Res je, številke so – tako kot statistika – hvaležen material, ki ga vsaka interesna skupina lahko oblikuje po svoji meri in prilagaja lastnim interesom. A dejstvo je, da razmere, ki narekujejo utrip delovanja v slovenskem zdravstvu, nikakor niso rožnate. Kako bi se sicer lahko zgodilo, da 86-letna zdravnica, upokojena pediatrinja in otroška psihiatrinja, pred nekaj meseci izve, da je ostala brez osebnega zdravnika – in v vsej Ljubljani ne more izbrati novega specialista družinske medicine, ker so vsi preobremenjeni in ne sprejemajo novih pacientov? Gospa je začasno »pristala« v Pro bono ambulanti, ki skrbi za vse, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja – pri tem pa se retorično sprašuje, kako je z številnimi drugimi, ki so, kot ona, prispevke za zdravstveno zavarovanje plačevali šest desetletij, na koncu pa obtičali v sistemski praznini, ki bo mnoge pogoltnila. V sistemu, kakršnega imamo, se bodo takšni in podobni primeri vrstili vse pogosteje. Takšne zgodbe, ki jih ne bi smelo biti, so le še en dokaz več, kako nujna je celovita sistemska ureditev zdravstva, na katero Slovenija čaka že več kot dve desetletji. V tem času pa se je počasi, a vztrajno, začela sesuvati primarna raven zdravstvenega varstva – in z njo še prenekateri del sistema, ki bi, če bi pacientom želeli zagotavljati ažurno, kakovostno, celovito in varno obravnavo, moral ostati neokrnjen.

Politika si je vedno zatiskala oči pred resničnostjo ter ponujala »bonbončke«, ki naj bi potolažili tako paciente oziroma zavarovance kot zaposlene v zdravstvu. In kam nas je to pripeljalo? Čakalne dobe so se izdatno podaljšale, v zadnjih dveh letih še na račun spremenjenega delovanja zdravstva zaradi pandemije COVID, zdravniki so še bolj stisnjeni v kot in izgoreli, čeprav vodstvo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) v teh dneh ugotavlja, da zdravniki bojda še vedno niso dovolj obremenjeni.

»Vrag je odnesel šalo – odločevalci morajo od besed preiti h konkretnim dejanjem!«

»Izjava, češ da zdravniki še vedno niso dovolj obremenjeni, ki si jo je privoščila generalna direktorica ZZZS doc. dr. Tatjana Mlakar, je med zdravniki povzročila veliko ogorčenje – in ni nič drugega kot odraz izjemno velike odsotnosti vpogleda v resnične razmere, ki narekujejo naše delo in ki so se v zadnjih dveh letih še dodatno poslabšale,« poudarja specialist splošne medicine Rok Ravnikar, predsednik odbora za osnovno zdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije, ki se zaveda, da po več kot 10-letnem zanemarjanju določenega področja preprosto »ni ukrepa, predvsem ne enega samega, ki bi pripomogel k ureditvi«. 

Po njegovem prepričanju se morajo odločevalci »sprijazniti s tem, da je vrag odnesel šalo – in končno od besed preiti h konkretnim dejanjem. Vsi, ne glede na njihovo barvo oziroma politično opredeljenost. Zdravnike, ki so izrazito preobremenjeni – v Sloveniji imamo 64 zdravnikov družinske medicine na 100.000 prebivalcev, medtem ko je povprečje v EU 105 družinskih zdravnikov na 100.000 prebivalcev –, je treba prenehati obtoževati, da delajo premalo in ustaviti njihovo odhajanje – kajti samo v Ljubljani danes že na dnevni ravni poročajo o odhodih specialistov družinske medicine, ki so preobremenjeni, premalo spoštovani in izgoreli.«

V Sloveniji bi morali takoj zaposliti še 1000 zdravnikov – toda kje jih dobiti?

Predsednica zdravniške zbornice prof. dr. Bojana Beović poudarja, da bi tudi po oceni Evropske komisije v Sloveniji, kjer danes deluje 6838 zdravnikov, nemudoma morali zaposliti še 1000 zdravnikov. 

Šele potem, ko bomo zapolnili ta manko (kar bo vse prej kot preprosta naloga), bo naša država dosegla povprečje EU. Do takrat bodo zdravniki, ki so na voljo, morali še naprej opraviti več dela – na ta račun pa se povečuje njihova preobremenjenost, ki vodi v stiske in izgorelost. Kot je pokazala zadnja zbornična anketa, se danes v osnovnem zdravstvu oziroma v zdravstvu nasploh z izgorelostjo spopada kar 88 odstotkov zdravnikov (pred COVID obdobjem je bil ta delež precej nižji, saj je znašal nekaj manj kot 64 odstotkov).

Tako pravzaprav ni nič nenavadnega, da o odhodu iz javnega zdravstva danes razmišlja 53 odstotkov zdravnikov, ki so sodelovali v anketi zdravniške zbornice (954 od skupno 1898); največ takih je med specializanti in specialisti, pri katerih od opravljene specializacije ni minilo več kot pet let. O odhodu v tujino razmišlja 24 odstotkov zdravnikov in zobozdravnikov, medtem ko je med specializanti takih kar 36 odstotkov.

Glavni problemi: preveč administracije, neustrezna organiziranost in izrazito pomanjkanje kadra

In kateri so glavni krivci za takšno stanje v zdravstvu oziroma med zdravništvom? Po oceni anketiranih med težavami izstopajo predvsem pretirana administracija, neustrezna organiziranost in izrazito pomanjkanje kadra. Primarni posledici sta prekomerno delo in preobremenjenost, v nadaljevanju pa temu (lahko) sledi tudi slabša kakovost strokovnega dela – in vse to prejkoslej občutijo tudi pacienti.

»Izgorelost povzroča odhode. Vsak sistem ima rezerve, vsak človek ima rezerve – toda okviri zdravstvenega sistema v Sloveniji so bili že pred epidemijo zastareli, neustrezni, nezadostni .... Zato trditve, češ da zdravniki preveč jadikujemo, sprožajo upravičeno ogorčenje. Zdravniki vemo, da so številke, o katerih govorimo, objektivne in preverljive. In zato ministrstvo za zdravje ne more trditi, da ne morejo nič ukreniti, ker da zdravniški poklic ni deficitaren – nasprotno, ukrepajo lahko tako, da ta poklic takoj razglasijo za deficitarnega!« je prepričan Rok Ravnikar.

Prežetost z občutki brezupa in brezizhodnosti, ki naj bi bila v tem trenutku značilna predvsem za družinsko medicino, pa z vso močjo odzvanja tudi med mladimi zdravniki, ki v zadnjem času glasno opozarjajo na anomalije in razpoke v sistemskih okvirih ter se odzivajo tudi na neupravičene obtožbe o zaslužkarstvu v zdravniških vrstah.

V 14 letih 14 zdravstvenih ministrov brez vizije dolgoročnega razvoja?

V Sloveniji se je v 14 letih na Štefanovi 5 v Ljubljani zvrstilo 14 ministrov za zdravje, »brez vizije dolgoročnega razvoja in brez dialoga s strokovnjaki primarnega nivoja, kar vodi v razpad ne le osnovnega zdravstva, ampak tudi javnega zdravstva,« opozarjajo Mladi zdravniki Slovenije.

Danes pri nas že več kot 100.000 ljudi nima izbranega osebnega zdravnika. Podhranjena pa ni le družinska medicina, na primarni ravni je podobno skrb vzbujajoče tudi pomanjkanje ginekologov (potrebovali bi 50 dodatnih timov), pediatrov (tu je problem starostna struktura, saj je dvotretjinska večina pediatrov starejša od 50 let) in zobozdravnikov (v javnem zobozdravstvu primanjkuje 396 zobozdravstvenih timov). 

Minister sladkih besed in grenkih dejanj?

Ministrstvo za zdravje je, kar se tiče družinske medicine, sicer predvidelo povečanje zmogljivosti – za 64,5 timov, vendar preprosto ni jasno, kako in od kod pridobiti in zagotoviti kader, ki bo prevzel skrb za paciente.

Ministra za zdravje Janeza Poklukarja so mladi zdravniki – skupaj z odborom za osnovno zdravstvo zdravniške zbornice, sindikatom Praktikum, združenjem zdravnikov družinske medicine, sekcijo za primarno pediatrijo in drugimi strokovnimi asociacijami – pred nekaj dnevi javno izzvali z retoričnim vprašanjem, ali minister »sladkih besed in grenkih dejanj, ki ne odražajo izrečenih besed, morda ni pozabil na obljube o prednostni ureditvi osnovnega zdravstva in zagotovitvi boljše dostopnosti družinskih zdravnikov, pediatrov in ginekologov. Ali torej zdravje in kakovostna zdravstvena oskrba Slovencev nista med prioritetami pristojnega ministra? Ali to pomeni dokončen razkroj javnega zdravstva in s tem tudi javnega zdravja?«

Janez Poklukar odgovarja, da bodo občinam v prihodnjih dveh letih namenili 37,5 milijona evrov za naložbe v zdravstvene ustanove; javni razpis za sofinanciranje tovrstnih investicij je že objavljen. Ob tem našteva tudi ukrepe za izboljšanje delovanja primarne ravni zdravstva, sprejete v zadnjem letu, od omogočanja hitrejšega zaposlovanja zdravnikov iz tujine do ukrepov za razbremenitev ambulant družinske medicine, od nagrajevanja specializantov družinske medicine do povečanja vpisnih mest na obeh medicinskih fakultetah.

Evolucija »nastanka« zdravnika je proces, ki ne vključuje rokohitrskih rešitev ...

Pot do novih zdravnikov družinske medicine, ki preprosto ni več med priljubljenimi specializacijami, bo dolga, kajti, kot evolucijo »nastanka« zdravnika pojasni Luka Puzigaća: »Če bi danes iz nadobudnega maturanta začeli ustvarjati novega zdravnika, bi ta s specialističnim delom lahko začel čez 11 do 14 let. Seveda pod pogojem, da bi vse izpite opravil v sklopu šest let trajajočega fakultetnega študija, da bo vse razpise mogoče terminsko uskladiti, da ne bo prerazporejanj zaradi obvladovanja COVID bremena – in da se bo v tem času odpovedal družini in otrokom.«

Pot od odločitve za študij medicine do samostojnega opravljanja izbrane specializacije je dolga. Pri diplomantih medicinske fakultete najprej pride na vrsto obvezno šestmesečno usposabljanje in strokovni izpit iz nujnih stanj, sledi obdobje sekundariata in nato specializacija, ki traja od štiri do šest let – pri otroški nevrologiji, denimo, kjer sta potrebni dve specializaciji, pa sedem let in pol. 

... in zahteva vzajemno spoštovanje

Zato se današnji apel, naslovljen na celotno slovenstvo, pod katerim so v imenu vseh slovenskih zdravnikov podpisani predsedniki glavni stanovskih asociacij, zdi še toliko bolj utemeljen, kajti zdravniki – pa tudi predstavniki drugih strok, ki pomagajo obolelim pri pridobivanju izgubljenega zdravja – so v zadnjem času zelo izpostavljeni. Kot tarča odzivanj, ki bi se jih civilizirana družba morala sramovati, kajti zdravniki se v zadnjem času vse pogosteje srečujejo z nespoštovanjem in z grožnjami bolnikov. 

Zato poudarjajo: »Zdravniški poklic se od večine drugih intelektualnih poklicev razlikuje v tem, da moramo svoje znanje, da ohranimo zdravniško licenco, potrjevati vsakih sedem let. Pridobljeno znanje temelji na dosežkih moderne, zahodne, uradne medicinske znanosti, pri čemer smo zdravniki vse pogosteje uspešni tudi pri težkih boleznih, ki so še pred nekaj leti pomenile smrtno grožnjo bolnikom. Pacienti se po pomoč zdravnika obrnejo prostovoljno in nesprejemljivo je, da se pri tem vedejo žaljivo in nespoštljivo. Zato prosimo in pričakujemo, da nas bolniki, ki pridejo po pomoč prostovoljno, tudi zaradi virusa COVID-19, obravnavajo brez žalitev in groženj.«

Toda v družbi, ki jo je pandemija razgalila tako rekoč do obisti – konec koncev so k temu izrazito prispevale tudi politične malverzacije, ki smo jim bili v tem času priča –, je prišlo bo izrazitega predrugačenja razmer in razmerij. Za žaljivke in grožnje se danes zdi, da so postale stalnica. Zdravje – pa naj se sliši še tako patetično – ostaja pozabljeno in zanemarjeno, breme bolezni, ki so v zadnjih dveh letih ostale spregledane, pa bo našo družbo »streznilo« šele čez čas.

Sistem pa (p)ostaja vse bolj ranjen in ranljiv.

Se resorno ministrstvo ne zaveda resnosti razmer v osnovnem zdravstvu?

Danes je tudi vodstvo Zdravstvenega doma Ljubljana resornemu ministrstvu javno očitalo, da »se ne zaveda resnosti kadrovskega deficita v osnovnem zdravstvu oziroma v družinski medicini ter brezglavo predlaga dodatno obremenjevanje družinskih zdravnikov, kar kaže na popoln absurd in nepoznavanje razmer.«

V omenjenem zdravstvenem domu so, tako kot povsod drugod, sledili »vsem odredbam in hitro se spreminjajočim odločitvam ministrstva za zdravje, ne glede na (ne)smiselnost in (ne)realnost določenih usmeritev – s ciljem, da bi čim prej omejili epidemijo ... Osnovno zdravstvo bi potrebovalo konkretno pomoč ministrstva za zdravje za ureditev sistemskih razmer – kajti to je resnični problem, dolgoročno veliko bolj ogrožujoč za zdravje populacije, kot pa čakanje na bris za PCR test.«

Danes sprejeli izhodišča za pogajanja ...

In kaj sledi v prihodnjih dneh, kakšne spremembe lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti?

Zmogljivosti bodo še nekaj časa prednostno usmerjene v obvladovanje epidemije, ki trenutno resda ni razglašena – in to pomeni, da zaposleni v zdravstvu v tem času tudi ne prejemajo tako imenovanih COVID dodatkov, ki jim sicer pritičejo za delo v rizičnih razmerah. 

Vlada je na današnji seji sprejela izhodišča za pogajanja z reprezentativnimi sindikati za sklenitev aneksa h kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike ter pooblastila pogajalsko skupino za začetek uradnih pogajanj, na katera bodo povabljeni tudi mladi zdravniki. 

Simbolični fotografiji in ilustracija: iStock; portret Luke Puzigaće: posnetek zaslona med virtualno novinarsko konferenco; portret Roka Ravnika: STA 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.