Na nevzdržne razmere v zdravstvu, ki jih v končni fazi občutijo tudi ali predvsem oboleli, ujeti v nepreglednih čakalnih vrstah, so opozorili pediatri. Prav tako ginekologi. In družinski zdravniki. Pa tudi zdravniki, zaposleni v splošnih bolnišnicah. Zdravniki, specializirani za različna področja medicine, ki so se zaradi mačehovsko nastrojenih in žaljivih odzivov odločili za seboj zapreti vrata ordinacij ali operacijskih dvoran – in oditi. Kar se tiče (zdravstvene) politike, se človek utemeljeno vpraša, ali morda v resnici ne razume posledic zdajšnjih dogodkov – ali pa jih preprosto noče razumeti, ker ji ni mar. Mar pa bi ji moralo biti – če ne zaradi drugega, zavoljo pacientov, bolnikov, zavarovancev, kajti ti bodo v prihodnje zaman trkali na številna vrata v javnem zdravstvu, ki pa bodo ostala zaprta. Ker ne bo kadra. Ker ne bo zdravstvenih timov. 

Če bi nekdo o razmerah v javnem zdravstvu pred desetletjem ali dvema naslikal podobo, kakršno imamo pred očmi danes, mu nihče ne bi verjel. Takrat si (še) nihče ne bi mogel predstavljati, da bo zavoženost zdravstveno-političnih strategij pri nas postala tako velika, da bodo slovensko zdravstvo – glede na pogoje, v katerih je to primorano delovati – prehitevale države, ki bi takrat dale vse, če bi se znale in zmogle zgledovati po dosežkih slovenske medicine. Zdaj pa tudi naša medicina, ki je še vedno izjemno dobra, ne zmore slediti najnovejšim trendom in novostim – ker preprosto nima pogojev za to.

Vladna vizija, ki je nihče ne razume

In kako to spremeniti? Ministrstvo za zdravje in vlada imata vizijo, ki pa je nihče ne razume. Tudi tisti, ki še vedno vsaj poskušajo razumeti poteze, zaradi katerih se razmere v zdravstvu poslabšujejo, ostajajo brez odgovorov, kajti pojasnil in resnično tvornega, konstruktivnega dialoga ni. V smislu najbolj banalne primerjave bi lahko rekli: psi lajajo, karavana pa gre dalje – čeprav ne ve najbolje, kam jo ta pot vodi ...

Tak pristop ne more biti vzdržen. To med drugim potrjuje tudi današnji odziv domskih zdravnikov, ki javnost in politiko opozarjajo tudi na vse bolj nevzdržne razmere v domovih za starejše oziroma v socialno-varstvenih zavodih nasploh. Tam danes skrbijo za približno 22.000 posameznikov, ki iz različnih razlogov potrebujejo strokovno nego in pomoč, za katero plačujejo – vendar ta postaja vse teže dostopna in se, tudi na račun pomanjkanja kadra, sooča z vedno resnejšimi strokovnimi izzivi. 

»Domski zdravniki in zdravnice z zaskrbljenostjo spremljamo razmere v socialno-varstvenih zavodih, v katerih nudimo zdravstveno oskrbo najranljivejšim in krhkim članom naše družbe, saj se razmere v zadnjih letih pospešeno slabšajo. Pomanjkanje zdravniškega kadra, kadra zdravstvene nege in drugega podpornega kadra, ki je nepogrešljiv za zagotavljanje ustreznih razmer za oskrbovance, pogosto sili zaposlene v stalno hitenje in sklepanje kompromisov na račun strokovnosti, kar je v urejeni družbi, ki bi morala s posebno občutljivostjo poskrbeti za najranljivejše, nesprejemljivo,« opozarjajo zdravniki.

Bo politika zmogla spremeniti fokus?

Družba, ki so jo današnji varovanci domov za starejše na svoji življenjski poti pomagali graditi in jo nadgrajevati, s čimer so prispevali tudi k njenemu napredku, na te ljudi pozablja. Ne poskrbi za dolgoročno ureditev sistemskih okvirov, vsaj ne na ravni, s katero bi kot družba življenju slehernika v vseh življenjskih obdobjih zagotovili kakovost in varnost. 

Zato bi pri retoričnem tehtanju, kaj narediti, da bi politika vendarle doumela pomen ustvarjanja tovrstnega bivanjskega miljeja, morda veljalo obrniti fokus. Kajti če bi bili aktualni odločevalci, pa naj gre za mlačno zdravstveno politiko ali nepredvidljivo ihtave vladne turbulence, prisiljeni sebe uvideti v vlogi varovancev domov čez čas, ko bo tam še manj zdravnikov, kot jih je danes, bi se politična ignoranca verjetno razblinila. Ali pa tudi ne. Kajti kar se tiče politike, ta vedno znova preseneti. Nič manj pa ne presenetijo sicer kompetentni in verodostojni posamezniki, ki poznajo »sloves« politike, a se kljub vsemu odločijo za sodelovanje – kljub tveganju, da si bodo s tem za vedno omadeževali težko pridobljena ugled in zaupanje.

Konglomerat tovrstnih prepletanj v zdravstveni sferi v resnici še nikoli ni doživel takšnega dna, kakršnemu smo priča danes. Bolniki in starejši bodo najbolj občutili posledice. In kaj bo, če se bodo ukrepi za ohranitev javnega zdravstva še naprej nadaljevali tako, da uničujejo njegovo bit, sploh ostalo od zdravstva?

Kakšna bo v resnici usoda javnega zdravstva?

Danes sem se o razmerah v javnem zdravstvu pogovarjala z zdravnico, ki se v javnosti ne izpostavlja. Z družinsko zdravnico, izjemno predano, strokovno, ki bi za svoje paciente naredila vse – in ki ji pacienti njeno skrbnost vračajo z zaupanjem in spoštovanjem, ne glede na vse, kar je sicer danes mogoče slišati ali prebrati v povezavi z zdravstvom in zdravniki. Vemo, da je zaupanje med bolnikom in zdravnikom osnova za uspešno zdravljenje – in pri tej zdravnici so tovrstni temelji za še dolgoletno uspešno delo trdni, neomaj(a)ni. Vendar je razočaranje nad sistemom, nad politiko, ki ne poskrbi za vzpostavitev sprejemljivejših pogojev za celovito, ažurno, kakovostno in varno skrb za paciente, ampak pospešeno poslabšuje javno podobo zdravništva na Slovenskem, preveliko. Upokojila se bo takoj, ko bodo izpolnjeni pogoji za upokojitev. 

In veliko zdravnikov razmišlja podobno. Kdo bo torej v prihodnje skrbel za zdravje slovenstva, za zdravje vseh generacij, od najmlajših do starejših, ki potrebujejo dodatno strokovno nego in oskrbo? Politika, ki bo na fasado javnega zdravstva narisala velik nasmeh, za katerim pa se bo skrivala ena sama velika praznina?

V tem kontekstu izpostavljamo pet intervjujev, narejenih v času, odkar traja stavka zdravnikov – ti pogovori povedo veliko o razmerah v javnem zdravstvu, o nesorazmerjih med zaposlenimi v zdravstvu ter politiko, o stanju duha v zdravstvu in težavah, s katerimi se v daljšajočih se čakalnih vrstah vse pogosteje soočajo oboleli.

»Ta stavka je škodljiva za vse – za bolnike, za zdravstveni sistem, nenazadnje tudi za zaposlene v zdravstvu. Poglablja se nezaupanje do zdravnikov, izgubljamo pa prav vsi!«

Varnost in kakovost v zdravstvu: »To, kar se dogaja, ni nič drugega kot zafrkavanje pacientov!«

»Bojim se, da je za mediacijo zmanjkalo časa. Zdravniška stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje.«

»Če do sprememb v javnem zdravstvu, ki so nujne, ne bo prišlo po regulatorni poti, se bodo te zgodile po naravni poti – tega pa se bojimo, kajti v tem primeru bomo stopili na pot balkanizacije zdravstva«

»To, kar se danes dogaja v javnosti, nas boli«

Simbolični fotografiji: iStock; portreti Aleksandra Stepanovića, Andreja Robide, Damjane Pondelek, Polone Campolunghi Pegan in Matjaža Turela: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.