstva?

Starejši

»Kje in kako bodo umirali, tudi v hudih bolečinah, vsi tisti, ki ne morejo čakati, da politika uredi razmere in zakonodajo?«

»Nesporno je, da se dostopnost do zdravstvenih storitev v državi poslabšuje, zlasti so prizadeti starejši, saj so ranljivejši, z več (kroničnimi) obolenji, z več poškodbami, operativnimi posegi, rehabilitacijo in več vrstami terapije. K poslabšanju stanja in povečevanju stisk – pa ne le starejših, ampak tudi njihovih bližnjih – je pripomogel tudi COVID, vključno z več kot 2000 vprašljivimi smrtmi v domovih za starejše, da o diskriminaciji pri tako imenovanem triažiranju v teh domovih niti ne govorimo,« je v odprtem pismu ministru za zdravje Danijelu Bešiču Loredanu, poslanem tudi predsedniku vlade, zapisala Biserka Marolt Meden, predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit. Združenje želi spodbuditi konstruktivni dialog z zdravstvenim ministrom in njegovo ekipo, medtem ko so sodelovanje z novo garnituro ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že vzpostavili.

Ukrepi

Prof. dr. Samo Zver: »Opozarjam vas predvsem pred lahkotnostjo dojemanja epidemiološke situacije, ki je še vedno resna in neugodna!«

Zaradi groženj nasprotnikov cepljenja, ki so v času pandemije COVID prešle vse razumske okvire in ki jih še vedno ni konec, si je zdravnica v Avstriji vzela življenje. Ob takem podatku bi se celotna družba, pa ne le v sosednji državi, morala ustaviti, si vzeti čas za razmislek in za pravilno ukrepanje. Ne za takšno ukrepanje, ki ga v teh časih narekujejo na družbenih omrežjih okrepljeni glasovi številnih posameznikov, ki, ko pišejo o SARS-CoV-2 ali o katerikoli drugi strokovni tematiki, preprosto nimajo pojma, kakšne neumnosti trosijo naokrog. A te neumnosti so v zadnjem obdobju postale izjemno kaljiva semena abotnosti, ki bodo najverjetneje izrisala sliko naše skupne prihodnosti. Če pogledamo stanje v Sloveniji: trenutno priporočeni in ne obvezujoči ukrepi za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom, na splošno razumljeni kot neukrepi, so praktično nični. Okužbe se nemoteno širijo, sistemski pristop pa je takšen, da se zdi, kot da, tudi na račun manka podatkov, želi na vsak način utišati opozorila stroke, ki so vse pretiha in preblaga.

Etika

»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter v pogovoru za zdravstveni portal o evtanaziji pa tudi o drugih izzivih na področju družinske medicine

V državah, kjer so postopki za prostovoljno končanje življenja s pomočjo evtanazije legalizirani, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja. Pri nas vprašanje evtanazije ni niti dorečeno niti zakonodajno urejeno. Pripravljen je sicer osnutek zakona, oblikovan v sklopu civilne družbe, ki pa mu zdravniki – zlasti družinski zdravniki, ki bi jih uzakonitev predlaganih rešitev spravila v nezavidljiv in z njihovega zornega kota povsem nesprejemljiv položaj – nasprotujejo. Zavedajo se, da je ureditev tega področja nujna, vendar po drugačni poti, s širšim družbenim konsenzom in v dialogu s stroko.

Ukrepi

Sanacija akutnih razmer bo dolgotrajna

Pred kratkim sem na zdravstvenem portalu opisala kalvarijo zdaj že pokojne gospe, ki je zbolela za rakom trebušne slinavke. Preplet težav, ki so v našem zdravstvu vzniknile že davno in se v zadnjih letih le še stopnjujejo, bolnici nikakor ni olajšal sobivanja z boleznijo, ki ima že sicer enega najtežjih in najhitreje stopnjujočih se potekov. Nasprotno, kaskadno pojavljanje sistemskih kratkih stikov, ki so v času epidemije COVID postali še izrazitejši in pogostejši, je bilo zaznamovano z izčrpavajočim in s hudimi bolečinami prežetim čakanjem na diagnostiko, na ugotovitev oziroma potrditev bolezni ter na začetek zdravljenja. Takšno stanje je dokaj simptomatično za aktualno dogajanje v zdravstveni sferi. Vsi vemo, da so spremembe nujne – in minister za zdravje Danijel Bešič Loredan zagotavlja, da bo poskrbel za skrajšanje nedopustnega in zdravju škodljivega čakanja na uresničitev pravice, zapisane tudi v najbolj nedotakljivem splošnem aktu, ki po ustavni plati opredeljuje ureditev slovenske družbe: pravice do enakovrednega, pravočasnega, kakovostnega in varnega zdravljenja. Spremembe naj bi omogočil pravkar sprejeti interventni zakon.