»Zaposlen sem v javnem zdravstvenem sistemu oziroma v javnem zdravstvenem zavodu – ker verjamem, da je to najbolj učinkovit in dostopen sistem za vse ljudi,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si poudaril Rok Ravnikar, ki kot družinski zdravnik dela v Zdravstvenem domu dr. Jurija Polca Kamnik, sicer pa je tudi predsednik odbora za osnovno zdravstvo pri zdravniški zbornici.
Dogajanje na področju zdravstva, ki smo mu priča v prvih dneh leta 2024, je prepolno ozkega vrednotenja, skrčenega na zavzemanje zdravništva za boljše ovrednotenje storitev, ki jih opravljajo. Takšne oznake, ki se vrstijo v javnosti, zlasti na družbenih omrežjih, so bodisi sporadične bodisi namerne, predvsem pa vse premalo poglobljene. Kajti v resnici se je slovenska družba znašla na razpotju, ko bo treba narediti res vse, da bi zavarovance, paciente oziroma obolele rešili iz sistemskega krča, ki jih je, skupaj z njihovimi pravicami, postavil v čakalne vrste, v katerih mnogi izgubijo še zadnji kanec zdravja.
V kontekstu petkovega sprejetja interventnega zakona za zdravstvo na vladi, ki mora, seveda, prestati še zakonodajno pot, se družinski zdravnik Rok Ravnikar, donedavnega član strateškega sveta za zdravstvo, javno sprašuje o smiselnosti, upravičenosti in sprejemljivosti predlaganih ukrepov. V smislu parodije jih vzporeja s šolstvom, kjer bi, če bi bil načrtovan in sprejet takšen zakon, obveljalo, da bodo zaradi pomanjkanja učiteljev uvedli »povečanje razredov na 60 učencev, obvezne premestitve učiteljev med šolami, prepoved izrabe letnega dopusta in obvezno vključevanje vseh s končano pedagoško fakulteto v šole«. Kakšni so torej ukrepi, ki jih je vlada v petek popoldne po sprejetju na dopisni seji po nujnem postopku predlagala poslancem v obravnavo?
Mar res živimo v takšni družbi, v kateri so izrečene resne in nedopustne grožnje, v konkretnem primeru o lomljenju nog, kljub prijavi ovrednotene kot nekaj, kar nima ustrezne osnove oziroma vseh znakov, na podlagi katerih bi Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani lahko ukrepalo po pravnih uzusih, veljavnih za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog? V konkretnem primeru namreč ni šlo za duel posameznikov v vinjenem ali kakorkoli drugače neprištevnem stanju, ki sta predolgo konzumirala ponudbo lokalnega bara in posledično izgubila nadzor nad svojim obnašanjem – takšnih groženj so bili deležni zaposleni v zdravstvenem domu Kamnik, pri čemer glede pojavnosti nasilja nad zdravstvenimi delavci, pa čeprav »samo« verbalnega, ne gre za osamljeni primer. Skrb vzbuja dejstvo, da takšno nedopustno dogajanje očitno dobiva skupni imenovalec, kakršnega v civilizirani, razviti, empatični in humano naravnani družbi ne bi smelo biti: nasilje kljub prijavam pogosto ostane nekaznovano, njegova pojavnost pa se povečuje.
»Bolniki pogosto opozarjamo, da bi zdravniki morali imeti boljše pogoje za delo, da je razbremenitev dela, ki se marsikje odvija kot za tekočim trakom, nujna. Zelo dobro se zavedamo, da bi zdravniki za posameznega bolnika morali imeti na voljo toliko časa, kot ga konkretni pacient potrebuje – vendar v praksi niti približno ni tako.« Čeprav je že tri leta ni več med nami, njene besede in misli še vedno odmevajo in ostajajo aktualne. Mojca Senčar, dolgoletna predsednica slovenskega združenja Europa Donna in neutrudna borka za pravice pacientov, ki bi morali imeti – ne glede na to, na katerem koncu Slovenije živijo – enake možnosti za zgodnje odkritje bolezni ter za kakovostno, učinkovito, varno in celovito zdravljenje, bi bila aktualnih obetov na tem področju vesela. Na obzorju so namreč številne spremembe, med drugim ustanovitev zveze pacientov, ki bo paciente lahko zastopala še glasneje in odločneje. Eden od pomembnih korakov pa se je zgodil že v sklopu strokovnega dogajanja, povezanega z nizanjem dobrih praks na primarni ravni zdravstvenega varstva in z opozarjanjem na spremembe, ki so, da bi pacientom lahko zagotovili optimalno oskrbo, absolutno nujne.
»Smo mladi zdravniki res zaslužkarji, kot nam očitajo facebook anonimneži in kot bi lahko sklepali iz pogostih odzivov v javnosti?« Odgovor na omenjeno retorično vprašanje in tovrstne pavšalne trditve v hipu ovrže že obisk spletne strani Mladih zdravnikov Slovenije, kjer je objavljenih nekaj deset njihovih plačilnih list. A ker si marsikdo ne bo vzel časa, da bi pregledal te podatke, velja izpostaviti samo dve primerjavi, s katerima je pravo (ne virtualno!) resničnost ponazoril predstavnik mladih zdravnikov Luka Puzigaća. »Trenutno študentski servis ponuja plačilo za polnjenje trgovinskih polic v višini 6,34 evra neto na uro; to je več, kot prejme zdravnik pripravnik, ki dela v urgentnem centru ljubljanskega UKC in na uro zasluži 5,57 evra neto. Prek študentskega servisa je, denimo, mogoče zaslužiti deset evrov neto na uro za odvzem brisov HAGT; po drugi strani pa specializant anesteziologije, ki dela v COVID enoti intenzivne terapije v UKC Ljubljana – in ki bo nekomu s pozitivnim testom in resnejšimi zapleti po okužbi s SARS-CoV-2 pomagal pri nujnem invazivnem zdravljenju v bolnišnici –, prejme nič več in nič manj kot 8,41 evra neto.«
»Za nami je eno najzahtevnejših in najtragičnejših let v novejši slovenski zgodovini. Pandemija COVID je pri nas terjala že več kot 3500 življenj. Začetek množičnega cepljenja prinaša upanje, da bomo lahko še letos zaživeli svobodno in brez strahu pred koronavirusom. A kljub tej luči na koncu tunela je pred nami še mnogo težkih mesecev odrekanj in naporov, kar velja zlasti za naše zdravstveno in negovalno osebje, ki nas s svojo požrtvovalnostjo varuje pred najhujšim ...,« so zapisali podpisniki današnjega apela k družbenemu premirju in sodelovanju kot edini pravi in razumni poti k premaganju epidemije.
»V času pandemije novega koronavirusa resnično ne potrebujemo avtokratskih, strogih ukrepov, ki bi iz celotne družbe naredili eno veliko infekcijsko kliniko,« je v včerajšnjem pogovoru za Zdravstveniportal.si poudaril prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Glas razuma, apel vodilnega predstavnika pomembne veje medicinske stroke, ki ni bil vključen v snovanje trenutno veljavnih ukrepov, s katerimi naj bi preprečili širjenje okužb z novim koronavirusom, zahteva razmislek – in predvsem spodbuja ustreznejše, življenjsko ukrepanje, ki ne bo onemogočalo normalnega življenja.
Medtem ko se je na globalni ravni z novim koronavirusom doslej okužilo 2.197.593 ljudi, zapleti pri prebolevanju bolezni COVID, ki jo povzroča omenjeni virus, pa so do danes po podatkih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) zahtevali 153.090 življenj, je pri nas dosedanje breme te bolezni dokaj blago. Toda infektologi in epidemiologi opozarjajo, da trenutne razmere, h katerim smo pripomogli vsi – z upoštevanjem zaščitnih ukrepov, ki preprečujejo prenos tega trdoživega koronavirusa –, naše pozornosti ne smejo uspavati. Čeprav se začenja udejanjati tako težko pričakovano rahljanje ukrepov, ne velja pozabiti, da epidemija ne bo kar ugasnila; nasprotno, od tega, kako dosledni bomo pri preprečevanju možnosti za prenos okužbe, je odvisno, do koliko in kakšnih izbruhov bo v prihodnje še prišlo. Vzporedno z epidemijo, ki nam je dodobra spremenila ustaljeni način življenja, pa se odvija marsikaj, za kar se sicer zdi, da bo zaradi izjemne situacije potem, ko se bodo stvari normalizirale, poniknilo v pozabo – a ne bo tako.
Zelo verjetno je, da Slovenija v boju z epidemijo novega koronavirusa ne bo imela opraviti z najbolj črnim scenarijem, primerljivim s španskim ali italijanskim, toda neznank je še vedno veliko. Zato je v resnici največ, kar lahko naredimo, da se dosledno držimo (samo)izolacije, ostajamo na varni strani – torej doma, se med sprehodi držimo zase in nasploh skrbimo za vse priporočene higienske ukrepe, vključno z nošenjem zaščitne maske in rokavic. Po drugi strani pa je res, da so mešana sporočila stroke in pristojnih strokovnih institucij o tem, ali je splošna uporaba zaščitnih mask smiselna ali ne, povsem po nepotrebnem vzbudila dvom, ki ni utemeljen.