Dr. Erik Brecelj, kirurg Onkološkega inštituta Ljubljana, predsednik strateškega sveta za zdravstvo

»Mnogo ljudi, tako zaposlenih v zdravstvu kot drugih, ki imajo interese na tem področju, si želi, da razmere ostanejo takšne, kot so – da ostanemo v kaosu«

Poznamo vas kot človeka, ki se zavzema za resnico, za pravičnost, predvsem pa za paciente, za katere skrbite tudi kot zdravnik na klinični ravni. V preteklosti ste se v javnosti zavzemali za dobro sistema, za dobro zaposlenih in za dobro ljudi, za katere skrbite v sklopu kliničnega dela. Zdaj ste postali aktivni tudi na drugi ravni, že nekaj časa vodite strateški svet za zdravstvo – in zdi se, da ste v kratkem času opravili veliko delo. Pravzaprav je tudi na vašo pobudo in iz vaših vrst prišla kandidatka za ministrico za zdravje. Zanima me vaša ocena o tem, katere morajo biti tiste glavne usmeritve, ki bodo pripomogle k izboljšanju vrzeli v našem zdravstvu in k izboljšanju sistemskih pomanjkljivosti?

Uh ... Povsod so težave, povsod bi bilo mogoče marsikaj narediti. Kako se bo odločila ministrica za zdravje, ko bo imenovana, bo treba vprašati njo. Iz srca sem hvaležen, da se je odločila sprejeti to funkcijo, kajti prepriča predvsem način razmišljanja Valentine Prevolnik Rupel, ki ne govori s čustvi ali na pamet – tako, kot zdravniki in drugi zaposleni v zdravstvu pogosto počnemo –, ampak je analitik. Pregleda številke – če jih ni, jih poišče –, jih analizira in se potem odloča. Dela za javno zdravstvo in mislim, da 'slepih' ukrepov, ukrepov brez analiz ali brez izhodišč, ki morajo temeljiti na analizah, ne bo. 

Ministrica za zdravje bo, pa naj gre za financiranje ali za strokovno delo, ukrepala na podlagi številk. In to nam je v zdravstvu manjkalo 30 let.

Predvsem pa upamo, da v tem kontekstu tudi ne bo ovinkov na poti proti cilju, ki so nemalokrat preprečili uresničitev zadanega, kajne? To ste tudi osebno izkusili na primeru onkološkega inštituta, tisoč in enkrat ...

Zagotovo bo naletela na ovire, ki jih mnogi že postavljajo in razmišljajo, kako jo onemogočiti. Toda kandidatka za zdravstveno ministrico je inteligentna, verjetno bo z argumenti marsikatero oviro znala obiti. Toda ovire bodo prisotne, to je dejstvo.

Ogromno ljudi, tako zaposlenih v zdravstvu kot drugih, ki imajo interese na tem področju, si želi, da razmere ostanejo takšne, kot so. Da ostanemo v kaosu. Zato lahko pričakujemo kar hudo oviranje.

Kateri pa so glavni izzivi, glavni cilji, ki ste si jih zadali v sklopu strateškega sveta za zdravstvo? Veliko dela je bilo opravljenega, v sklopu aktualne konference ste predstavili nemalo povednih ugotovitev. Čemu boste dali prednost?

Delali smo veliko, predlogov je ogromno, zdaj me zanima predvsem realizacija. 

V Sloveniji se je v 20 oziroma 30 letih nabralo ogromno odličnih idej – toda ko bi moralo priti do njihove uresničitve, se vse skupaj ustavi – pa naj gre za problem absentizma ali za reševanje razmer v osnovnem zdravstvu. Za slednje smo pripravili 89 predlogov – in čudovito bi bilo, če bi nam jih uspelo izpolniti vsaj polovico. 

Na tem področju smo res opravili ogromno delo; premalo smo se posvetili bolnišnični dejavnosti in težavam, s katerimi se srečujejo specialisti. Ideje so, problem je realizacija. 

Tudi kar se tiče upravljanja, pri katerem se pojavljajo težave tako v zdravstvenih domovih kot v bolnišnicah, smo pripravili zelo dober dokument. Predlagali smo, da minister ustanovi skupino, ki bo naš dokument pregledala in ugotovila, kaj je dobro in kaj ne, kaj bi morda še veljalo dodati, nakar bi na tej podlagi začeli z reorganizacijo javnih zdravstvenih zavodov – da bi povečali zadovoljstvo zaposlenih in da bi se to odrazilo tako pri storilnosti kot pri stroških.

Zadovoljen sem s tem, kar nam je uspelo pripraviti – a če to ne bo zaživelo, je bilo vse skupaj le izguba časa. Zavedam se, da težave bodo. Na ministrstvu za zdravje imajo premalo zaposlenih, ogromno jih je ministrstvo zapustilo, zato bo ministrica morala sestaviti ekipe. Zavedamo pa se tudi, da bo z vseh strani prihajalo do upora in nasprotovanj temu, da bi v Sloveniji karkoli spremenili.

Slovenci smo za reformo – dokler se spremembe ne tičejo vsakega posameznika, ki potem želi le, da se ga pusti pri miru in da vse ostane tako, kot je. Bomo videli, kako bo. Upam, da se bomo začeli zavedati, v kako resnih težavah smo in da moramo vsi skupaj nekaj premakniti, najprej pri sebi. Na koncu je vedno vsega kriva politika – nikoli pa se ne vprašamo, kaj točno smo naredili sami, da bi zdravstveni sistem lahko deloval bolje.

In tukaj se verjetno dokaj hitro znajdemo na točki, ki je bila tudi v preteklih poskusih glede uvajanja reforme vedno prelomna. Ključnega pomena bi bila namreč povezava, sodelovanje vseh akterjev, ki delujejo in sodelujejo v zdravstvu – a vedno se je zdelo, da je vsak branil zgolj svoje interese, da dialoga potem preprosto ni bilo. Mislite, da je zdaj vendarle napočil čas, da se to spremeni?

Mora se spremeniti. 

Tudi med vodenjem strateškega sveta sem opazil, da institucije in organizacije, ki bi morale sodelovati, ne sodelujejo – pa ne gre samo za osebne zamere. Občutek imam, da gre včasih tudi za strah izpostaviti se, povedati kaj, kar nekomu ne bo všeč – da je varneje zapreti se v svojo pisarno in tam v pasivnosti živeti naprej.

Potrebovali bomo pogum. Kar nekaj zadev nam je uspelo umestiti med prednostne, tudi po zaslugi sodelovanja številnih deležnikov. In tu imamo še velike rezerve, kajti mislim, da bo na podlagi takšnega sodelovanja mogoče veliko narediti.

Ali morda lahko ovrednotite oziroma poveste, kje pravzaprav je v vseh teh ciljih, strateških nalogah, ki so pred zdravstveno politiko in, seveda, tudi pred izvajalci v zdravstvu, v tem trenutku bolnik?

Bojim se, da ga ne vidimo.

V sklopu predavanja sem pokazal diapozitiv, ki prikazuje ogromno interesov, tudi osebnih, od parcialnih do zelo velikih, 'težkih' več milijonov evrov – na koncu pa se pozablja na bolnika.

Na Žalah je ogromno ljudi, ki so mislili, da ne bodo nikoli zboleli, pa so. Ves čas govorimo, da je bolnik v središču – a marsikdaj bolnika ni nikjer. Namesto njega so prisotni osebni interesi. Upam, da se bodo tisti, ki to generirajo, vendarle začeli zavedati, da bodo nekoč, morda zelo kmalu, tudi sami potrebovali zdravstveni sistem.

Boste z vodenjem strateškega sveta nadaljevali?

Ne vem, ker glede tega nismo vnaprej dogovorjeni. Smo strateški svet predsednika vlade; on bo povedal, če nas potrebuje. Kar se mene tiče, za ministrico za zdravje prihaja oseba, ki ima voljo, da nekaj naredi – predvsem pa ima znanje. Mislim, da bo vloga strateškega sveta zato bistveno manjša.

Pa vendarle še vedno pomembna?

Bomo videli; predsednik vlade bo povedal, kaj pričakuje od nas ...

Sicer pa vas tako ali tako čaka veliko izzivov na področju kliničnega dela, v kirurgiji ...

K sreči svoje delo opravljam naprej. Strateški svet mi sicer vzame kar nekaj časa, vendar gre to delo bolj na račun zasebnega časa. Medicina pa gre naprej.