To je le eden od nedavnih nasilnih ekscesov, do katerih v verbalni pa tudi v fizični obliki vse pogosteje prihaja v zdravstvenih ustanovah. Zgodil se je v eni izmed enot Zdravstvenega doma Ljubljana; opisal ga je zobozdravnik Robert Kovačević, medtem ko je napadena zobozdravnica, ki je še vedno v šoku, vendar k sreči nepoškodovana, v bolniškem staležu. »Gre za nesprejemljiv dogodek, ki je vključeval grožnje, žalitve in nedopustni fizični kontakt. Take stvari se resnično ne bi smele dogajati. Razumem, da so pacienti, ki imajo težave, da so zaskrbljeni, tudi frustrirani, saj morda pričakujejo več, kot jim lahko damo. Toda vsakršno nasilje je povsem nedopustno, predvsem pa to ni način za reševanje kakršnekoli težave.«

V zdravstvenih ustanovah so, če pride do pojava nasilja, poti za ukrepanje predvidene, toda »v tem primeru se je vse odvilo tako hitro in agresivno, da zobozdravnica ni klicala varnostnika, ampak je zapustila ordinacijo. Ko je pacient odšel, sta se z medicinsko sestro zaklenili v ordinacijo in počakali na prihod policistov,« pojasnjuje Robert Kovačević.

V ZD Ljubljana letos zabeležili že 104 izbruhe nasilja (lani 92)

Ob tem naniza statistiko, ki res vzbuja skrb. Samo v sklopu zdravstvenega doma v Ljubljani so lani zabeležili 92 nasilnih dogodkov, medtem ko je letos do izbruhov nasilja prišlo že 104-krat.

»Iz ZD Ljubljana center smo v zadnjih treh mesecih policijo morali poklicati štirikrat, razlogi so bili različni: uničevanje pročelja stavbe, verbalno nasilje, nadlegovanje in grožnje s smrtjo,« opozarja zobozdravnik, ki je v tej ustanovi zaposlen, in pri tem izpostavi: »Takšni nasilni dogodki uničujejo zmožnost pomagati. Kajti le spoštovanje in zaupanje sta temelj za terapijo in tudi za uspešnost zdravljenja, saj omogočata nemoteno strokovno delo in skrb za paciente.«

Nasilju so izpostavljene predvsem medicinske sestre pa tudi zdravniki in zobozdravniki

V sklopu zdravstvenega doma v Ljubljani in njegovih delujoči zdravniki in zobozdravniki si, kot vedno znova ponavljajo, želijo urejenih razmer za obravnavo in zdravljenje pacientov, za udejanjanje svojega poslanstva. Ker pa se razmere v javnem zdravstvu slabšajo, mnogi odidejo in posledično se (vsaj praviloma) obremenitve ostalih še povečajo. Toda čeprav zaposleni niso krivi za razmere, v kakršnih se je pri nas znašlo javno zdravstvo, so najpogosteje prav oni – predvsem so to medicinske sestre in (zobo)zdravniki – tarča izbruhov nakopičene jeze, nezadovoljstva in tudi nasilja pacientov ali njihovih spremljevalcev, kar pripomore edino k vzbujanju strahu in stresa, nikakor ne k skupnemu iskanju rešitev.

Ob tovrstnih dogodkih in njihovih posledicah, o čemer smo na zdravstvenem portalu že večkrat podrobneje pisali, se velja utemeljeno vprašati, kam se tako zelo pospešeno izgublja človečnost.

Pobuda za spremembo kazenskega zakonika za manj nasilja v zdravstvu

Na nasilni dogodek se je odzvala tudi prof. dr. Bojana Beović, predsednica zdravniške zbornice, ki je skupaj s prim. doc. dr. Neno Kopčavar Guček in vodstvoma zbornice zdravstvene in babiške nege ter lekarniške zbornice pred mesecem dni v državnem zboru oddala 7561 overjenih podpisov v podporo sprejetju sprememb kazenskega zakonika. Na ta način – ker kljub številnim pobudam drugače ni šlo – želijo zdravstveni delavci vplivati na zmanjšanje nasilnih ekscesov v zdravstvu, verbalnih in fizičnih, zagotoviti varnejše delovno okolje v zdravstvenih ustanovah in s tem tudi varno obravnavo pacientov.

Zdaj je namreč tako, da v zdravstveni ustanovi, ki prijavi tak nasilni eksces, ne dobijo povratnih informacij o tem, kaj se v nadaljevanju dogaja s prijavo. Posameznik, ki je bil tarča nasilja, pa se, če zadevo prijavi, osebno in zasebno le še bolj izpostavi. Zato se, na primer, patronažne sestre, ki se na teren oziroma na hišne obiske odpravijo same, pogosto odločijo, da nasilja ne prijavijo – kljub izjemni ranljivosti, zaradi katere so nemalokrat izpostavljene nasilnim dogodkom, med drugim tudi spolnemu nasilju.

Pojavnost nasilja nad zdravstvenimi delavci je v porastu

Zdravstvena ustanova, v kateri je prišlo do nasilnega dogodka, pa ima za zdaj na voljo le eno: proti nasilnemu pacientu lahko sprožijo postopek pri plačniku, zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) – s pobudo za zamenjavo izbranega osebnega zdravnika ali zobozdravnika.

»Ob tem, kar se dogaja, se zdi, kot da bi ljudje dobili dovoljenje za grdo ravnanje z zdravstvenim osebjem – misleč, da bodo tako urejali zdravstvo, vendar ni tako,« prof. dr. Bojana Beović komentira vse pogostejše izbruhe nasilja med izvajanjem zdravstveno-varstvene dejavnosti, pri čemer izpostavlja, da je v minulem letu v treh največjih bolnišnicah na Slovenskem prišlo do več kot 700 primerov nasilja nad zdravstvenimi delavci, od tega skoraj stokrat do neposrednega fizičnega nasilja.

Sprožilci nasilja so lahko zelo raznoliki

»Na tak način varnost zaposlenih v zdravstvu postaja zelo ogrožena – temu, da bi jo okrepili, je namenjena pobuda za sprejetje zakonodaje, ki bi oziroma bo ljudi v veliki meri odvračala od tovrstnega obnašanja,« poudarja predsednica zdravniške zbornice.

Po njeni oceni do takih nasilnih dogodkov, kakršen je aktualni napad na zobozdravnico v ZD Ljubljana, pogosto pride tudi zato, »če ZZZS določenih storitev izvajalcem ne plačuje – v klinični praksi pa je to mogoče videti, kot da zobozdravnik določene storitve pacientom odteguje.« Za nemoč pacientov in zaposlenih ter posledično za povečevanje nejevolje pa so krive tudi čakalne dobe, vendar je tudi v tem primeru problem sistemski.

In kako je s sistemskimi ukrepi za izboljšanje razmer v javnem zdravstvu?

Sicer pa se je prof. dr. Bojana Beović odzvala tudi na žaljivo javno ocenjevanje zdravnikov kot dvoživk, rekoč: »Vsako tako žaljivo označevanje spodbuja nasilje do zdravstvenih delavcev. In tega bi se morale zavedati vse interesne skupine, ki na tak način spodbujajo nasilje – zgolj zato, da bi udejanjile svoje interese.« 

Ob tem je še poudarila, da bi tudi po prepričanju zdravniške zbornice pri nas morali okrepiti javno-zdravstveni sistem in na ta način v javnem zdravstvu obdržati čim več dobrih zdravstvenih delavcev. Kar se tiče pripravljenih izhodišč za spreminjanje zakona o zdravstveni dejavnosti, ki naj bi pripomoglo k izboljšanju razmer, pa Bojana Beović izpostavlja, da predlagatelj ni pojasnil, kaj želi s predlaganimi spremembami doseči, in dodaja: »Po naši oceni mora biti glavni poudarek na čim več kakovostnih storitvah v sklopu javnega zdravstva.« 

Opozorila o izbruhih nasilja nad zdravstvenimi delavci se vrstijo že dolgo

Dodajamo nekaj člankov in pogovorov, v katerih smo v preteklosti opozorili na akutnost pogojev za delo v javnem zdravstvu. Zdi se namreč, kot da bi izbruhi nasilja, pa naj bodo verbalni ali fizični, v zdravstveni sferi začeli postajati stalnica – stalnica, ki jo je, čeprav je povsem nedopustna in zavržna, zelo težko preprečevati.  

Petnajstletna deklica iz družine s šestimi otroki je zaradi težav s hranjenjem in samomorilne ogroženosti morala na zdravljenje v bolnišnico. Dekletove težave so se začele kopičiti med epidemijo, v času šolanja na daljavo. Pred tem je bila v šoli uspešna, imela je veliko prijateljev, med šolanjem od doma pa se je zaprla vase, se umaknila od vrstnikov, prenehala je zahajati v družbo. Starši, ki so videli, da ima resne težave, temu niso posvečali pozornosti. Sledil je poskus samomora ... V bolnišnici je dekle psihologinji in medicinski sestri sčasoma zaupalo, da se mama in oče pogosto prepirata in sta drug do drugega tudi fizično nasilna. Počasi pa je spregovorila tudi o tem, da je bila pred letom dni žrtev spolnega nasilja. Storilec je bil sorodnik; starši kljub temu, da so za to kaznivo dejanje izvedeli, niso ukrepali. V bolnišnici pa so ukrepali – na podlagi žrtvine izpovedi so podali prijavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja nad mladoletno osebo, sledila pa je tudi prijava na center za socialno delo.

Omenjeni primer je le eden od številnih obrazov nasilja, s katerimi se srečujejo zaposleni v zdravstvu. Včasih so žrtve tudi sami – eden zadnjih takšnih kazusov se je zgodil v celjski bolnišnici, kjer je nezadovoljni pacient fizično poškodoval dva zaposlena (lažja poškodba roke in zlom nosu s čelnim udarcem) in potem pobegnil. 

»Medicinske sestre so po epidemiji začele svoj poklic zapuščati še pogosteje kot v preteklih letih – ne samo zaradi nizke finančne stimulacije oziroma plač, ampak predvsem zaradi neurejenih delovnih pogojev, odnosov, nasilja, ki so ga bili deležne ...«

Spregovorim lahko tudi o konkretnem primeru iz moje klinične prakse na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Kmalu po začetku epidemije COVID-19 – 18. marca 2020 – sem bil deležen hudega incidenta; povzročil ga je pacient z duševno motnjo, ki je imel vse indikacije za sprejem v bolnišnico. Pacienta smo obravnavali s pravilnim pristopom, z visoko profesionalno etično držo, s tehnikami deeskalacije – ob dežurni zdravnici je bilo prisotnih šest zdravstvenih tehnikov in zdravstvenikov. Toda v trenutku, ko je pacient iz žepa potegnil pištolo, smo se odzvali tako, da smo zagotovili našo varnost ... Pacienta smo fizično umirili, se trudili, da bi mu pištolo izbili iz rok. Sreča je bila, ker je šlo za pištolo s solzilcem, ne s pravim nabojem. Prišlo je do strela – kihali smo, kašljali, tekle so solze ...

Nasilje nad zaposlenimi v zdravstvu je v slovenski družbi precejšnja tabu tema – kljub temu, da je v zadnjem obdobju prišlo do opaznega porasta tovrstnih ekscesov, verbalnih pa tudi fizičnih. Zakonodaja pa je taka, da žrtve ne ščiti; nasprotno, če ta želi dobiti zadoščenje, se mora v sodnih postopkih še dodatno osebno izpostaviti. Zato se, denimo, patronažne sestre, ki se na teren oziroma na hišne obiske odpravijo same, kljub izjemni ranljivosti, zaradi katere so izpostavljene številnim nasilnim dogodkom, med drugim tudi spolnemu nasilju, pogosto odločijo, da nasilja ne prijavijo. S pobudo za čimprejšnjo spremembo kazenske zakonodaje pa naj bi se takšno stanje vendarle odpravilo in s tem izbruhe nasilja proti zdravnikom, medicinskim sestram in vsem drugim profilom, ki delajo v zdravstveni sferi, postavilo v bistveno strožje kazenske okvire.

Iz intervjuja s prim. doc. dr. Neno Kopčavar Guček za Zdravstveniportal.si:

»V Sloveniji smo v preteklih 17 letih imeli dva naklepna umora zdravnikov, hude poškodbe medicinskih sester. O patronažnih sestrah, ki so same na terenu, bolje, da sploh ne govorim. Tudi lekarniški farmacevti poročajo o grobostih ...

Za primerno delovno okolje je odgovoren delodajalec. Zdravstveni delavci smo se sami angažirali zato, ker delodajalci ne naredijo dovolj; nismo želeli biti pasivni in čakati, naš cilj je bil, da bi k izboljšavam glede varnosti pripomogli sami, pa čeprav to ni naša dolžnost. Vemo namreč, da v mirnem okolju lahko svoje delo za paciente opravljamo tako, kot je treba. Toda kako delati medtem, ko ti nekdo drži pištolo na sencih – ali se mentalno pobrati potem, ko ti je nekdo pljunil v obraz in te oklofutal? Sprašujem se, kako dobro lahko v takem primeru obravnavaš vse naslednje paciente. Sprašujem se tudi, kako dolgo je bila v okviru psihiatrične službe oskrbovana asistentka zobozdravnice, ki jo je pacient pred njenimi očmi ubil z bajonetom – na tak način, da je bila za oživljanje potrebna masaža na odprtem srcu, ki je bila neuspešna.

Ne govorimo le o neposredno udeleženih v izbruhih nasilja, ampak o vseh pacientih. In najmanj, kar lahko pričakujemo, želimo in za svoje paciente zahtevamo, je mirno delovno okolje. Kajti tako odločilno oziroma tako odgovorno delo, ki je tudi s strani javnosti tako strogo obravnavano in kritizirano, lahko opravljamo samo v mirnem okolju. In samo to si želimo.«

Portreta: posnetek zaslona/prenos STA; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.