Danes nas številne države, ki so se še pred desetletjem ali dvema želele zgledovati po slovenskem zdravstvu, prehitevajo po levi in desni. Slovenija pa ostaja razdeljena, na levo in desno, črno in belo, intelektualno in paradoksalno, estetsko in analfabetsko – in na ta račun pospešeno izgublja. Ne le na sistemski ravni, ampak na ravni posameznika in njegovega zdravja. In kam v tej situaciji, v kateri so prizadevanja usmerjena v ohranitev javnega zdravstva, umestiti pravkar izvedeno enodnevno opozorilno stavko zdravnikov in zobozdravnikov? 

Kako ovrednotiti napoved, da se bo, če med vladno in sindikalno stranjo ne bo dosežen sprejemljiv dogovor, v ponedeljek začela bistveno konkretnejša stavka, ki se ne bo končala v enem dnevu? Kaj pričakovati od pogajanj med vladno in sindikalno stranjo, ki so se začela danes, ob zelo povedni uri – točno opoldne? In kako spodbuditi spremembe, ki bodo omogočile kakovostnejše in varnejše pogoje za zdravljenje, pa naj gre za kadrovske, prostorske ali logistične neznanke, ki danes zaposlene v zdravstvu in njihove varovance marsikje in marsikdaj potiskajo v položaj, ki ne pritiče sodobni medicini, ampak prejkone njeni dickensonovski predhodnici?

Vijugava pot od stisk in sprevračanj do objektivnih dejstev

Težko je razumeti, zakaj javnost še vedno tako naivno naseda politično ali politikantsko narekovanim manevrom, ki izkrivljajo pravo podobo našega zdravstva in ki nedvoumne stiske velike večine zaposlenih verbalno sprevrača v poskuse izkoriščanja in hlastanja po javnem denarju. Veliko laže je, denimo, razumeti, da ljudje, ujeti v sistemskih labirintih, na splošno stavke zdravništva – tistega, za katerega so slišali, da mu gre zgolj in samo za denar – ne podpirajo. 

Najprej pa se velja argumentirano vprašati, kje tiči resnica. Ne resnica tistih, ki svoje videnje izpričujejo na protestniških okopih, niti resnica onih, ki se na odločevalski strani odzivajo veliko preveč omledno in predvsem, tudi z vidika veljavne zakonodajo, bistveno prepozno. Kje so objektivna dejstva, ki praviloma ostajajo prezrta, napačno interpretirana, zatajevana ali namerno izkrivljena? Kje so konkretni podatki, ki bi nedvoumno izrisali pravo podobo našega zdravstva?

V dialogu, ki bi na področju zdravstva in skrbi za zdravje slehernika v tej družbi moral teči stalno, konstruktivno in produktivno, so se ti podatki izgubili. Vsaka interesna stran jih razlaga po svoje. Kajti marsikomu, ki bi že zaradi svojega poslanstva moral pomagati pri tlakovanju razvojne vizije na tem področju, je bistveno lažje, če resnično sliko malce prikroji in jo prilagodi svojim željam in viziji.

Zdravstvo je opešalo, pacienti pa čakajo ...

Tak pristop ni nekaj novega, priča smo mu že desetletja – in ni je vlade, ki tega nenapisanega modela ne bi privzela, tako ali drugače. 

Posledice so danes na dlani. Zdravstvo je opešalo. Na nekaterih področjih se sicer resda še vedno ponaša z vrhunskimi dosežki, toda pogoji, v katerih je danes primorano delovati, mu to avro pospešeno ugašajo. Nekako tako, kot na posameznih oddelkih ali v ambulantah ugašajo luči – potem, ko odide še zadnji, ki se je trudil v pešajočem sistemu ohraniti etos, kakršen pritiče sodobni medicini. 

Takih primerov se je pri nas nabralo že preveč, bistveno preveč. Od svojega osnovnega poslanstva se je poslovila vrsta zdravnikov in medicinskih sester. Pacienti – tisti, ki so res bolni in bi potrebovali takojšnjo strokovno pomoč, ne tisti, ki na ulicah in družbenih omrežjih žalijo zaposlene v zdravstvu – pa čakajo. In čakajo. In čakajo ... Na boljše čase? Na boljše javno zdravstvo?

Kdaj zasuk v boljše čase?

Se je pričakovani zasuk v boljše čase začel nakazovati včeraj opoldne, s pogajalskim srečanjem med predstavniki (zobo)zdravniškega sindikata Fides in vlade, na katerem se ni zgodilo nič bolj konkretnega kot to, da sta se pogajalski strani sestali? Takšno sklepanje bi bilo naivno. Pa vendar bi človek pričakoval, da bo slovensko politiko srečala zdrava kmečka pamet, ki velí, da je do napredka na tako občutljivem področju, zaznamovanem s skrbjo za zdravje in z reševanjem življenj, mogoče priti le s skupnimi močmi. Z iskrenimi nameni, ne zgolj s sledenjem interesnim prišepetovalcem.

V javnosti se v zadnjem mesecu, vse od napovedi zdravniške stavke, vrtijo številni komentarji, ki zdravnike poskušajo označevati z vse prej kot prijazno paleto predikatov, zato velja v tem smislu izpostaviti poveden odziv mlade zdravnice Eve Vrščaj, ki skrbi za najmlajše paciente in pravi takole: »Delam, ne stavkam. Ne potrebujem višje plače ali dodatkov. Prosila bi samo za boljše pogoje dela. Da po 24-urnem dežurstvu lahko odidem domov, namesto da moram biti v službi 28 do 32 ur, sicer mi odštejejo ure ali vzamejo dan dopusta.« 

Okviri zdravstvenega sistema so že davno postali nevzdržni

Razmere v našem zdravstvu ne povzročajo stisk le bolnikom – tudi stiskam zdravnikov različnih specialnosti ni videti konca. Zaradi okvirov sistema, ki so glede na dosežke in izzive sodobne medicine že zdavnaj postali nevzdržni, saj se zaradi izrazitega pomanjkanja ključnega kadra zmanjšuje število oddelkov in ambulant, posledično pa tudi obravnav. Na kaj torej čakaj bolni ljudje? Na tvornejši dialog z zdravstveno politiko? Na boljše razumevanje stisk, ki niso zanemarljive, če se zavedamo, kako zelo so z ustreznimi razmerami za delo pogojene tudi ažurnost, kakovost in varnost zdravstvene obravnave?

Razmere v slovenskem zdravstvu so v začetku leta 2024 vse prej kot optimalne. To lahko potrdijo v sleherni bolnišnici, na slehernem kliničnem oddelku, v vsakem zdravstvenem domu. Brez pompoznih besed to dejstvo potrjuje tudi več sto zdravnikov in medicinskih sester, ki so v zadnjem času obupali in odšli – pa ne (zgolj) zaradi slabega plačila in neugodnih pogojev za delo. Tisti, ki so odšli čez mejo, bodo še vedno delali veliko, vendar s povsem drugačnim zagonom in veseljem, pa tudi odnos, ki ga bodo deležni, bo drugačen. Tisti, ki so to že izkusili, potrjujejo, da je tako – čeprav bi, kot pravijo, veliko raje delali v Sloveniji in skrbeli za slovenske paciente. Po drugi strani pa se zdi, da se pri nas na splošno obnašamo tako, kot da bi želeli odgnati še tiste, ki kljub vsemu v zdravstvu še vztrajajo. Zakaj je tako? In do kdaj bo tako?

Kako je torej z »dobičkarstvom«, »dvoživkarstvom« in »umetnim ustvarjanjem čakalnih vrst«?

Zdravniki so se odločili za stavko, v sklopu katere so bili odpovedani določeni nenujni posegi, sicer pa so zdravniki delali. In v tem času, ko so padale žaljivke na račun njihovega domnevnega »dobičkarstva«, »dvoživkarstva« in »umetnega ustvarjanja čakalnih vrst«, javno, tudi na družbenih medijih, opozorili tudi na nekatere ključne zmote ali zavajanja, ki po njihovem prepričanju naše zdravstvo postavljajo v soj izkrivljajočih žarometov.

Naj izpostavim le nekatere od njihovih navedb.

»Vsak državljan Slovenije mesečno za vse zdravniške plače prispeva 18 evrov – toliko, kot, na primer, plača za moško striženje, oziroma več, kot na mesec porabi za kavo ... Ob vsem denarju, ki se ga nameni za zdravstvo in ki ga trošimo vsi skupaj, so javnost uspeli nahujskati, da so problem zdravniške plače,« poudarja družinski zdravnik Rok Ravnikar. 

Dobaviteljski »prijemi« in iskanje dežurnega krivca

Aleš Kajtna, prav tako specialist družinske medicine, izpostavlja sistemske anomalije: »Največ denarja, najbrž v rangu milijarde evrov na leto, se izgubi pri razpisih in dobavah – ki jih politika podpira in vzdržuje, z neukrepanjem.« Ko je želel naročiti nahrbtnik z nujno medicinsko opremo za v avto, bi zanj pri nas moral odšteti 400 evrov – iz Nemčije pa ga je, s poštnino vred, dobil za 44 evrov. Zato opozarja na dobičke dobaviteljev, s primerom artikla, ki se ga na področju anestezije v medicini na letni ravni porabi ogromno. »Ta artikel pri nas dobavlja firma, ki ima dve hčerinski podjetji s po enim zaposlenim – na en razpis se prijavijo vse tri, cene pa so v primerjavi s tujino krepko višje. In takih artiklov je 20.000! Podobno kot pri materialu pa je tudi pri aparaturah, novih gradnjah, opremi ...«.

Družinska zdravnica Katarina Planinec ocenjuje, da zna politika zelo dobro izkoristiti naivnost ljudi, enako je tudi s hujskanjem proti zdravnikom. »Seveda pa ljudje ne vidijo, da na tak način sami režejo vejo, na kateri sedijo. V Sloveniji bo ostalo še manj mladih zdravnikov, starejši bomo pomrli ali se upokojili – in tako se bo v treh do petih letih število zdravnikov drastično zmanjšalo, kar pomeni še slabšo oskrbo in več smrti ... Politika dosega cilje, ki si jih je zadala: krivdo za stanje v zdravstvu vali na zdravnike, čeprav nismo mi tisti, ki določajo število postelj v bolnišnicah, prav tako ne gradimo bolnišnic ... Ljudje pozabljajo, da storitev ne plačujejo neposredno zdravnikom, ampak plačniku, zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS).«

»Stavkamo za boljše pogoje za vse«

Da delovni pogoji v zdravstvu, pa naj bodo ti prostorski, kadrovski, materialni ali organizacijski, marsikje ne dosegajo več niti minimalnih standardov za varno obravnavo, opozarjajo tudi Mladi zdravniki Slovenije. Njihovim opozorilom bi lahko na izkustveni ravni v hipu pritrdili vsi, ki jih zdravijo v starih, dotrajanih, celo plesnivih in nevzdržno utesnjenih prostorih nekaterih klinik in kliničnih oddelkov, s pomočjo iztrošenih naprav, ki bi jih že davno morali zamenjati z novimi. Enako pa velja tudi za trditev, češ da »medtem ko slovensko zdravstvo tone, vlada gleda stran in leporeči. Enako kot z infrastrukturo ravnajo tudi s strežnicami, administratorkami, medicinskimi tehniki, medicinskimi sestrami, babicami, fizioterapevti, zdravniki in ostalimi zaposlenimi v zdravstvu. Posledice pa najbolj občutijo bolniki.«  

Ali kot je izr. prof. dr. Nataša Tul Mandić iz postojnske porodnišnice s kratkim, a povednim sporočilom opisala malce drugačen torkov delovni vsakdan, zaznamovan z odločitvijo slovenskega zdravništva, da z enodnevno opozorilno stavko izpostavi nemoč pri udejanjanju apelov za ureditev sistemskih okvirov in ustreznejših delovnih pogojev: »Stavkamo, za boljše pogoje za vse. Oskrba vseh nosečnic in nujnih stanj je popolnoma enaka kot vsak dan. Zjutraj sem naredila carski rez, en velik fant ... Zdaj pa ambulanta ...«.

Do ponedeljkove stavke ne sme priti. Bolniki si je ne zaslužijo, zaposleni v zdravstvu pa si je v resnici ne želijo. Zagotovo pa je treba razmere, ki naj bi omogočile optimalno skrb za zdravje slovenstva, čim prej spremeniti in jih izboljšati. Izgovori, češ da je to nemogoče doseči, so se že zdavnaj izpeli.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.