Poziv je v sklopu skupine zdravstvo.si podpisalo 40 posameznikov – zdravnikov, gospodarstvenikov in drugih akterjev v družbi, ki se zavedajo nujnosti čim bolj enovitega odzivanja na preizkušnjo, pred katero je postavljen tako rekoč ves svet, ne le Slovenija. Ob tem so opozorili tudi na skrb vzbujajoče podpihovanje nezaupanja v varnost cepiv proti COVID-19 in na po njihovi oceni povsem neprimerno spodkopavanje ukrepov za zajezitev epidemije, ki so v enaki ali podobni obliki kot pri nas v veljavi domala po vsej Evropi.
»Svoje odgovornosti se morajo zavedati tudi tisti, ki iz ozadja ali ospredja spodbujajo neodgovoren odnos do ukrepov in cepljenja, kar vodi v dodatno trpljenje ljudi in še večjo preobremenjenost zdravstvenega sistema,« je zapisano v apelu, ki vse politične opcije spodbuja k skupnemu reševanju vse prej kot enostavnih izzivov, ki so pred nami.
Je najtežje obdobje krize še pred nami?
Po oceni podpisnikov apela namreč ni izključeno, da je najtežje obdobje krize in z njo povezanih stisk šele pred nami. »Zato je zdaj pravi trenutek za strateški razmislek o tem, kako prenoviti gospodarske, socialne, zdravstvene, pravne in ostale temelje naše države tako, da bo Slovenija lahko postala ena najrazvitejših in najmodernejših držav na svetu.«
Ker smo v Sloveniji »že vrsto mesecev priča politični, medijski in poulični gonji, ki v ničemer ne prispeva k uspešnejšemu spopadanju s pandemijo in njenimi ekonomskimi, socialnimi in duševnimi posledicami«, je temu po prepričanju dr. Marka Noča, mag. Gorazda Kalana, Krištofa Zevnika, dr. Simona Podnarja in drugih podpisnikov apela treba narediti konec.
Ukinitvi ukrepov bi sledil kolaps zdravstva
Tako rekoč istovetno je bilo tudi današnje sporočilo direktorja Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik dr. Aleša Rozmana, ki je opozoril, da bi na Slovenskem morali narediti res vse, da bomo v izzivih, ki se še napovedujejo v sklopu pandemije, ohranili funkcionalno družbo, kajti »mineva skoraj leto dni, odkar smo se v Sloveniji soočili s to boleznijo, zaradi katere prehajamo v novo resničnost, v kateri je boj z boleznijo COVID tek na dolge proge.«
Novi sevi koronavirusa SARS-CoV-2 – angleški, južno-afriški in brazilski – so od prvega bistveno bolj invazivni; širijo se hitreje, prebolevanje okužbe se praviloma odvija v težji obliki. V Slovenijo je za zdaj vdrl britanski sev (zajema približno 2-odstotni delež vseh okužb), ostala dva še ne, če sklepamo po za zdaj dostopnih uradnih podatkih.
Dilem je veliko, znanega še vedno premalo – a vendarle dovolj, da je mogoče narediti primerjavo med ogroženostjo, ki so ji izpostavljeni tisti, ki so ali bodo zboleli za COVID-19, ter vsi, ki so se oziroma se bodo odločili za zaščito s cepljenjem. Podatki so dovolj povedni, da se že na tej osnovi za nadaljnje korake v prizadevanjih po ustavitvi epidemije vsak odrasli, razmišljujoči posameznik lahko odloči sam – in prevzame odgovornost, ki se ji ni mogoče izogibati v zdajšnjih razmerah, v katerih so pogledi vseh nas uprti v čas, ko bomo lahko ponovno normalno zaživeli.
Predal elektronske pošte dr. Rozmana je preplavljen z dopisi in pozivi, po katerih bi veljalo popustiti virusu in epidemiji, odpreti vse dejavnosti in omogočiti »normalno« življenje. Direktor univerzitetne klinike Golnik to osebno razume kot spodbujanje k zavestni odločitvi, da se Slovenija za nekaj mesecev odreče delujočemu zdravstvenemu sistemu, »s čimer pa se nikakor ne morem strinjati«.
Takšen ukrep, ki bi »povozil« vse veljavne zaščitne ukrepe, s katerimi preprečujemo, da se okužbe s koronavirusom SARS-CoV-2 ne bi še intenzivneje širile, bi nas namreč pripeljal v začaran krog, ki bi zahteval nepredstavljiv davek. V brazilskem Manausu, denimo, kjer je COVID že prebolelo približno 70 odstotkov prebivalstva, so po izbruhu brazilske mutacije novega koronavirusa pred dobrim mesecem dni ponovno doživeli kolaps zdravstvenega sistema, posledice so nevzdržne – in kaj takega si pri nas tisti, ki na obvladovanje epidemije gledajo vsaj s kancem razuma, zagotovo ne želijo.
Divjanju virusa smo lahko kos le z doslednim upoštevanjem ukrepov
»Če virus divja, se število mutacij močno poveča – in temu tempu nismo in ne moremo biti kos, če ni res doslednega upoštevanja zaščitnih ukrepov,« opozarja dr. Aleš Rozman, ki je prepričan, da je cepiva treba uporabiti hitro, čim hitreje, dokler so ta še učinkovita.
A problemov tudi tu ni konec, kajti cepiva prihajajo prepočasi, da bi lahko preprečili »preskakovanje« virusa, po drugi strani pa je epidemiološka krivulja na Slovenskem unikum, povsem drugačen od razmer v drugih državah.
»Na potezi je družba in vsi državljani. Znižati moramo število okužb, zmanjšati število obolelih – ter omogočiti ponovni zagon čim več dejavnosti, med katerimi je normalno šolanje seveda prioriteta. Iz dogajanja v drugih državah pa lahko vidimo, kaj pomeni, če zdravstveni sistem kolabira in če ostanemo brez strokovne pomoči,« poudarja Aleš Rozman.
In kako je to videti v klinični praksi? Na Golniku se priliv COVID bolnikov še vedno ni toliko zmanjšal, da bi lahko začeli sprejemati bolnike z drugimi diagnozami, čeprav bi bilo to nujno. »Lahko pa povem, da je bila obravnava bolnikov z rakom pljuč lani enaka kot prej, zanje smo vrata klinike pustili odprta. Zdaj bi bilo to treba narediti tudi za druge bolnike, z drugimi diagnozami, vendar nam razmere tega še ne dopuščajo,« pojasnjuje Aleš Rozman. Trenutno je najmlajši bolnik, ki zaradi zapletov pri prebolevanju COVID-19 potrebuje zdravljenje v intenzivni enoti – je intubiran in na mehanski ventilaciji – star 35 let, brez pridruženih bolezni ...
Obravnava bolnikov z rakom pljuč je bila lani enaka kot prej, zanje smo vrata klinike pustili odprta. Zdaj bi bilo to treba narediti tudi za druge bolnike, z drugimi diagnozami, vendar nam razmere tega še ne dopuščajo.
Trenutno je najmlajši bolnik, ki zaradi zapletov pri prebolevanju COVID-19 potrebuje zdravljenje v intenzivni enoti – je intubiran in na mehanski ventilaciji – star 35 let, brez pridruženih bolezni.
doc. dr. Aleš Rozman, direktor Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik
Pediatrična klinika: cepljenja smo se veselili kot majhni otroci ...
»Vesel sem, če imamo v rdeči coni klinike vsak dan eno prosto posteljo za bolnika s COVID-19 okužbo. Vesel sem, če je siva cona pretočna in nimamo gneče zaradi čakanja na izvide. Vesel sem, če starši ne odklonijo odvzema brisa – ali da se ne dogaja, da v strahu, 'da bi otroku skurili hipofizo', ne dovolijo, da mu izmerimo telesno temperaturo. Vesel sem, če mine dan, ko ni treba spet premeščati medicinskih sester za pomoč na COVID oddelkih. Vesel sem, če imam negativen bris in je moj status na #ostanizdrav zelen,« pa je v lanskem letu dodobra spremenjeni horizont pričakovanj in posledično znižani osebni prag za veselje ubesedil strokovni direktor Pediatrične klinike doc. dr. Marko Pokorn, specialist pediatrije in infektologije.
V zapisu za aktualno številko glasila zdravniške zbornice Isis je med drugim opozoril na optimizem, ki ga je spodbudil začetek cepljenja proti koronavirusu, možnosti, ki napoveduje vrnitev normalnega življenja ...
»Zadnji dan leta 2020 smo na Pediatrični kliniki začeli s cepljenjem proti koronavirusu. Ljudje so se ob predvidenih terminih v veselem pričakovanju zgrinjali na cepilno mesto, izpolnjevali vprašalnike, si vihali rokave, odmerki cepiva so sveže pripravljeni prihajali iz lekarne, za to priložnost posebej izurjena sekundarija sta nas neboleče pikala v rame, ene v levo, druge v desno. Kot majhni otroci smo se veselili cepljenja – čeprav se majhni otroci glede na moje lastne in kolektivne pediatrične izkušnje tega sicer ne veselijo. A v tem primeru metafora, pa naj bo še tako paradoksalna, še kako drži.«
Kot majhni otroci smo se veselili cepljenja – čeprav se majhni otroci glede na moje lastne in kolektivne pediatrične izkušnje tega sicer ne veselijo. A v tem primeru metafora, pa naj bo še tako paradoksalna, še kako drži.
doc. dr. Marko Pokorn, strokovni direktor Pediatrične klinike
Zdaj se lahko le vprašamo, ali bo v odzivanju na epidemijo razum končno vendarle zmagal nad vsemi drugimi atributi, ki so v zadnjem letu priplavali na površje prej dobro prikrivanih čustev, ki na žalost v sebi ne skrivajo nič racionalnega.
Bo apel slovenskih razumnikov, ki ga objavljamo spodaj, slišan in razumljen?
Poziv k družbenemu premirju in sodelovanju
Spoštovani,
za nami je eno najbolj zahtevnih in tragičnih let v novejši slovenski zgodovini. Pandemija Covida-19 je pri nas terjala že več kot 3.500 življenj. Začetek množičnega cepljenja prinaša upanje, da bomo lahko še letos zaživeli svobodno in brez strahu pred koronavirusom. A kljub tej luči na koncu tunela je pred nami še mnogo težkih mesecev odrekanj in naporov, kar velja še posebej za naše zdravstveno in negovalno osebje, ki nas s svojo požrtvovalnostjo varuje pred najhujšim, za kar smo jim izjemno hvaležni.
Žal smo ena redkih evropskih držav, kjer politika, osrednji mediji in z njimi celotna družba ne nastopajo proti pandemiji enotno. Slovenski javni prostor nam vsak dan znova dokazuje, da je boj za oblastne, gospodarske in druge privilegije pomembnejši od skupnega boja za življenja in blagostanje državljank in državljanov. Tako smo že vrsto mesecev priča politični, medijski in poulični gonji, ki v ničemer ne prispeva k uspešnejšemu spopadanju s pandemijo in njenimi ekonomskimi, socialnimi in duševnimi posledicami.
Zaskrbljujoče je podpihovanje nezaupanja v varnost cepiv zoper Covid-19 in spodkopavanje ukrepov za zajezitev pandemije, ki so v takšni ali podobni obliki v veljavi domala po vsej Evropi. Na področju boja proti pandemiji so bile storjene tudi napake, a bo za podrobno analizo in iskanje odgovornosti dovolj časa, ko bo nevarnost mimo. Politika, še posebej vladajoča, bo zanje odgovarjala volivcem. Za morebitno korupcijo in vojno dobičkarstvo bodo vpleteni odgovarjali na sodiščih. Svoje odgovornosti pa se morajo zavedati tudi tisti, ki iz ozadja ali ospredja vzpodbujajo neodgovoren odnos do ukrepov in cepljenja, kar vodi v dodatno trpljenje ljudi in še večjo preobremenjenost zdravstvenega sistema.
Ni dvoma, da je v demokraciji kritika oblasti legitimna in celo nujna. Prav tako je boj za oblast nekaj povsem normalnega, v kolikor se odvija znotraj ustavnih okvirov. A še bolj legitimno, normalno in celo nujno je, da v današnjih izrednih razmerah vsi skupaj na prvo mesto postavimo sodelovanje v dobro državljank in državljanov. Prav zato smo prepričani, da je nastopil skrajni čas za umiritev strasti in strnitev vrst.
Pred Slovenijo so namreč štirje veliki projekti, ki bodo vzeti kot celota terjali najširše družbeno soglasje, podčrtano z našo skupno vrhovno vrednoto človekovega dostojanstva. Gre za dokončanje boja zoper pandemijo, gospodarsko okrevanje, predsedovanje Svetu Evropske unije in prenovo volilnega sistema v skladu z odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2018. Politično stabilnost in sodelovanje vseh strani za doseganje teh ciljev terja tudi spomin na tisoče umrlih s Covidom-19.
Vse kaže, da so pred nami dolga leta gospodarskega okrevanja. Uspešnost držav pri izhodu iz pandemije bo določala njihovo blagostanje še leta, morda desetletja. Slovenija je bila po zaslugi pravočasnih in učinkovitih ukrepov vlade uspešnejša pri ohranjanju gospodarske aktivnosti in delovnih mest od povprečja EU, kar se odraža tudi v obliki zelo ugodnih mednarodnih bonitetnih ocen in zadolževanja države po negativnih obrestnih merah.
A žal ni izključeno, da je najtežje obdobje krize in z njo povezanih socialnih stisk šele pred nami. V kolikor se okrevanja ne bomo lotili s skupnimi močmi, premišljeno in s pripravljenostjo na spremembe, bomo izgubili nove generacije mladih, ki se bodo še naprej množično izseljevale v bolj urejene, konkurenčne in uspešne države. Pri tem se moramo zavedati, da trenutna kriza stane Slovenijo in ostale države ogromno, pri čemer pa veliko povečevanje javnofinančnega dolga ne more iti v nedogled. Slejkoprej se bomo prisiljeni vrniti v trdo ekonomsko realnost, na kar moramo biti dobro pripravljeni. Prav zato je sedaj pravi trenutek za strateški razmislek o tem, kako prenoviti gospodarske, socialne, zdravstvene, pravne in ostale temelje naše države tako, da bo Slovenija lahko postala ena najrazvitejših in najmodernejših držav na svetu. Brez jasne razvojne vizije bomo namreč še desetletja dohitevali Avstrijo in ostale razvite evropske države. Obenem pa nas bodo še naprej prehitevale države, kot sta Češka in Estonija, kjer so ljudje še pred nekaj leti živeli neprimerljivo slabše od nas.
Predlagani ukrepi na področju debirokratizacije predstavljajo pomemben korak v pravo smer, zato upamo, da bodo čim prej zaživeli v zakonodaji in praksi. A to še zdaleč ne bo dovolj. Gospodarski in družbeni preboj nam bo uspel le, v kolikor bomo naš novi ekonomski model utemeljili tudi na meritokraciji, odprtosti, podjetnosti, vladavini prava, digitalizaciji in trajnostnem razvoju. Okrog teh temeljev se morajo zbrati politične in druge sile ter v minimalnem soglasju oblikovati konkretne rešitve, ki bodo brez večjih popravkov preživele menjavanje različnih vlad. Ob tem nam bo več kot 10 milijard uspešno izpogajanih evropskih sredstev za obnovo in razvoj služilo kot odskočna deska za preboj med najboljše.
Pred nami so torej odločilni meseci in leta za prihodnost naše države. Če bomo v boju proti pandemiji enotni tako, kot smo bili pred tridesetimi leti, bodo rešena številna življenja, pot v normalnost pa bo mnogo krajša. Če bomo sposobni izkoristiti trenutno krizo za korenito prenovo iztrošenega ekonomskega modela, se bo Slovenija končno lahko prebila tja, kamor tudi sodi – v evropski in svetovni vrh. Prav tako bomo lahko z uspešnim predsedovanjem Svetu EU dolgoročno okrepili ugled in vpliv naše države v mednarodnem okolju.
To so veliki in zgodovinski cilji, ki terjajo politično in družbeno zrelost in odgovornost. Zato je skrajni čas, da se vsi na čelu s političnimi, medijskimi in mnenjskimi voditelji zresnimo in osredotočimo na skupno reševanje velikih izzivov, ki so pred nami. Od predsednika vlade in ostalih predstavnikov koalicije pričakujemo, da bodo pri upravljanju države upoštevali širše družbene potrebe in ne samo interese svojih volivcev. Vladajoča politika mora narediti več, da k sodelovanju pritegne drugo stran, opozicija pa mora prihodnje ponudbe za sodelovanje presojati dobronamerno in državotvorno.
Od političnih predstavnikov prav tako pričakujemo, da se vzdržijo brezplodnih provokacij, dnevnih političnih igric in pogrevanja starih zamer. Nenehno rušenje vlade ne more biti cilj, ki posvečuje vsa sredstva. Tudi socialna omrežja ne bi smela služiti kot sredstvo političnega komuniciranja, s katerim se spodbujajo konflikti, žali ljudi in poglablja razdor v družbi. Slovenija si na najbolj odgovornih mestih zasluži državnike, ki bodo državo vodili s svojim zgledom. Vsi, ki soustvarjajo slovenski javni prostor, pa naj pri svojem delu in javnih izjavah spoštujejo načela zmernosti, resnicoljubnosti in strpnosti.
Slovenija namreč bolj kot kdajkoli potrebuje operativno in odgovorno vlado, opozicijo, ki je kritična, a konstruktivna, in medije, ki so profesionalni in pluralni. Nova politična kriza ali pa odhod na že četrte zaporedne predčasne volitve zato v teh razmerah ni in ne more biti rešitev. Prepričani smo, da je ta trenutek edina odgovorna rešitev v družbenem premirju in iskrenem prizadevanju vseh strani za sodelovanje na področju boja proti pandemiji, gospodarskega okrevanja in predsedovanja Svetu EU.
Sopodpisniki:
mag. Mark Boris Andrijanič, dr. Matej Avbelj, dr. Jernej Buzeti, mag. Matej Beltram, Franjo Bobinac, dr. Anže Burger, Božo Černila, Nevenka Črešnar Pergar, dr. Peter Gregorčič, dr. Miro Haček, dr. Romana Jordan, dr. Gorazd Justinek, mag. Gorazd Kalan, dr. Matija Jurij Kališnik, Miha Lavtar, dr. Jernej Letnar Černič, dr. Igor Masten, dr. Robert Masten, dr. Aleš Maver, Andrej Mertelj, dr. Blaž Mrevlje, Kristijan Musek Lešnik, dr. Marko Noč, Marko Pavlišič, dr. Mark Pleško, dr. Simon Podnar, dr. Andreja Poljanec, mag. Tanja Porčnik, Federico V. Potočnik, Matej Potokar, Rok Ravnikar, dr. Janez Šušteršič, dr. Žiga Turk, dr. Matej Tušak, Žiga Vavpotič, dr. Samo Vesel, Marko Voljč, dr. Andrej Vranič, Aleksander Zalaznik, Krištof Zevnik
Simbolična fotografija: UKC Maribor
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
