Ker se kratki stiki, ki jih je v delovanju zdravstva povzročila epidemija, niso odrazili le v težji dostopnosti do zdravstvene obravnave, ampak tudi v povečanju izolacije starejših, osamljenosti in diskriminacije – pa tudi nasilja nad njimi, se velja javno, jasno in glasno vprašati, kakšne so in bodo posledice dolgotrajne zaprtosti starejših med štiri stene, najsi bo to doma ali v domu za ostarele. Odgovori niso enoznačni, so pa povedni: slovenska družba mora narediti več za dobro starejših, ki si preprosto ne zaslužijo, da po 40 letih dela postanejo obsojeni na životarjenje.

In taki primeri pri nas niso osamljeni, nasprotno, vedno več jih je, zdi pa se, da si odgovorni pred neodgovornostjo in neukrepanjem v preteklosti zapirajo oči in (nemalokrat) načrtujejo ukrepe, ki le še povečajo ranljivost najbolj ranljivih – tistih, ki bi jim družba morala pokazati spoštovanje in poskrbeti za njihovo dobro v jeseni življenja. Strukturno nasilje nad starejšimi pa dobiva domicil v slovenski družbi ...

Podrobneje o tem v intervjuju z direktorico Doma Tisje Ireno Špelo Cvetežar.

Nasilje nad starejšimi je nekaj, kar preprosto ne bi smelo obstajati, niti kot besedna zveza, kaj šele kot nekaj, kar se v resnici dogaja in obstaja, na različnih ravneh, v različnih okoljih, najpogosteje doma. V zdravstveni negi opažate te odklone, pri katerih je do dodatne kulminacije prišlo med epidemijo. Kaj ugotavljate, na kaj opozarjate?

V času epidemije smo se znašli v posebni situaciji; najbolj izpostavljeni so bili starejši, ki so najpogosteje zbolevali, v tej starostni skupini pa je bilo tudi največ umrlih zaradi posledic bolezni COVID. Zaradi izrednih razmer, ki so nastale v domovih za starejše, bi se morali usmerjeno ukvarjati s problemi, ki jih je izpostavila epidemija. Starejši so imeli premalo podpore v domačem okolju; nekateri potrebujejo profesionalno pomoč, ki pa je bila v tem času omejena samo na najnujnejše storitve. 

Ko smo v Sloveniji uvajali obvezno nošenje mask, ki jih sprva ni bilo mogoče nikjer kupiti, smo od starejših zahtevali in pričakovali, naj se znajdejo, kakor vedo in znajo. Spomnim se primera, ko varnostnik starejšega moškega ni spustil v trgovino brez zaščitne maske, ni pa mu znal povedati, kje bi jo lahko kupil.

V taki izredni situaciji, do kakršnih bo v prihodnosti najverjetneje še prihajalo, bi se morali bolj aktivirati in pomagati starejšim. Pomoč na domu je bila omejena na najnujnejše primere. Ni bilo navodil, ni bilo priporočil, kaj v taki situaciji narediti – in ljudje so bili prepuščeni sami sebi oziroma svojcem, sosedom ... V domovih za starejše so vodstvene strukture opozarjale, da bi bilo ljudi z okužbo treba premestiti drugam, saj bi tako zmanjšali širjenje okužb znotraj institucij – na koncu pa je v večini domov zaradi posledic COVID prišlo do velikega števila okužb in velikega števila umrlih. To je strukturno nasilje – ker kot družba nismo dobro odreagirali v situaciji, v kateri smo se znašli.

Človek si v resnici želi, da se kaj takega res nikoli več ne bi ponovilo. Pa se vam zdi – glede na to, da epidemija novega koronavirusa še ni izzvenela, saj po zdajšnjih napovedih jeseni lahko pričakujemo nov val –, da smo na spremembe, ki jih bo po vsej verjetnosti spet treba udejanjiti, dovolj dobro pripravljeni?

Prav to je problem. Med poletnimi meseci je, kot vemo, čas, v katerem se je treba pripraviti na novo situacijo, ki nas čaka jeseni. Toda za zdaj še nismo dobili nobenih konkretnih navodil – razen tega, da imamo v domovih za starejše rezervirane postelje za sivo cono, torej za tiste posameznike, pri katerih se pojavi sum na okužbo. Za rdeče cone pa še vedno ni konkretno dorečeno vprašanje glede nameščanja obolelih – vemo namreč, da vsi domovi nimajo prostora za rdeče cone, zato so obolele morali nameščati v telovadnice, župnišča, v okolja, v katerih je obstajala možnost za nastanitev okuženih. 

Situacija po prvem in po drugem valu epidemije je bila drugačna kot zdaj, ko imamo že več izkušenj, ko vemo, kako se je treba organizirati. Velika večina stanovalcev v domovih je cepljenih, prav tako zaposlenih. Natančnih navodil, kako naj ravnamo ob sumu na okužbo ali ob pojavu okužbe, pa še vedno nimamo. 

Mogoče se premalo pripravimo oziroma naučimo iz doslej pridobljenih izkušenj – in upamo, da se zgodba ne bo ponovila, čeprav nam stroka napoveduje ponovni porast okužb v jesenskem obdobju. Ne vemo sicer, v kolikšnem številu, toda s tem se bomo zagotovo spet srečali.

Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, ki jo vodite v sklopu zbornice, ima že dolgo, 20-letno tradicijo. V tem času ste opozarjali in opozarjate na tovrstno nedopustno dogajanje, ki bi ga bilo s pravočasnim zaznavanjem in takojšnjim odzivanjem mogoče preprečiti in tako zmanjšati kalvarijo starejših, ki pogosto ostane skrita, zatajevana, prežeta s sramom, zanikana. Kakšni so ključni poudarki priporočil za prepoznavo in obravnavo tega problema, ki ste jih pripravili v sklopu vaše delovne skupine?

Res smo tudi za področje nasilja nad starejšimi pripravili priporočila, ki smo jih zapisali v strategiji za področje zdravstva kot usmeritev za ravnanje medicinskih sester, babic, zdravstvenih tehnikov, torej izvajalcev zdravstvene in babiške nege. Poudarjamo, da so starejši žrtve nasilja zato, ker je njihova moč na področju psihičnega, fizičnega, socialnega, čustvenega in materialnega izrazito okrnjena – to pa se dejavniki tveganja za pojav nasilja, ki je izraz moči močnejšega nad šibkejšim. 

Zato morajo biti medicinske sestre in zdravstveni tehniki občutljivi za takšne situacije, v katerih se srečajo z revščino, slabimi socialnimi razmerami. S takimi primeri, zaprtimi med štirimi stenami v domačem okolju, se pogosto srečujejo patronažne medicinske sestre – starejši nimajo denarja, prihaja do zlorab, do ekonomskega nasilja. Starejši ostanejo brez svojega denarja, brez pokojnine, ki si jo svojci prisvojijo za preživljanje drugih članov družine. 

Poudarjamo tudi, da se nasilje nad starejšo oseba pojavlja v zelo različnih oblikah. Gre tudi za telesno nasilje, za čustveno nasilje – ko nekomu rečejo: »star si in nisi za nobeno rabo ...«, kar je nesprejemljiv čustveni pritisk na starejše, tudi za spolno nasilje, za finančne grožnje in socialne osamitve. Veliko starejših je pri nas zapuščenih, osamljenost je v času epidemije prišla še bolj do izraza kot sicer ...

In tudi osamljenost je lahko – tako kot vse, kar ste nanizali – ubijajoča ...

Tako je. Naj omenim primer gospe, ki nam je, ko smo jo sprejeli v dom, povedala, da je bil med epidemijo edini stik, ki ga je imela s človekom, poštar. Živela je na samem in nihče ni prišel k njej – nihče drug, edino poštar. To so stiske, v katerih čutiš, da si potisnjen na rob družbe. Zato je tudi prav, da o tem čim več govorimo. 

Tudi pri nas smo bili izvajalci pomoči na domu – in moram povedati, da je vodja te pomoči včasih prijokala k meni v pisarno in pripovedovala o posamičnih primerih, saj pred tem še nikoli ni videla toliko stisk, revščine in tegob – od neustrezne hrane in neustreznih oblačil do pomanjkljive higiene in celo preprečevanja zdravljenja, ko svojci ostareli osebi niso dovolili niti obiska pri zdravniku ... 

Ta problematika je zelo široka in nadvse boleča. In pri tem ima pomembno vlogo tudi strukturno nasilje, ko kot družba ustvarjamo dejavnike tveganja za pojav nasilja – ker nismo ustvarili oziroma zagotovili dovolj dobrih pogojev za življenje starejših. Ogromno starejših, ki so delali 40 let, je potisnjenih v revščino in nima dovolj za preživetje – tega v sodobni državi ne bi smeli dopustiti.

Bi lahko – kar se tiče konkretnega problema – rekli, da slovenski družbi ni mar oziroma ji je premalo mar za starejše?

Če na to pogledam z očmi starejšega človeka oziroma starejših ljudi, s katerimi se srečujem vsak dan, bi rekla, da smo tukaj zelo padli. Že vrsto let govorimo o dolgotrajni oskrbi, o problemih, s katerimi se srečujejo domovi za starejše, od pomanjkanja kadra do neustreznih standardov, kajti v številnih domovih nimajo zagotovljenih ustreznih standardov za bivanje, nimajo ustreznih prostorov – in še bi lahko naštevala ... 

Kot družba nismo dobri skrbniki starejših. Zato se mi zdi, da so starejši še premalo glasni, kot ranljiva skupina pa imajo tudi manjšo družbeno moč, zato si svoje pravice in svoj položaj težko izborijo sami. Zaradi tega mora zanje poskrbeti družba – tako, kot je bila nekoč družina tista, ki je poskrbela za starejšega svojca in mu omogočila normalno bivanje v sklopu družine. Vemo, da se je družba spremenila, toda skrb za starejše bi morala (p)ostati del zavedanja vsakogar od nas in družbe kot celote ...

Njena prednostna usmeritev, kajne?

Zagotovo.

Med epidemijo pa so se, še bolj kot v minulih letih, pokazale tudi posledice dolgoletne neurejenosti sistema, pri čemer ne gre le za slabe oziroma manjkajoče sistemske okvire, ki bi omogočali dobro skrb za starejše, ampak tudi za težave v vaši profesiji, za pomanjkanje negovalnega kadra, kar onemogoča izvajanje dovolj kakovostne in varne obravnave. Sprejetje standardov in normativov za zdravstveno nego pa je še »na čakanju« ... Kakšne so v kontekstu aktualnih pogojev za delo možnosti za celovito izvajanje oskrbe varovancev domov za starejše pa tudi nege na domu?

To problematiko smo izpostavljali ves čas, tudi pred epidemijo – zdaj, med epidemijo, pa je postalo le še bolj izrazito, kakšno težavo predstavlja pomanjkanje kadra v domovih. Normativ je nizek, zato je povečanje normativa absolutno nujno, čim prej. Po drugi strani pa težko dobimo kader, ki bi ga želeli zaposliti. Že dlje opozarjamo, da ni medicinskih sester, da ni zdravstvenih tehnikov, da ni bolničarjev – spopadamo pa se tudi s pomanjkanjem strežnic, čistilk, kuharjev. Ti poklici so namreč tako slabo plačani, da se ljudje raje odločajo za zaposlitev v drugih panogah. Zato apel k takojšnji spremembi te situacije, s čimer ne smemo več odlašati; treba je povečati normative in poskrbeti, da bodo ti ljudje ustrezno plačani.

Med epidemijo smo v določenem obdobju od države dobili denar za dodatne zaposlitve – toda to mora biti trajno urejeno, kajti kader moramo usposobiti za delo s starejšimi, saj tega ne more opravljati vsak. Medicinske sestre smo se izobraževale in imamo ogromno znanja, toda delo s starejšimi je specifika, delo z varovanci z demenco prav tako, zato moramo kader usposabljati vsaj tri leta, da je sposoben samostojno, dobro, kakovostno delati z vsemi stanovalci doma za starejše, ki imajo zelo različne težave. 

To področje bi moralo biti prioriteta naše države. O tem smo se pogovarjali tako s članicami združenja Srebrna nit kot z mnogimi drugimi – in se strinjali, da bi morali imeti posebno ministrstvo, ki bi se posvečalo problematiki starejših. Včasih je bila to geriatrija, imeli smo tudi posebno bolnišnico, saj so se že tedaj zavedali, da so potrebe starejših specifične, drugačne, na socialnem in na psihološkem področju, kopičiti se začnejo bolezni in zdravila.

To, kar naštevate, pravzaprav samo potrjuje, kako nujna bi bila pri nas res celovita, poglobljena reforma sistema, usmeritev v spremenjeno patologijo, usmeritev v reševanje problemov, ki so danes drugačni, kot so bili pred desetletjem ali dvema, tremi. Zakon o dolgotrajni oskrbi je po dolgih letih zakonodajne praznine na tem področju zdaj vendarle nared za obravnavo v državnem zboru, zato me zanima, kako komentirate to prelomnico, kako ocenjujete pripravljeni zakonodajni predlog?

Glede tega zakona smo se veliko pogovarjali, dajali pripombe na predlagane rešitve, vsak s svojega področja – a kljub temu menimo, da zadnja različica ni bila dovolj dobro izpostavljena in usklajena z različnimi deležniki. Kaj se bo v resnici zgodilo, ko bo ta zakon sprejet? Gotovo bomo imeli veliko težav, vse skupaj bo odvisno od tega, kako bomo načrtovano dolgotrajno oskrbo znali in zmogli realizirati v praksi. Skrbi nas, da zakon ne bo nekaj, kar bi nam pomagalo izboljšati skrb za starejše – ker ni dovolj dobro uglašen na situacijo, v kakršni smo in v kateri delujemo. 

Pričakovanja so morda prevelika, kajti vse smo stavili na ta zakon – toda dokler v praksi ne bo sprememb v dobro starejših ljudi, ne bo bistveno drugače. Nenazadnje imamo tudi na drugih področjih sprejete številne zakone, ki pa jih nismo dobro udejanjili.

To je nekako že kar rdeča nit sprejemanja zakonodaje na Slovenskem, stalna tegoba, v kateri umanjka dialog s stroko in zainteresirano javnostjo – ali pa je možnost za res konstruktiven dialog premajhna.

Tako je.

Koliko pa se je po vaši oceni v povprečju med epidemijo poslabšalo zdravje starejših, te ranljive, vendar izjemno dragocene skupine prebivalstva, ki si zasluži posebno mesto v družbi?

Izpostavim lahko starejše v domovih, ki so zaradi posledic epidemije utrpeli tako psihične kot fizične posledice, ki se odražajo na zdravju. V našem domu smo zaznali, da so nekateri stanovalci zaradi vseh omejitev, ki smo jih morali uvajati iz zdravstvenih razlogov, oslabeli. Zato smo pridobili dodatno pomoč na področju fizioterapije, da smo starejšim lahko pomagali, da so se okrepili fizično, pa tudi na področju psihe poskušamo priti na stare tirnice. Ljudje so bili sami, izolirani, niso se gibali, imeli so prepoved stikov z drugimi ... In posledice so – psihične, fizične in socialne. 

Marsikaj od tega bo verjetno zelo težko popraviti ...

Verjetno res. Bi pa poudarila še drugi vidik: ko smo zapirali bolnišnice in referenčne ambulante, smo ljudi prikrajšali za zdravstveno obravnavo. Trenutno verjetno še ne vemo, kakšna je razsežnost epidemije na tem področju, verjamem pa, da bomo čez nekaj mesecev videli, kako strašne posledice na zdravju smo utrpeli vsi – zato, ker zaradi zapiranja v času epidemije bolnišnice niso delovale tako, kot v normalnih okoliščinah.

Pravzaprav si v tem trenutku le stežka predstavljamo, v kakšno sindemijo bomo zakorakali čez čas ...

Tako je. Verjetno se bo to sčasoma pokazalo. Upam, da bodo jesenski meseci kljub vsemu drugačni od spomladanskih – glede na to, da so se ljudje zaščitili s cepljenjem, žal v premajhnem številu. Zato bi ob tej priložnosti poudarila, da nas bo, kot pravijo strokovnjaki, rešilo edino cepivo – in kot poudarjamo in zelo priporočamo tudi zdravstveni delavci: ljudje naj se odločijo za cepljenje, da bomo lahko poskrbeli tudi za ranljive skupine, kajti med nami je tudi veliko takih, ki se iz različnih (zdravstvenih) razlogov ne bodo mogli cepiti.

Celotni video intervju:

Portret Irene Špele Cvetežar: Diana Zajec; simbolični fotografiji: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.