Znano je, kako resen problem v zdravstvu (med drugim) predstavlja pomanjkanje zdravnikov družinske medicine. Na ministrstvu za zdravje so se odločili, da problem, ki je kratkoročno tako rekoč nerešljiv, velja poskušati sanirati s predlogom zakona o nujnih ukrepih na področju zdravstvenega varstva. Ta naj bi pripomogel k boljši dostopnosti in tudi večji učinkovitosti zdravstvenega sistema, v katerem so pacienti ujeti v nedopustno dolgih čakalnih vrstah – z omogočenjem objave izrednega razpisa specializacij v tem in v prihodnjem letu. Poleg tega naj bi zdravniki, ki jim bodo specializacijo iz družinske medicine prvič odobrili v letu 2024, med specializacijo prejemali mesečni dodatek v višini tisoč evrov bruto.

Ob tem se velja vprašati, ali so na resornem ministrstvu – jasno, da tudi ali predvsem s pomočjo sugestij in konkretnih predlogov strateškega sveta za zdravstvo – res (iz)našli pravi recept za rešitev najbolj izstopajočih problemov v zdravstveni sferi. Po povzetku predlaganega zakona, s kakršnim je slovenstvu v petek popoldne postregla vladna služba za odnose z javnostmi, bi lahko sklepali, da so načrtovani ukrepi spodbudni. Po vpogledu v podrobnosti, o katerih ni bilo govora, pa je slika povsem drugačna.

Po oceni resornega ministrstva oziroma vlade naj bi namreč omenjeni dokument, ko bo zaživel, uvedel določene »trajne in začasne nujne ukrepe na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, zdravstvene dejavnosti, absentizma in poklicev v zdravstveni dejavnosti, s čimer odpravlja nekatere organizacijske slabosti zdravstvenega sistema pa tudi nerazumno dolge čakalne dobe«.

Bo skrb za paciente ostala v prvem planu?

V prvem planu je torej skrb za paciente – vsakomur od njih je treba zagotoviti osebnega zdravnika. Kot je v pogovoru za Zdravstveniportal.si nedavno poudarila Metka Petek Uhan, zdravnica družinske medicine in direktorica Zdravstvenega doma Ptuj, bo fokus zdravstvene ministrice moral biti usmerjen v enako in pravočasno dostopnost do zdravstvenih storitev – za vse. 

»Kar se tiče osnovnega zdravstva, bi bilo najpomembneje, da ustvarimo takšna delovišča, ki bodo za družinske zdravnike privlačna. Tako bomo obdržali obstoječi kader in spodbudili tudi mlajše, da se bodo odločali za to specializacijo. Že nekaj let namreč ugotavljamo, da trend zanimanja za specializacijo iz družinske medicine upada; čeprav se razpiše dovolj specializacij, zanimanja za ta poklic ni. Zakaj? Zato, ker je ta poklic težek, ker smo prvi, h katerim pridejo pacienti, tako bolni kot zdravi – in mi smo tisti, ki odpirajo vrata v zdravstveni sistem,« meni Metka Petek Uhan.

Kar se tiče bremena bolniških odsotnosti, kirurg Onkološkega inštituta Ljubljana in predsednik strateškega sveta za zdravstvo dr. Erik Brecelj ugotavlja, da »zdravstveni absentizem postaja strahoten problem, kajti v nekaj letih bomo za bolniške staleže dali že milijardo evrov na letni ravni. Smo torej blizu tega, da bomo za bolniške namenjali četrtino denarja, ki je na voljo – to je samomor zdravstva«.

V spremembe pravil glede bolniških nadomestil

S predlaganim interventnim zakonom se bo za 30 dni podaljšalo obdobje bolniškega nadomestila v breme delodajalca; višina nadomestila se ne glede na trajanje bolniškega staleža ne bo spreminjala, zgornja meja višine nadomestila pa bo 2,5-kratnik povprečne plače.

Omenjeni zakon bo, ko bo sprejet, po ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja tudi podrobneje opredelil način pobiranja obveznega zdravstvenega prispevka ter med drugim uvedel vključitev vseh zdravnikov, tudi koncesionarjev, v zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva. Ministrstvo za zdravje pa naj bi dobilo pravico do sprotnega uvida v podatkovno skladišče plačnika, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). 

In kako na ZZZS gledajo na (skupne) izzive, ki bi jim morali biti kos na ministrstvu za zdravje? Direktorica področja zdravstvene analitike in ekonomike pri zavodu za zdravstveno zavarovanje Sladjana Jelisavčić je ministrici za zdravje takoj svetovala, naj sestavi kompetentno, sposobno ekipo – ne samo politično, ampak tudi profesionalno ekipo sodelavcev, ki bodo lahko tudi po zaključku njenega mandata strokovno pokrivali področja, za katera je pristojno ministrstvo za zdravje.

Po prepričanju Sladjane Jelisavčić je bistvenega pomena tudi reševanje kadrovske problematike v zdravstveni dejavnosti, kjer kot prvo prioriteto izpostavlja primarno raven zdravstvene dejavnosti. Ob tem pa dodaja: »Rezerve vidimo na področju kakovosti in zmanjševanja potencialno nepotrebnih ali neutemeljenih storitev. Tu vidimo izziv, kajti rezerve se morda skrivajo v količini storitev pa tudi v boljši organizaciji dela. Glavna vloga zavoda kot plačnika je, da delu sledi s financiranjem opravljenih programov, vendar se danes kaže, da z obstoječimi zmogljivostmi ni več mogoče pokriti celotnega povpraševanja. Zato se mi zdi bistveno, da najdemo take rešitve, da pacienti, ki najbolj nujno potrebujejo zdravljenje, pridejo čim pravočasneje do zdravstvene storitve.«

Imenovan je novi zdravstveni svet

Sodelovanje med zdravstveno ministrico Valentino Prevolnik Rupel in strateškim svetom za zdravstvo, ki ga vodi dr. Erik Brecelj, se danes zdi sinhrono. Jasni pokazatelj tega je tudi petkovo imenovanje novih članov zdravstvenega sveta, najvišjega strokovno-usklajevalnega in posvetovalnega organa resornega ministra, v katerem so »pokrita« tri področja: zdravstvena dejavnost, zdravstveno varstvo in zdravstvena ekonomika, organa, ki je vezan na mandat aktualnega ministra. 

Med novoimenovanimi člani je tudi dr. Brecelj, iz vrst priznanih strokovnjakov s področja zdravstvene ekonomike in zavarovalništva pa bosta v zdravstvenem svetu sodelovala tudi podpredsednik strateškega sveta za zdravstvo prim. mag. Dorjan Marušič in ekonomistka prof. dr. Petra Došenović Bonča.

V zdravstvenem svetu pa bo kot član sodeloval tudi Erik Brecelj, ki je sicer v nedavnem pogovoru za zdravstveni portal izpostavil, da so pri nas še vedno »mnogi  zainteresirani, da razmere v zdravstvu ostanejo takšne, kot so – da ostanemo v kaosu«. Ob tem pa dr. Brecelj poudarja, da se je v Sloveniji »v 20 oziroma 30 letih nabralo ogromno odličnih idej. Toda ko bi moralo priti do njihove uresničitve, se vse skupaj ustavi – pa naj gre za problem absentizma ali za reševanje razmer v osnovnem zdravstvu. Za slednje smo pripravili 89 predlogov – in čudovito bi bilo, če bi nam jih uspelo izpolniti vsaj polovico.«

Bo circulus vitiosus slovenskega zdravstva končno vendarle presežen?

Sicer pa se na podlagi predlaganega zakona do konca leta 2025 ohranja tudi dopustnost nižje ravni znanja slovenskega jezika za kadre, ki bodo prišli od drugod, zaposliti pa jih bo mogoče kot diplomirane medicinske sestre, diplomirane babice ali magistre farmacije. Tudi strogi kriteriji, ki so pri nas v veljavi pri zaposlovanju zdravnikov iz drugih držav, bodo milejši.

Takšno stanje je brez dvoma odraz razmer, ki jih je v preteklosti narekovala oziroma soustvarila politika.

Je mogoče pričakovati, da bo tokrat ta circulus vitiosus vendarle presežen, v dobro bolnikov in vseh, ki podpirajo okvire zdravstvenega sistema, čeprav pogoji za to že dolgo niso optimalni? Bo v preostanku mandata te vlade načrtovane spremembe sploh mogoče udejanjiti?

Kaj vse se še skriva v predlaganem zakonu – reševanje ali rušnje zdravstvenega sistema?

Odgovor na to retorično vprašanje se zdi negotov, vprašljiv in prejkone odklonilen, kajti povzetek predlaganega zakona, ki ga je v petek sprejela in objavila vlada, izpušča ključne poteze, ki jih načrtuje vlada in ki jih je očitno predlagalo resorno ministrstvo – in te poteze niso v skladju z demokratičnimi načeli, kakršna naj bi veljala v sodobni družbi in državi, kakršna naj bi bila naša.

V resnici je v predlogu zakona predvideno sprejetje ukrepov za izvajanje zdravstvene dejavnosti v posebnih pogojih, o kakršnih je v tem trenutku težko govoriti, kajti trenutno ni ne epidemije ne naravne nesreče, ki bi upravičevala takšno ukrepanje. 

Res je, da so pacienti, ujeti v dolgih čakalnih vrstah, v hudih stiskah, toda težko je upravičiti načrte, po katerih naj bi bilo dopustno (brez soglasja) začasno premestiti zdravstvenega delavca na drugo, do 70 kilometrov oddaljeno delovišče – zgolj na podlagi pisnega sklepa, zoper katerega pritožba ni dovoljena. Med predvidenimi ukrepi je tudi, denimo, prepoved ali omejitev izrabe letnega dopusta ter stavke, zapovedano bo opravljanje povečanega obsega dela ne glede na starostne in druge zakonodajno določene omejitve, v delo naj bi ponovno vključili tudi upokojene zdravstvene delavce.

Takšen pristop govori o nečem drugem, kot o ministričinem zavzetem iskanju soglasja pri vseh akterjih na področju zdravstva, o katerem smo poslušali v zadnjem času. Govori o obupanih potezah, ki niso opravičljive – na nobeni ravni, tudi v očeh pacientov ne. Nihče namreč ne želi svojega že tako ali tako načetega zdravja zaupati nekomu, ki ga bodo v delo prisilili, nekoga, ki je že pred časom izgubil stik s klinično prakso, ali nekoga, ki je zaupal, a je bilo njegovo zaupanje poteptano.

Danes je tudi zdravniška zbornica opozorila na spornost takšnega ukrepanja, ki ni vezano na neobvladljive dogodke, ampak na dolgoletno stanje v zdravstvu – ukrepe, ki jih je predvidelo ministrstvo za zdravje, pa vlada lahko podaljšuje v nedogled: »Prisilno delo je prepovedano z ustavo. In s prisilnim delom ni mogoče rešiti sistemskih težav, ki so se kopičile desetletja. Odgovornost za zdajšnje stanje nosijo pristojni za organizacijo zdravstva in ne zdravstveni delavci, na plečih katerih se iščejo vedno nove rešitve za trenutno nujno – in hkrati davno zamujeno ukrepanje.«

Oziroma, kot poudarjajo Mladi zdravniki Slovenije: »Politika ni uredila delovnih razmer v zdravstvu, s čimer je odgnala mnoge zaposlene iz bolnišnic in zdravstvenih domov. Zdaj sprejemajo zakon, ki ob pomanjkanju delovne sile sili vse zdravnike – od upokojenih do zasebnikov – v delo za državne ustanove in jim omejuje osnovne pravice.«

Je mogoče, da se bo na takšen pristop – ob zagotovilih, da bodo ukrepi zaživeli v dialogu z vsemi akterji v zdravstvu – sploh kdo resno odzval? V tem smislu je zelo poveden odziv Boštjana Kersniča, zdravnika, vršilca dolžnosti strokovnega direktorja Splošne bolnišnice Novo mesto in podpredsednika zdravniške zbornice, ki je na družbenih omrežjih zapisal: »Sem mislil, da so Butalce vsi že prebrali, pa sem se očitno uštel – eni jih pišejo na novo, v zakonu ...«.

V labirintu zdravstva, iz katerega je že tako ali tako težko najti pravo pot, se zdi, da načrtovano poseganje v zakon o zdravstveni dejavnosti in v zakon o delovnih razmerjih, ki se sklicuje na posebne pogoje, prinaša zelo zelo slabo sporočilo. Sporočilo, za kakršnega bi si želeli, da ga ne bi bilo. Toda zdaj je duh že ušel iz steklenice – in javnost, strokovna in laična, bosta želeli slišati veliko pojasnil ter videti tudi konkretno prevzemanje odgovornosti.

Zdi se, kot da vlada s takšnim ukrepanjem želi odgnati še vse tiste, ne maloštevilne zaposlene v javnem zdravstvu, ki so kljub številnim sistemskim težavam, ki vplivajo na kakovost in varnost njihovega dela, ostali in vztrajajo pri predanem delu in pomoči obolelim. In videti je, kot da je na področju slovenskega zdravstva po številnih fiaskih in navideznih obetih izboljšav napočil prelomni trenutek, v katerem se mnogi sprašujejo, ali bo na tako nepremišljen način zadan zadnji udarec, ki bo na takšen ali drugačen način prizadel vse, še najbolj bolnike.

Video pogovori: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.