Ne razumemo ignorance vlade, ki ima tako neenakopraven odnos do zaposlenih v zdravstveni negi. Zato bomo enkrat, morda celo prvič v zgodovini, medicinske sestre šle na cesto same – in pokazale, da brez nas ni zdravstva!

Slavica Mencingar, predsednica sindikata delavcev v zdravstveni negi

Pogovor z Aljošem Lapanjo

»Medicinske sestre so po epidemiji začele svoj poklic zapuščati še pogosteje kot v preteklih letih – ne samo zaradi nizke finančne stimulacije oziroma plač, ampak predvsem zaradi neurejenih delovnih pogojev, odnosov, nasilja, ki so ga bili deležne ...«

Zdravstvena nega je stroka, v kateri pravzaprav nikoli ne bi smelo biti prostora za nasilje, ne glede na to, v kakšni obliki se pojavi – pa vendarle zaposleni opozarjate, da je v praksi bistveno drugače. Kakšne so vaše izkušnje?

Delam na področju duševnega zdravja – v psihiatriji. To področje zdravstvenega in socialnega varstva je, kot potrjuje obravnava dogodkov nasilne narave, pa naj bodo ti povzročeni s strani pacientov oziroma stanovalcev ali zaposlenih, pereče. To je treba urediti, o tem glasno in odkrito spregovoriti, nasilje dokumentirati in od delodajalcev – ne glede na to, ali gre za zdravstveni dom, bolnišnico ali dom starejših občanov – zahtevati zagotovitev varnega delovnega okolja. Okolja, v katerem se bomo zaposleni – medicinske sestre, zdravstveni tehniki, zdravniki in drugi strokovnjaki v zdravstvu – počutili varno, da bomo lahko nemoteno delali to, kar znamo.

Zavedati se moramo dejstva, da imamo na drugi strani človeka, ki je bolan in je lahko v hudi čustveni stiski. V mojem primeru, na primer, je to pacient z duševno motnjo, ki se lahko, tudi zaradi svoje bolezni, odzove agresivno. Moja naloga pa je, da to pravočasno prepoznam in se znam pravilno odzvati, da pri odzivu na agresivno vedenje znam uporabiti tehnike deeskalacije, umirjanja – ter vse interne protokole, ki mi jih nudi zdravstveni zavod, v katerem sem zaposlen, da bom zagotovil svojo varnost, varnost pacienta pa tudi varnost sodelavcev.

Številne raziskave, tako domače kot tuje, potrjujejo, da se je kar 80 do 90 odstotkov zdravstvenih delavcev v svoji karieri soočilo z verbalnim nasiljem. Fizičnega nasilja je nekoliko manj, toda tudi 50- do 60-odstotni delež ni zanemarljiv. Sam sem se že znašel v situaciji, ko me je pacient uščipnil, udaril, odrinil; tudi to je fizično nasilje. 

Predvsem na tistih področjih v zdravstvu, kjer je nasilja več – domovi za starejše občane, posebni zavodi, psihiatrija, urgentni centri, reševanje na terenu ... –, pa nas najbolj skrbi to, da nasilnih dogodkov ne bi začeli pojmovati kot del službe. Tega nikakor ne smemo razumeti kot nekaj »normalnega«, ampak moramo ohranjati – ne le v filozofiji zavoda, ampak tudi v osebni filozofiji – ničelno toleranco do kakršnekoli oblike nasilja. 

Pri tem moramo vedno ostati tudi samokritični, samorefleksivni in se vprašati, kdaj si bil sam lahko vzrok nasilja, kdaj je bila tvoja reakcija neustrezna, kdaj bo morda tvoj pogled, ton glasu ali navodilo pacientu tisto, kar ga bo vznemirilo in spodbudilo konflikt, ki bo lahko prerasel v nasilje. Tudi tu si je treba 'naliti čistega vina' in si vedno prizadevati za visok etično-moralni odnos do pacientov, tudi do najbolj izpostavljenih – torej do starejših, do pacientov z duševnimi motnjami in do pacientov s posebnimi potrebami. Na nasilje je vedno treba pogledati z različnih perspektiv in vztrajati na stališču, istovetnim z naslovom našega priročnika, ki pravi: 'Nasilje ne!'.

Če se ozreva v delovna okolja, v katerih se trudite ohranjati to filozofijo in čim koreniteje preprečevati pojavnost nasilja ter spodbuditi normalno komunikacijo – ne le v zdravstvu, ne le v sklopu procesov zdravljenja, ne le v skrbi za paciente, ampak v družbi nasploh –, pa vidimo, da tudi tu prihaja do kratkih stikov. Ti koreninijo marsikje, predvsem pa v pogojih za delovanje našega zdravstva, za katere vemo, da so vse prej kot optimalni. Kako občutite manko kadra na področju zdravstvene nege, kako občutite pogoje za organizacijo dela, za logistiko ...? Kako vse to vpliva na vaše delo in na prizadevanja za preprečevanje nasilja, na željo po izvajanju zgolj kakovostne in varne oskrbe pacienta?

Temeljni predpogoj, da lahko delujemo strokovno, moralno, etično, da smo uspešni pri zaznavi in tudi pri preprečevanju nasilja oziroma nasilnih dogodkov v zdravstvu, je, da delujemo v varnem delovnem okolju. Glavni dejavnik tveganja, ki je v času epidemije in posledične krize priplaval na dan in izbruhnil v vsej razsežnosti, so prav neustrezni kadrovski normativi. Trenutno veljavni so bili določeni leta 1982 – in še te bodisi težko dosegamo bodisi jih sploh ne dosegamo (več).

Kot strokovnjaki s področja zdravstvene nege si prizadevamo, da bi nam odločevalci v slovenski politiki priznali zadostno število kadra, ustrezne kadrovske normative, zlasti tam, kjer je izvajanje skrbi za paciente najzahtevnejše – denimo v intenzivnih enotah, psihiatričnih intenzivnih oddelkih ... Predvsem pa bi izpostavil domove starejših, kjer je kadrovski normativ v nočni izmeni nedopusten – za 100 do 150 varovancev sta tam dve medicinski sestri, zdravstvena tehnika oziroma bolničarja. Težko si predstavljam, kako dva zaposlena lahko ustrezno in v skladu z zahtevami stroke poskrbita za 150 ljudi. 

Ta problem je treba rešiti, kajti izvirnemu grehu, ki izhaja iz slabe organizacije dela, številnih nadur, delovnih vikendov in praznikov, se kaj hitro lahko pridružijo stres, izgorelost, slabi medosebni odnosi in ne le nasilje pacientov oziroma stanovalcev, ampak tudi nasilje med zaposlenimi, neustrezni odnosi, trpinčenje na delovnem mestu, mobing, spolno nadlegovanje – pa tudi verbalno ali fizično nasilje zaposlenih do pacientov. Biti moramo visoko etično in moralno ozaveščeni, da to zaznamo in o tem ne molčimo, ampak poročamo in preprečujemo; kultura molka ali strahu je namreč lahko problem, zaradi katerega se o kakršnemkoli nasilju v zdravstvu ne govori.  Dolžnost zakonodajalca pa je, tudi na podlagi delovno-pravne zakonodaje, da zagotovi takšne delovne pogoje in sistemske ukrepe, ki nudijo zaščito človeku, ki je bil žrtev kakršnegakoli nasilja.

Spregovorim lahko o konkretnem primeru iz moje klinične prakse na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Kmalu po začetku epidemije COVID-19 – 18. marca 2020 – sem bil deležen hudega incidenta; povzročil ga je pacient z duševno motnjo, ki je imel vse indikacije za sprejem v bolnišnico. Pacienta smo obravnavali s pravilnim pristopom, z visoko profesionalno etično držo, s tehnikami deeskalacije – ob dežurni zdravnici je bilo prisotnih šest zdravstvenih tehnikov in zdravstvenikov. Toda v trenutku, ko je pacient iz žepa potegnil pištolo, smo se odzvali tako, da smo zagotovili našo varnost ... Pacienta smo fizično umirili, se trudili, da bi mu pištolo izbili iz rok. Sreča je bila, ker je šlo za pištolo s solzilcem, ne s pravim nabojem. Prišlo je do strela – kihali smo, kašljali, tekle so solze ...

V konkretnem primeru smo priporočila, kako preprečevati nasilje, uporabili uspešno. Nobena kompetenca in nobena fakulteta pa nas ne nauči, kako nasilje ustaviti. Ko gre pacient ali stanovalec proti tebi in te želi udariti, ko, kot v omenjenem primeru, izvleče pištolo ... Kakšen prijem boš uporabil? Si za to sploh usposobljen? V letu 2019 smo si v psihiatrični sekciji zbornice to aktivnost zdravstvene nege dovolili zapisati kot strokovni samozaščitni prijem. Toda kaj to je in kako to izvesti ostaja ogromno sivo polje, ki po zakonodajni plati ni urejeno. Obstajajo številni standardi in protokoli, kako – če govorimo o področju duševnega zdravja, psihiatrije – zagotoviti varnost pred najnasilnejšimi pacienti, vendar nikjer ne piše, kako zaustaviti udarec ali izbiti pištolo iz rok. Edini za to ustrezno usposobljeni so v naši državi policisti in ustrezno izurjeni varnostniki, ki imajo za to posebna pooblastila.

In če povem še epilog zgodbe z nasilnim pacientom: ni prišlo do poškodb, prišlo je do hudih psihičnih travm. Tudi sam sem bil takrat dva tedna v bolniškem staležu. Pacient je bil po dveh dneh odpuščen – iz druge psihiatrične bolnišnice, zato predvidevam, da ni šlo za resno duševno motnjo. Takoj po odhodu iz bolnišnice je odšel na policijsko postajo in nas prijavil zaradi povzročitve lahkih telesnih poškodb. Eno leto smo morali navajati strokovne argumente, zakaj smo ravnali tako, kot smo, kateri protokol smo upoštevali in zakaj smo pacienta fizično omejili.

Omenili ste en sam, vendar zelo konkreten primer nasilja v zdravstvu – in ta se je zgodil takrat, ko se je epidemija šele napovedovala, ko še nismo vedeli, v kakšno situacijo bo to dogajanje vodilo celotno družbo. Zato me zanima, kako danes ocenjujete vpliv epidemije na razmere in razmerja v zdravstveni negi oziroma v zdravstvu nasploh – pa tudi na razmerja med negovalnim osebjem in pacienti.

Na to vprašanje lahko odgovorim z dveh zornih kotov. Po eni strani je epidemija 'poskrbela' za to, da so na površje priplavali vsi problemi glede kadrovskih težav, medosebnih odnosov, nestrpnosti v družbi pa tudi nestrpnosti v politični komunikaciji na najvišji ravni. Po drugi strani pa smo bili zaposleni v zdravstveni negi in drugi strokovnjaki, ki so delali na COVID oddelkih, združeni, iz različnih oddelkov in različnih poklicev. Tako so tudi medicinske sestre iz bolnišnic v tem času premeščali v zdravstvene domove oziroma na tamkajšnje vstopne točke.

Strokovni timi so bili vzpostavljeni na novo – in timi so v času kriznega delovanja 'držali skupaj', z izrazito medsebojno podporo in razumevanjem; delovanje je bilo, seveda, pomešano tudi s strahom, negotovostjo pa tudi nepoznavanjem izzivov, ki naj bi jih prinesla epidemija, na začetku zaznamovana tudi s pomanjkanjem zaščitne opreme. V naslednjih valovih je sledilo negodovanje družbe, nespoštovanje ukrepov v smislu, 'kaj se vendar greste v zdravstvu, čemu te maske, zakaj neki bi moral nekomu pokazati PCT potrdilo ...'. 

Vsi ti dodatni dejavniki tveganja v družbi so prispevali k temu, da so medicinske sestre in zdravstveni tehniki začeli svoj poklic zapuščati še bolj kot v preteklih letih – ne samo zaradi nizke finančne stimulacije oziroma plač, ampak predvsem zaradi neurejenih delovnih pogojev, odnosov, nasilja, ki so ga bili deležni. 

Zelo veliko medicinskih sester odide v drugo dejavnost, bodisi v gostinsko dejavnost ali v trgovine – nekatere pa, seveda, za boljši kruh tudi čez mejo, v tujino.