V sklopu pogovora pa ni bilo govora le o stavki, kajti prim. doc. dr. Nena Kopčavar Guček je veliko več kot le družinska zdravnica, ki v stanovskem okolju na različnih ravneh že dolgo pomaga premikati sistemske meje, v dobro čim bolj usklajeno delujočih zdravstvenih timov ter v dobro pravočasne in varne oskrbe pacientov. Deluje tudi v dobro vseh, ki so bili kdajkoli izpostavljeni nasilju. Prizadeva si za dobro številnih zdravstvenih delavcev, ki ostajajo brez besed ob ignoranci odločevalcev, saj ti ne poskrbijo za izboljšanje razmer v javnem zdravstvu. Kajti tudi sama, skupaj z drugimi zaposlenimi v zdravstvu, opaža najprepoznavnejši učinek političnih aktivnosti, ki se odvijajo tako rekoč brez uvida v klinično prakso in njene specifike: nezadržno daljšanje čakalnih vrst, v katerih se izgubljajo pacienti. 

Prim. doc. dr. Nena Kopčavar Guček, ki kot družinska zdravnica dela v sklopu Zdravstvenega doma Ljubljana, v enoti Vič Rudnik, predava na katedri za družinsko medicino in vodi ambulanto s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, je namreč neusahljiv vir znanja in zanosa, ki sta pomagala spodbuditi številne pomembne premike v zdravstveni sferi, pa naj gre za odločen »ne« nasilju, za brezkompromisno nastavljanje zrcala odločevalcem in konstruktivno vrednotenje ukrepov, ki ne bodo pripomogli k izboljšanju razmer v javno-zdravstveni sferi.

Kar se tiče spremenjenih razmerij v slovenski družbi, ki nimajo enoznačnega razloga, pa je nedvoumna: »Trenutno so odločevalci, pa naj bo govora o vladi, ministrstvu za zdravje ali nasploh o politiki, izjemno nenaklonjeni vsem zdravstvenim delavcem, ne samo zdravnikom – in skrbi me, da bo to imelo trajne posledice.«

Podrobneje v (video) intervjuju.

»Tudi zdravstveni delavci smo kdaj pacienti, medtem ko pacienti nikoli niso zdravstveni delavci – pa vendarle velikokrat slišimo sodbe in mnenja, ki niti približno niso v skladu z resnično situacijo«

Mineva sedem mesecev, odkar se je začela stavka zdravnikov in zobozdravnikov za izboljšanje razmer v javnem zdravstvu – v smislu izboljšanja pa se ni zgodilo tako rekoč nič. Čez pol ure, ob 7. uri zjutraj, boste začeli z delom, v sklopu katerega boste pokrivali dve ambulanti. Koliko pacientov, ki bodo danes upravičeno pričakovali vašo pomoč, svetovanje, obravnavo in zdravljenje, se po vaši oceni zaveda resnosti razmer v sistemu, ki peša že dolgo, vendar to v zadnjem času postaja vse bolj opazno?

Kot je javnosti gotovo znano, se na osnovnem zdravstvenem nivoju nismo odločili za intenzivno stavko, saj se nam sicer delo lahko tako nakopiči, da ga ne bomo več zmogli opraviti – predvsem pa zato, ker je to za ljudi lahko nevarno. 

Preverila sem številke: sama v zadnjih sedmih mesecih vsak dan pogledam med 66 in 110 pacientov, torej v povprečju 80 pacientov na dan. Morda je točneje, če rečem, da imam dnevno stik s toliko pacienti, kajti pri nekaterih gre zgolj za posvet po telefonu – ko me nekdo, na primer, pokliče in mi pove, da je opravljeni bris pokazal, da ima korono, vendar za zdaj še nima zapletov; odpremo mu bolniško, svetujemo, kako naj ravna in naročimo, kdaj naj se oglasi v ordinaciji. Osebnega stika s takim pacientom torej ni, toda vključno z elektronsko pošto in osebnimi pregledi v ambulanti se nabere veliko dela – ta ponedeljek, denimo, sem imela 88 pacientov.

Kar se tiče zdravniške stavke, je naš namen predvsem opozoriti na razmere, ki res niso dobre, saj dolgoročno lahko pomenijo nevarno situacijo za paciente in za vse nas. Tudi zdravstveni delavci smo kdaj pacienti, medtem ko pacienti nikoli niso zdravstveni delavci – pa vendarle velikokrat slišimo sodbe in mnenja, ki niti približno niso v skladu z resnično situacijo.

Trenutno delovanje zdravstvenega sistema v dobršni meri sloni na entuziazmu in zagnanosti zdravstvenih delavcev – če samo pogledamo, kako počasi teče prenova kliničnega centra v Ljubljani, kako nikoli – pravzaprav že ves čas, odkar sem zdravnica, to pa je že skorajda celo delovno dobo – ni denarja za zdravstvo. Nikoli še nisem slišala nobene vlade ali ministra, ki bi rekel: 'Naslednjih nekaj let bomo denar namenili zdravstvu. Narediti je treba ogromno stvari, obnoviti infrastrukturo, izboljšati marsikaj, nenazadnje tudi skrajšati čakalne dobe.' Vedno poslušamo le, da denarja ni.

Ne glede na vse navedeno pa je fenomen, da imamo v Sloveniji še vedno dobro, pravzaprav res dobro zdravstvo – le sistem je tisti, ki mu motor vse glasneje, vse bolj rapidno odpoveduje. Kako to stanje sanirati?

Zelo pronicljivo se mi zdi od vas, da veste oziroma ste opazili, kako dober je slovenski zdravstveni sistem. Toda za tako videnje je kdaj treba pogledati »čez planke« – samo tisti pacienti, ki so bili kdaj zaradi zdravstvenih razmer prisiljeni uporabiti katerega od drugih zdravstvenih sistemov, lahko naredijo realno primerjavo. 

Pri nas je v ospredju absolutno nezadovoljstvo, čakalne dobe so predolge ... Pa se morda kdaj ozremo po primerljivih državah? Ob tem se spomnim predavanja, na katerem je kolega za operacijo kolka naredil primerjavo med Slovenijo, Hrvaško, Italijo, Avstrijo in Madžarsko – in bistvenih razlik, vsaj pred štirimi leti, ni bilo. 

Toda slovenska javnost je nezadovoljna. Vsak statistik najprej vpraša, s čim primerjamo stanje, s katerim nismo zadovoljni. Mogoče res primanjkuje pravega, resničnega uvida – in to razumem, kajti tudi meni bi bilo milo, če bi vse zdravstvene usluge lahko zagotovili takoj. Toda tega ni nikjer na svetu.

Ljudje se dostikrat ozirajo v Ameriko, vendar bi se vsakdo moral pozanimati, kakšni so stroški zavarovanja tam ali, denimo, v nam bližji Švici – in ne gledati le tega, kako hitro tam prideš do zdravnika, pri čemer je bistven predvsem podatek, koliko zdravnikov imajo. Slovenija je po številu zdravnikov na 100.000 prebivalcev v spodnji tretjini, če ne celo spodnji četrtini – in tu se skriva eden glavnih zatičev, zakaj naš zdravstveni sistem tako peša.

Trenutno je odnos vlade ali politike ali javnosti pa tudi medijev do zdravnikov izjemno nenaklonjen, morda tudi sovražen. Pogosto se uporablja izraz demonizacija zdravnikov. Ne vemo, zakaj in kako smo si to zaslužili. Vsak dan se trudimo enako, kot smo se takrat, ko smo se za ta poklic odločili – pri tem mislim na večino zdravnikov, seveda pa so tudi pri nas izjeme, kot v kateremkoli drugem poklicu.

Toda na manko zdravnikov smo na podlagi projekcij začeli opozarjati že pred 15 leti. Takrat je bila pri ministrstvu za zdravje ustanovljena celo delovna skupina; naredili smo načrt, koliko zdravnikov na leto bi moralo diplomirati in stopiti na poklicno pot. Ob tem bi še enkrat rada povedala to, za kar verjamem, da je marsikomu že znano: po gimnazijski maturi traja najmanj deset let, da lahko nekdo kot zdravnik dela povsem samostojno in brez nadzora.

Sicer pa vse kritične posameznike, ki v družbenih medijih v zaščiti plašča anonimnosti izjemno kritično pišejo o posameznih zdravnikih z imenom in priimkom, vabim, naj, če imajo voljo in čas, sami poskusijo končati študij medicine in postanejo zdravniki. Dobrodošli, kajti nas je premalo ...

Denar pri tem ni noben dejavnik več. Tudi ko sprašujemo mlade, zakaj se ne bi morda vendarle odločili za družinsko medicino, med bistvenimi argumenti ni to, da je dohodek v primerjavi z vsemi drugimi specialnostmi še vedno precej nižji. Zaveza ene od nekdanjih ministric je bila, da bo to uredila, pa se to ni zgodilo ... 

Denar je bil šele tretja postavka, na prvih dveh mestih sta bili preobremenjenost in množica administrativnih del, s čimer ne mislim na pisanje napotnic ali receptov. To je absolutno naše delo, za to smo tu. Problem je pisanje raznih nesmiselnih opravičil, zdravniških potrdil. Ena izmed stvari, ki me osebno zelo čudi, je, denimo, to, da je potrdilo osebnega izbranega zdravnika o tem, kolikokrat je bil nekdo v minulih petih letih pri zdravniku, ena od osnov za pridobitev državljanskih pravic v Sloveniji, na primer za tuje delavce. Zdrava pamet pa pove, da je nekdo, ki je mlad in zdrav, sicer lahko moj pacient, vendar sem ga v preteklih letih morda videla le enkrat ali pa nikoli. Zato bo ta človek imel velike težave, ker na podlagi dokumentacije ne morem napisati nič drugega. In podobno je tudi pri drugih administrativnih opravilih.

Najnovejša pravila so začela veljati s 1. avgustom; zanimivo je, da se v Sloveniji zelo odločilne stvari pogosto vzpostavljajo oziroma uvajajo poleti. Izvajalec bo po novem moral po navodilu ministrstva za zdravje paciente naročati k specialistu. Če nekdo danes pride k meni in prejme tri napotnice – za okulista, za ultrazvok trebuha in za dermatologa zaradi znamenja na koži –, je to v moji stroki nekaj običajnega, kajti pacienti k družinskemu zdravniku pridejo z več težavami. In po novem mora osebni izbrani zdravnik poiskati izvajalce ter se dogovoriti za termine za vse tri napotnice.

Zdi se, kot da se ne slišimo dobro. Mi opozarjamo, da je administrativnih opravil preveč – da bi nekoga naročil na preiskavo, pa ni treba biti niti medicinska sestra, kaj šele zdravnik. Če nas je premalo, bi mogoče naš čas vendarle porabili za to, da delamo tisto, za kar smo najvišje kvalificirani. 

Sicer je res, da lahko pobrišem tudi tla ordinacije – ni mi težko, to počnem tudi doma. Toda ker mi je država omogočila brezplačni študij medicine, bi želela izkoristiti svoje kvalifikacije. Take stvari, ki jih lahko počne srednje računalniško sposoben osnovnošolec, pa se mi zdijo res izjemno nesmiselne. 

Da ne bo nesporazuma: v mojem primeru je izvajalec zdravstvene oskrbe zdravstveni dom. In pričakujemo, da bodo večje ustanove vzpostavile informativne točke, ki bodo opravljale prej omenjeno delo. Če pa bi bila koncesionarka, sem v eni osebi izvajalec in osebni izbrani zdravnik – in v takem primeru moram fizično opraviti še to delo. 

Take administrativne stvari pri drugih specialistih niti v sanjah ne pridejo v poštev; ti še izvidov ne pišejo, zgolj diktirajo. In taki pristopi, ki smo jih deležni, odbijajo – a bolj ko prosimo za zmanjšanje ali prerazporeditev administrativnih opravil, bolj nam jih sistem nalaga. Tega res ne razumem.

V kontekstu tega, kar ste nanizali – pa tudi marsičesa, česar še nisva omenili –, me zanima, kako bi v smislu prizadevanj za nujne izboljšave v slovenskem javnem zdravstvu ocenili vlogo ministrice za zdravje Valentine Prevolnik Rupel in vlade – in zakaj takšna ocena?

Naj povem, da se bolj ukvarjam s stroko in manj s politiko. Razlog za to je povsem preprost: mislim, da za politiko nimam pravih osebnostnih lastnosti. Včasih, prav zaradi obstoječih razmer, povsem zavestno zbežim zgolj v stroko – zato, da sploh še zmorem vsak dan priti v službo, da mi vse, kar se dogaja, ne odvzame motivacije.

Če naj bi to, kar sem že omenila, povedala v enem stavku, bi podčrtala tole: trenutno so ti, ki sprejemajo odločitve, pa naj bo govora o vladi, ministrstvu za zdravje ali nasploh o politiki, izjemno nenaklonjeni vsem zdravstvenim delavcem, ne samo zdravnikom. In skrbi me, da bo to imelo trajne posledice. Tisti, ki smo v sistemu že morda celo proti koncu kariere, bomo absolutno vztrajali do konca. Tudi ogromno število pacientov, ki jih imam in ki presega normativ, bo ostalo tako, kot je. Toda kakšno dediščino puščam nekomu, ki bo kot družinski zdravnik prišel za menoj?

Kar se tiče »naklona« (da ne bom rekla odnosa) javnosti, medijev in politike do zdravstva, zdravnikov, zdravstvenih delavcev, pa je res nujen razmislek, kaj bomo dolgoročno s tem dosegli. »Odboj« mladih od tega poklica, pomanjkanje zdravnikov, beg možganov v tujino? Vem, da to velja tudi za nekatere druge stroke ... 

Morda počasi res dobivamo vtis, da v Sloveniji nihče ne potrebuje zdravnikov, zato se počasi pomikamo proti izhodu, kot rečemo takemu odbojnemu odnosu, kakršnega občutimo. Nobenega posluha. Razvrednotenje. Demotiviranje. 

Vse to so posledice politike. Zato bi bil mogoče bil smiseln razmislek. Občutek imamo, da se prepogosto odločitve sprejemajo brez kakršnihkoli informacij tistih, ki so jim spremembe namenjene. Če bi, denimo, kot ministrica, ki bi prihajala iz drugega poklica – in bi bila, na primer, kemijska inženirka –, želela, da ginekologi začnejo delati na drugačen način, ni dovolj, da napišem nove smernice. O tem se je treba posvetovati s tistimi, ki to delajo na klinični ravni, jih vprašati, ali so spremembe sploh uresničljive. To pogrešamo, kajti eden piše o drugem, nekdo izdaja normative in nove predpise; ali so ti sploh izvedljivi, nikogar ne zanima, slabe volje pa je ob tem zelo veliko.

Vedno so utemeljena pogajanja, tudi mediacije in posveti. Strinjam se, da nihče ne more vedeti vsega, pa naj zdravstveni ministri prihajajo iz kateregakoli poklica – tudi v tujini minister za zdravje ne prihaja vedno iz zdravniškega poklica. Se je pa treba zavedati svojih omejitev in morda poiskati nasvet v »bazi«. Toda pri nas se to ne dogaja; pri nas nekaj »prileti« z vrha in tako mora biti, nikomur pa ni mar, ali je to sploh izvedljivo. 

Če bi se srečali na pol poti, bi bilo manj slabe volje, bilo bi več zavezanosti novim predpisom, njihova uresničljivost pa boljša – če je, seveda, sploh namen, da se to počne v dobro pacientov. Naš namen to zagotovo je, zato smo se odločili za ta poklic. 

Vem, da veste, da je med zdravstvenimi delavci veliko ljudi, ki imajo tudi druge talente. Imamo nekoga, ki je diplomiral na medicinski fakulteti in potem naredil izjemno kariero kot igralec, nekdo drug kot novinar ... Nihče od nas se za študij medicine ni odločil zato, ker ni imel druge možnosti. Lahko bi rekla celo nasprotno: imeli smo druge možnosti, pa smo se v skladu s svojimi osebnostnimi lastnostmi odločili, da temu poklicu posvetimo življenje. 

Kajti biti zdravnik ni poklic, to je način življenja. Kolikokrat pomagaš na cesti, na lastni poroki, na pogrebu ... Tuji ljudje te ustavljajo na cesti; na avtobusu mi, denimo, pokažejo kožna znamenja. Mislim, da se, na primer, arhitektom ne dogaja, da bi jih nekdo ustavil na avtobusni postaji in jih prosil za nasvet, kako rešiti problem pri hiši, jim pokazal fotografijo in želel izvedeti, ali je steber postavljen prav ali ne ... Vendar smo zdravniki to sprejeli, s tem živimo radi – ne vem pa, če si res zaslužimo tak odnos, kot ga imajo trenutno vsi do nas.

Pri tem resnično vzbuja skrb dejstvo, da komunikacijski kanali, ki bi morali biti osnova za razvoj na tem področju, ostajajo zaprti ...

Res je, komunikacijski kanali vztrajno ostajajo zaprti. Imam nekaj osnovnih znanj s področja mediacije in lahko rečem, da morata tam, kjer nekaj ne bo ne po vaše ne po moje, obe strani – če se z mediacijo strinjata – malo popustiti. Srečamo se na polovici. Paradoksalno pa je slišati ta izraz s strani ministrstva, ki niti slučajno ne popušča, ampak razmišlja v smislu: naj bo mediacija, ampak vse bo po naše. Osebno se zavzemam za to, da bi bila situacija za zdravstvene delavce boljša od zdajšnje, kajti na ta način jih bomo v Sloveniji zadržali in jih imeli dovolj.

Ne vem, če javnost sledi razmeram v domovih za starejše in temu, s kako strahovitim pomanjkanjem kadra se tam soočajo. Problem niso več postelje, kajti te so danes prazne – ni pa nikogar, ki bi za te ljudi lahko skrbel. Se sploh zavedamo, kam drvimo? In da bi bilo treba nekaj ukreniti, da to drvenje ustavimo? Tega, žal, zdravstveni delavci ne moremo narediti sami. Lahko le izražamo svoje nestrinjanje – in to delamo s to stavko!

Pripisovanje odgovornosti zdravstvenim delavcem je še ena od odbojnih situacij. Zdravniki zagotovo nismo krivi za čakalne vrste – o tem se lahko vsak prepriča, če pregleda veljavno zakonodajo. Odgovoren za to je tisti, ki organizira delo v zdravstvu – mi pa delo v zdravstvu opravljamo, smo samo izvrševalci. Zato je podpihovanje razmišljanja o tem, kako da so zdravniki krivi za čakalne vrste, res nesmiselno in neresnično.

Podobno je morda tudi z nasiljem v zdravstvenem okolju. V Sloveniji smo v preteklih 17 letih imeli dva naklepna umora zdravnikov, hude poškodbe medicinskih sester. O patronažnih sestrah, ki so same na terenu, bolje, da sploh ne govorim ... Tudi lekarniški farmacevti poročajo o grobostih; nedavno je lekarniška farmacevtka pripovedovala, kako jo je moški odrinil – gospa je majhna, on je bil visok skoraj dva metra. Taka fizična obračunavanja so res nesmiselna.

Za primerno delovno okolje je odgovoren delodajalec. Zdravstveni delavci smo se sami angažirali zato, ker delodajalci ne naredijo dovolj; nismo želeli biti pasivni in čakati, naš cilj je bil, da bi k izboljšavam glede varnosti pripomogli sami, pa čeprav to ni naša dolžnost. Vemo namreč, da v mirnem okolju lahko svoje delo za paciente opravljamo tako, kot je treba. Toda kako delati medtem, ko ti nekdo drži pištolo na sencih – ali se mentalno pobrati potem, ko ti je nekdo pljunil v obraz in te oklofutal? Sprašujem se, kako dobro lahko v takem primeru obravnavaš vse naslednje paciente. Sprašujem se tudi, kako dolgo je bila v okviru psihiatrične službe oskrbovana asistentka zobozdravnice, ki jo je pacient pred njenimi očmi ubil z bajonetom – na tak način, da je bila za oživljanje potrebna masaža na odprtem srcu, ki je bila neuspešna.

Ne govorimo le o neposredno udeleženih v izbruhih nasilja, ampak o vseh pacientih. In najmanj, kar lahko pričakujemo, želimo in za svoje paciente zahtevamo, je mirno delovno okolje. Kajti tako odločilno oziroma tako odgovorno delo, ki je tudi s strani javnosti tako strogo obravnavano in kritizirano, lahko opravljamo samo v mirnem okolju. In samo to si želimo.

V tem smislu je pravzaprav zelo povedno tudi to, da ste noveliranje kazenskega zakonika morali spodbuditi s pomočjo civilne družbe, z lastnim angažmajem, saj tovrstna opozorila pri resornem ministrstvu niso zalegla.

To je bila edina pot, ki nam je še ostala. Še enkrat bi se rada zahvalila pravnim svetovalcem zdravniške zbornice in zbornice zdravstvene nege, ki so nam te poti pokazali, kajti smo samo zdravstveni delavci in o pravnih poteh ne vemo dovolj. 

Zanimiva pa je bila izjava ministrstva za pravosodje pri prejšnjih tovrstnih poskusih, češ da se jim tovrstna sprememba zakona ne zdi potrebna. Nisem rada cinična, pa bom vseeno ponovno vprašala: Koliko umorov zdravnikov ali medicinskih sester se mora zgoditi, da bo to zadosten razlog za noveliranje kazenskega zakonika? Dva umora očitno nista dovolj. Takega odnosa res ne razumemo.

Ste tudi vodja ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Življenjske zgodbe, s katerimi se srečujete v tej ambulanti, verjetno v najbolj boleči iskrenosti odražajo ves blišč in bedo okvirov, v katerih deluje javno zdravstvo – in v katerih, nenazadnje, vedno več pacientov do onemoglosti čaka na storitev, ki bi jo potrebovali zdaj, ne šele čez nekaj let. Tudi na to opozarja stavka zdravnikov ...

Tudi na to opozarja zdravniška stavka. Tudi mi smo zgroženi nad čakalnimi dobami, ki se še podaljšujejo. In tudi mi si želimo, da bi bile krajše. 

Kar pa se tiče ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, tudi ta nekaj pove o našem zdravstvenem sistemu. 

V osnovnem zdravstvu, kjer izbrani osebni zdravnik skrbi za svoje paciente, izven delovnega časa delamo še v ambulantah, namenjenih ljudem, ki nimajo izbranega zdravnika, vendar so zavarovani. In potem je tu še tretji segment, na katerega bi bila Slovenija lahko ponosna, kajti pri nas obstaja tudi ambulanta za ljudi brez vsakršnega zavarovanja, v kateri isti zdravniki, ki sicer delamo v javno-zdravstvenem sistemu, delamo pro bono, izven rednega delovnega časa. S pomočjo številnih sponzorjev in donatorjev lahko ljudje v tej ambulanti dobijo vsaj približno primerljivo ali celo enako dobro obravnavo, kot je je, na primer, deležen pacient v moji ambulanti. 

To je res pomembna stvar. Zato bi tiste, ki tako strahotno radi kritizirajo slovenski zdravstveni sistem, vprašala, kje na svetu so še take ambulante. Imamo številne zdravnike specialiste, ki sodelujejo z nami in redno prihajajo v to ambulanto, kjer so redno zaposlene višja medicinska sestra, diplomirana medicinska sestra in socialna delavka. Tu imajo zatočišče tudi posamezniki, ki imajo sklenjeno zavarovanje, vendar nimajo (več) osebnega zdravnika. Poskrbljeno pa je tudi za vse, ki nimajo nobenega zavarovanja, najsi bodo to legalni ali ilegalni migranti, ljudje po osebnem stečaju ali ljudje brez doma, včasih pa pridejo tudi doktorski študenti, ki so tu povsem legalno, vendar si niso vnaprej uredili zdravstvenega zavarovanja.

Mislim, da je, kar se tiče primarnega zdravstvenega varstva, to res širok nabor, ki omogoča, da osnovno oskrbo pri nas lahko dobi prav vsakdo. Drugače pa je pri specialističnih storitvah, za katere so čakalne dobe resnično dolge.

Kakšen bi bil po vaši oceni ključni razmislek odločevalcev – in kakšno naj bi bilo ukrepanje v prid izboljšanju pogojev za zdravljenje bolnikov ter izboljšanju pogojev za delo zdravstvenih timov?

Številne primerjalne študije, Eurostat, podatki o izidih operacij, dostopnosti do zdravil ter podobni parametri in kazalniki kakovosti, med katerimi velja izpostaviti tudi umrljivost novorojenčkov, kažejo, da je slovenski zdravstveni sistem zelo kakovosten. Dovolim si reči – pa ne zato, ker sem predavateljica na medicinski fakulteti –, da je tudi naš izobraževalni sistem res dober, kajti tujino »žeja« po naših medicinskih sestrah in zdravnikih, ki, seveda, tja tudi odhajajo. Nikomur ni moč zameriti, če se odloči za boljše delovne pogoje.

Zato bi odločevalcem res položila na srce, naj imajo vizijo za izboljšanje organizacijskih prijemov in praks, kajti tu šepamo – v tujini pa obstajajo številni primeri dobrih praks, ki bi jih lahko samo prilagodili in jih prenesli v naš sistem, v naše okolje.

Naklonjenost javnosti, medijev in politike smo izgubili. Res ne vemo, zakaj in kako. Odgovor na to enigmo bi nas zelo zanimal. Toda zdravstveni delavci – upam si reči tako, ker delam v toliko različnih okoljih in pridem v stik s številnimi ljudmi – smo še vedno zavezani svojim poklicnim prisegam, strokovnim poslanstvom. Zato bi res želeli, da nam politika oziroma odločevalci omogočijo takšne pogoje dela, v katerih bomo vse to lahko udejanjili, v dobro naših pacientov, kajti vsi, ki delamo v zdravstvu, smo svoja življenja posvetili temu. 

Motijo me podtikanja v smislu, da je »dvoživka« nekdo, ki v svojem prostem času želi delati še kje drugje – po drugi strani pa določene stroke, ki so podhranjene, zahtevajo, da nekdo dela več od rednega delovnega časa, nakar vpogled v plačilno kuverto na koncu meseca pokaže, da je zaradi številnih dežurstev dohodek takšen, kot je – čeprav bi marsikdo, ki je že povsem izžet, raje imel prost vikend namesto dežurstva in posledičnega zaslužka. 

In to so potem »zaslužkarji«. Ko se zdi, da ni prav, če delaš več zato, da pacienti lahko prenesejo operacijo brez bolečin – pa čeprav se to dogaja v sklopu javnega sistema, v katerem delaš za tretjino ali četrtino več, kot bi smel in zmogel. 

Pravzaprav res ne vem, kako bi sploh lahko zadostili vsem kritičnim pripombam številnih posameznikov. In še to bi rekla: kdor tako kritično zapisuje svoja mnenja v družbenih medijih, naj se tudi podpiše – kajti če poimenuje ustanove in posamezne zdravstvene delavce, mislim, da bi bil podpis pod takšnimi trditvami minimum ne le osebne integritete, ampak osnovne človeške dostojnosti. V nasprotnem primeru je vse navedeno lahko neresnica in zlonamerna laž, z namenom blatenja. Zato spodbuda k morda malo več iskrenosti, poštenosti in osebnega poguma – kajti če smo že tako zelo kritični, se pod to tudi podpišimo.

Video pogovor in potret Nene Kopčavar Guček: Diana Zajec; simbolična ilustracija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.