O tovrstnih dilemah, ki dandanašnji že od študija dalje tlakujejo strokovno pot vseh bodočih zdravnikov in jo – tudi zaradi neuspešnega »urejanja« sistema javnega zdravstva – postavljajo v precej negotov položaj, sem se pogovarjala z Luko Puzigaćo, specializantom onkologije z radioterapijo, ki se trenutno pospešeno pripravlja na specialistični izpit. Vendar to ni edini profesionalni izziv, na podlagi katerega namerava v prihodnje tlakovati svojo strokovno pot. Lahko bi rekli, da ima v ognju dovolj žezel, da bo v resnici lahko posegel po najboljši možnosti, s katero bo na klinični ravni pomagal onkološkim bolnikom – vendar le, če ga mačehovski prijemi odločevalcev, ki slabijo učinkovitost javnega zdravstva, ne bodo prepričali, da tovrstni trud, znanje in delo na Slovenskem preprosto niso (več) cenjeni. 

Za zdaj Luka Puzigaća še verjame, da so spremembe in izboljšave mogoče; zanje se trudi v sklopu združenja Mladi zdravniki Slovenije, v katerem je danes že 1900 diplomantov medicinske fakultete, pripravnikov in sobnih zdravnikov, specializantov in specialistov, pri katerih od specialističnega izpita ni minilo več kot pet let.

Osebna filozofija, po kateri je medicina vedno bila, je in bo ostala umetnost, mu pomaga združevati vsa znanja, ki jih premore. Že od zgodnjega najstništva je namreč tudi mednarodno uveljavljeni razvijalec video iger, vendar medicino vztrajno postavlja na prvo mesto – se pa tudi v računalniškem svetu dela loteva kot zdravnik. 

Ko so se z družino iz Beograda preselili v Slovenijo, je bil star 14 let. V novem okolju ni začutil prave dobrodošlice, med vrstniki se je počutil nekoliko izločenega, zato se je posvetil video igricam – ne igranju, ampak razvijanju vsebin. Blizu mu je bilo ustvarjanje tridimenzionalnih pokrajin (angleško level design). Ko se je ponudila priložnost, se je z dvema pokrajinama, ki ju je ustvaril, prijavil na tekmovanje – in prejel prvo ter drugo nagrado. »Organizator tekmovanja mi je ponudil, da bi zanje delal – kar je bila izjemna priložnost za 14-letnika, ki se je znašel v nenavadni situaciji,« se spominja Luka Puzigaća, ki je na zdravniško pot sicer stopil nekaj let kasneje, kot sobni zdravnik na oddelku za paliativo v UKC Maribor. V sklopu Onkološkega inštituta Ljubljana dela od leta 2019, vendar so ga, kot pove, med epidemijo preprosto »mobilizirali« nazaj v Maribor, kjer pa se je, skupaj s peščico specializantov, odlikoval pri vzpostavitvi dobro delujočega modela intenzivne nege v razmerah, ki so bile med pandemijo vse prej kot optimalne. 

»Takrat sem pridobil samozavest, kajti videl sem, da lahko premagam najtežje situacije. Pridobil pa sem tudi zdravo zadržanost do sistema. Medicino imam rad. Toda če bi moral biti odvisen le od dela v medicini, bi bilo to zelo frustrirajoče – zlasti v pogojih, ki se nam danes obetajo v javnem zdravstvu,« je Luka Puzigaća poudaril v intervjuju za Zdravstveniportal.si.

In kako skorajšnji specialist onkologije z radioterapijo, ki se je doslej izbrusil tudi v znanju iz klinične prehrane ter na tej osnovi pomagal nekaterim onkološkim bolnikom, pri katerih naj bi bile izčrpane že vse možnosti zdravljenja ter podporne terapije, gleda na aktualno dogajanje v javnem zdravstvu in (zdravstveni) politiki, ki bo v prihodnje izrazito vplivalo na položaj pacientov, ki se že zdaj izgubljajo in pešajo v nedopustno dolgih čakalnih vrstah?

Več v spodnjem (video) pogovoru. 

Mladi zdravniki Slovenije ste pred kratkim obljube in zaveze aktualne vlade ovrednotili s citatom družbeno-kritičnega pisatelja in dobitnika Nobelove nagrade za književnost Aleksandra Solženicina: »Vemo, da lažejo. Oni vedo, da lažejo. Oni vedo, da vemo, da lažejo. Mi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da lažejo. Pa še zmeraj lažejo.« Kako v smislu tega citata trenutno, po več kot petih mesecih stavke zdravništva in javnega pozivanja k učinkovitejšemu ukrepanju za ohranitev javnega zdravstva, ocenjujete razmere, ki vplivajo tako na podaljševanje čakalnih dob kot na kakovost in varnost kliničnega dela? Kako po vaši oceni vlada dokazuje, da je, kot pravi, ohranitev javnega zdravstva njena prednostna naloga?

Na intervju sem se pripeljal s taksijem in taksist me je, kar se tiče tega vprašanja, spomnil na večno resnico: vedno je lahko še slabše. Res je tako. Grozljivo pa je, da je, kar se tiče posameznika, v določenem trenutku te stalno prisotne spirale propada preprosto preveč. Vsakdo ve, kje je ta meja. Ko to mejo prestopimo, ne pride do dramatične eksplozije, ampak se zgodi fenomen, ki mu rečemo tiha odpoved.

Od vlade ne zahtevamo, naj s čarobno paličico uredi vse in takoj. Kaj takega je preprosto nemogoče, kajti slovenskega zdravstva ni mogoče urejati na tak način. Vendar pa vlado krivimo, ker aktivno prispeva k temu, da se že tako ali tako slaba situacija poslabšuje še z njeno vojno proti zdravnikom. Vlada je namreč ugotovila, da na tak način pridobiva politične točke in podporo javnosti. 

Ne vem, kdo bo v tej situaciji zmagal. Bomo videli.

V takšni situaciji zmagovalca v resnici ne more biti. Posledice pa bomo občutili prav vsi.

Seveda, v taki situaciji zmagovalca ne more biti. Zato bi to stanje ponazoril s še eno zgodovinsko alegorijo: Sovjetska zveza je v 80. letih prejšnjega stoletja resda imela največjo in najmočnejšo vojsko v zgodovini nasploh – propadli pa so zaradi tako rekoč malenkosti. Zaradi trga. Zaradi preštevilnih posegov v trg. Ti se prejkoslej odrazijo. 

Tudi vlada se zdravstva loteva precej populistično, s poseganjem v trg, ki bo določene stvari sicer kompenziral, toda v določenem trenutku se bo vse skupaj, tako kot v Sovjetski zvezi, sesulo. Takrat bomo občutili resnične posledice zdajšnjega početja – in tega scenarija me je v resnici najbolj strah.

Dejstvo pa je, da nihče ni premagal trga – tudi sovjetskim divizijam to ni uspelo, nasprotno, trg je premagal njih. Slovenija pa niti divizije nima ...

Kaj razmere, v kakršnih je primorano delovati naše zdravstvo in v katerih pravzaprav ni mogoče zagotavljati najbolj optimalne, predvsem pa ne ažurne in celovite zdravstvene oskrbe, sporočajo novim generacijam zdravnikov? Kako kot mladi zdravnik ocenjujete razmere v zdravstvu in kje vidite rešitve, s katerimi bi lahko izboljšali delovanje tega kompleksnega sistema?

Naredil bi korak nazaj, kajti v zdravstvenem sistemu nisem samo kot zdravnik, ampak tudi kot bolnik – pa tudi kot nekdo, ki od sistema določene stvari utemeljeno pričakuje. In pri tem ne gre le za pričakovanje, kajti v sistem gre precej zajeten delež moje plače – ne dobim pa tistega, kar bi moral dobiti nazaj: pravočasne storitve. Tako sem prisiljen, da zase in za svojo družino v zasebnem sektorju – ne nujno v Sloveniji – poiščem zdravstvene storitve takrat, ko jih potrebujem. Kajti takrat jih potrebujem hitro.

V Sloveniji prevladuje prepričanje, da zdravniki poskrbimo drug za drugega, vendar to ni res. Tudi nas tepejo čakalne vrste.

Kako torej vse to vpliva na nove generacije zdravnikov in kako to stanje občutite kot mladi zdravnik?

V Srbiji sem že imel priložnost videti premiero takšnega scenarija – tam je bila takrat situacija povsem primerljiva z zdajšnjo v Sloveniji. Država ima vedno nove zamisli, istočasno pa razlaga, da ni dovolj ne denarja ne sredstev, pri čemer se vedno znova vračamo na bitko proti trgu, kar pa je že v osnovi strateška napaka. Na trgu lahko zgolj sodeluješ, ne moreš pa se proti njemu boriti, saj ne boš nikoli zmagal. In, kot sem rekel: ta scenarij sem že imel priložnost gledati ...

Verjetno pa si ne takrat in ne kasneje niste niti približno mogli predstavljati, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo v Sloveniji, kjer je bilo zdravstvo vzor med posttranzicijskimi državami ...

Slovenski zdravstveni sistem je pravzaprav preslikava angleškega državnega zdravstvenega sistema NHS (National Health System), ki ga podrobno spremljam. To mi omogoča zelo dobro prognosticiranje tega, kar se bo zgodilo v Sloveniji. Vse, kar se zgodi pri njih, se namreč najkasneje v letu dni pojavi tudi pri nas. Sistem je enak. In sistem, identičen slovenskemu, imajo trenutno tudi v Srbiji, kjer se pojavljajo enake težave, tudi s socialnega vidika. 

Nesmisel, po katerem imamo še vedno en vatel za vse plače, onemogoča zvišanje plače izstopajočemu posamezniku, ne da bi istočasno zvišanje zahtevalo še 150 drugih. To je nekaj, kar bo sistem pokopalo. V Srbiji smo lahko videli, kako se je to odvijalo, v Angliji tudi že opazujemo to dogajanje. V Sloveniji pa bomo na lastni koži izkusili, kaj to v praksi pomeni za vse nas.

Pred poldrugim mesecem ste po pogovoru z ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel opozorili, da bi, kar se tiče dogajanja, ki vpliva na delovanje javnega zdravstva, celotnemu prebivalstvu Slovenije morali zvoniti vsi alarmi. Zakaj takšna ocena?

Zdravstvo nikakor ni poceni. Znanje, veščine, material, zdravila, vse, kar se v zdravstvu uporabi in čas vseh ljudi, ki to počnejo – ne govorim le o zdravnikih, ampak tudi o vseh ostalih kadrih –, je gigantska mašinerija, ki v sklopu države predstavlja zajeten delež bruto družbenega proizvoda (BDP). To je ogromna in draga zadeva, vendar tudi učinkovita – kadar pa neha delovati oziroma njeno delovanje prežemajo bolezenski znaki, to povzroči težave, ki jih občuti širša družba oziroma celotna država. 

To je scenarij, ki prinaša nočno moro, to je nekaj, česar bi nas moralo biti strah. In kot državljana me je zaradi tega, moram priznati, precej strah.

Veliko potez, s katerimi si vlada poskuša pridobiti naklonjenost, je, kot ste že omenili, populističnih, številne zaveze ostajajo, kot vidimo, neuresničene ali pozabljene. Kaj bi v tem smislu izpostavili med ukrepi, ki bi bili najnujnejši, najbolj vitalnega pomena za ohranitev razvojnih možnosti v zdravstvu?

Najprej bi bilo dobro, da bi se prenehali kregati. Najmanj nenavadno je, da živimo v državi, v kateri je zdravnik pravzaprav postal nekakšen sovražnik – in to samo zaradi poceni pridobivanja političnih točk, kajti trenutna vladna garnitura političnih točk ni sposobna pridobiti na drugačen način. To je bizarno. S tem je treba prenehati.

Zdravniki so v zadnjih 30 letih predlagali ogromno rešitev; tako rekoč vse, kar se tiče ureditve razmer v zdravstvu, je bilo že premišljeno, predlagano, prežvečeno, strnjeno v odločevalcem namenjene zapise, pri katerih branje ne zahteva prevelikega angažmaja. Vendar vsi ti dokumenti vedno takoj pristanejo v predalih. Zato je tudi v prihodnje tovrstno sodelovanje nesmiselno, če vemo, da bo končni izdelek romal v predal in tam ostal pozabljen.

Zato bi najprej morali prenehati s to »vojno«. Potem pa lahko odpremo predale in pogledamo, kaj vse je zdravništvo doslej zanimivega predlagalo.

Rešitve so nared, v resnici jih je treba res zgolj vzeti iz predala. Ob tem pa me zanima, ali se vam zdi, da je razkol, ki je v zadnjem obdobju zaznamoval odnos med oblastjo in zdravniki, sploh še mogoče sanirati? 

V tako velikih zadevah, kot je ta, o kateri govoriva, mislim, da ne sme biti prostora za osebno užaljenost. Kot zdravnik se ne počutim užaljenega, čeprav sem šokiran, da je do tega sploh prišlo – po drugi strani pa si, če gre za reševanje zdravstva, užaljenosti preprosto ne moremo privoščiti. Zato se je zadeve treba lotiti s trezno glavo, se usesti in se pogovoriti. Toda pogovor ne more biti enostranski. Ne more govoriti le ena stran in narekovati rešitve. To niso pogovori.

Predvsem pa se je treba zavedati, da nikakor ne gre za merjenje moči med eno in drugo stranjo, ampak za skupni cilj: pomagati bolniku, pacientu. Ustvariti tak miljé v zdravstveni sferi, da bo mogoče zagotoviti res kakovostno zdravstveno oskrbo.

Na ta cilj ne smemo pozabiti. Bolnik mora vedno ostati v središču pozornosti obeh strani.

Toda ker ta boj trenutno pač obstaja, velja izpostaviti, da vladna stran v njem preprosto ne more zmagati – tako kot Sovjetska zveza ni mogla premagati trga, tako tudi trenutna politična garnitura v Sloveniji trga ne bo mogla premagati.

Ne le čakalne dobe in vedno bolj pereče pomanjkanje kadra – vseh profilov! –, tudi delo v dotrajanih, nemalokrat sanitarno neustreznih prostorih ter diagnostično preiskovanje z amortiziranimi, zastarelimi napravami odslikavajo celovito podobo zdravstva, ki je, kar se tiče razvojnih izzivov, v marsičem omejeno. Ministrstvo za zdravje pozna te težave, prav tako strateški svet za zdravstvo. Le zgodi se nič – ali pa gre zgolj za manevre, ki se odmikajo v neoprijemljivo prihodnost ...

Tudi infrastruktura v zdravstvu je zelo občutljiva zadeva. Menim, da bi morala biti ureditev tega enostavna, kajti vprašanje infrastrukture preprosto ne bi smela biti stvar, ki naj bi naše zdravstvo omejevala. 

Kajti zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Ne dvomim, da bodo te stene lepe, arhitekturno neoporečno projektirane – toda brez ljudi ne pomenijo nič. Poliklinika ali morda celo novi univerzitetni klinični center, ki naj bi ga zgradili, sam po sebi ne bo zdravil človeka. Bistveno bolj od tovrstnih načrtov bi bilo nujno, da se poskrbi za ljudi, ki so za zdaj še vedno v tem sistemu.

Kakšen pa bo, na splošno gledano, po vaši oceni doprinos te vlade k boljšim razmeram v zdravstvu?

Trudim se, da bi bil pri ocenjevanju tega apolitičen, kajti slovenska politična scena me niti malo ne prepriča. Toda podpis te vlade pod zgodbo slovenskega zdravstva bo zelo negativen.

Nasilni ekscesi v zdravstveni sferi so zagotovo nekaj, čemur tu ne bi smelo biti mesta. Ker se kljub pozivom tako zdravnikov kot medicinskih sester ni zgodilo praktično nič, kar bi pomagalo ustaviti oziroma preprečiti tovrstne dogodke in tako v zdravstvu spodbudilo vzpostavitev varnejšega okolja za zaposlene in za paciente, sta pobudo za spremembo kazenskega zakonika prevzeli zdravnici. Toda kot vse kaže in kot opozarjate tudi mladi zdravniki, se trenutno tudi pri tovrstnih demokratičnih poteh in vzvodih močno zatika – pa verjetno ne le zaradi stavke javnega sektorja ...

To je eno izmed grših bojišč, na katerih smo pristali. Mladi zdravniki smo k ministrici za zdravje prišli na pogovor z oljčno vejico. Upali smo, da nam bo obe strani, vkopani na različnih bregovih, uspelo vsaj malo zbližati. 

Razumeli smo, da nas ministrica ne more podpreti v politični vlogi, prosili pa smo, da bi nas kot državljanka podprla na povsem simbolični ravni, z enim samim dodatnim podpisom k iniciativi za nenasilje v zdravstvu, ki jo zdaj podpisujemo, saj bi (nam) to veliko pomenilo. A tudi to ni bilo mogoče, pri čemer se je začela zapletati z izgovarjanjem na koalicijo, češ da je najprej potreben dogovor glede tega. Ni nam torej uspelo dobiti niti takšne malenkosti, kakršen je podpis državljanke – lahko pa smo spoznali, koliko je ura, in v katero smer gremo tudi pri tem.

Verjetno ste zasledili, kako zelo šokirani in nenazadnje tudi jezni smo mladi zdravniki zaradi dogajanja s peticijo, zaradi onemogočanja podpisovanja. Podpisovanje se je začelo pred več kot mesecem dni – in večino tega časa je bila aplikacija, ki omogoča podpisovanje v sklopu e-uprave, v okvari. Težave so stalnica, prav tako »pojasnila«, zakaj vloge niso bile evidentirane. Števec podpisanih vlog nikoli ne dela. Zasledili in dokumentirali pa smo tudi, da omenjeni števec število vlog celo odšteva. In potem se je po manj kot mesecu dni zgodilo, da so z možnostjo oddaje vlog kar zaključili, češ da se je rok iztekel. Nato je eden izmed naših članov vprašal, kaj se dogaja, saj je zakonski rok 60 dni.

Rok so v bistvu prepolovili, kajne?

Tako je. Ko so ugotovili, da vse te zadeve dokumentiramo, so se opravičili in možnost oddajanja podpisov spet vzpostavili. Toda takrat je števec začel šteti od začetka, iz ničle ...

Zato je zdaj še kako aktualno vprašanje, ki ga ob tej priložnosti zastavljam ministrici za digitalno preobrazbo Emiliji Stojmenovi Duh: Ali še vedno mislite, da ste ohranili kredibilnost? Ali glasove podpore kuhate tako, kot kuhate spletno stran? 

Tu namreč ne gre več za nabiranje poceni političnih točk tako, da se aktualna oblast krega z zdravniki. To je direkten napad na demokracijo. In v tem smislu je situacija v tej državi trenutno zelo, zelo, zelo slaba – hujša kot v zdravstvu, o katerem se pogovarjava.

V tem konkretnem primeru bi bil pravzaprav edini pravi pristop, da bi se zbiranje podpisov lahko začelo na novo, pri čemer bi bilo nujno treba omogočiti nemoteno delovanje vseh procesov in postopkov ...

Ministrica Stojmenova Duh je v odzivu na tviterju zapisala, da so vse vloge šle skozi postopek, vendar naj bi bilo kar 27 odstotkov oddanih vlog bodisi neveljavnih bodisi postopek ni bil zaključen. O čem se pravzaprav pogovarjamo? Kakšno je delovanje resorja, ki ga vodi, da ne zmorejo prešteti oddanih glasov? 

Že zgolj omenjenih 27 odstotkov neveljavnih vlog je podlaga za njen odstop – da ne omenjam implikacije namernega političnega kuhanja pri spreminjanju števila glasov.

In to pri vprašanju, kjer bi pravzaprav vsakdo, ki bi imel priložnost podpisati se, moral to narediti brez vsakršnega pomisleka in tako omogočiti zaživetje večje varnosti v zdravstvu in posledično tudi boljših možnosti za obrambo pred nasiljem.

Kot državljan sem šokiran, da imam priložnost gledati, da je takšna malenkost, kot je zaščita zdravstvenih delavcev – še enkrat moram poudariti: ne govorim le o zdravnikih! – na delovnem mestu pod takim vprašajem in da je postala celo politizirana. To so zadeve, ki eskalirajo v vojno. Ampak – smo, kjer smo.

Pred tednom dni sem se pogovarjala s prof. dr. Samom Zverom, predstojnikom Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC, ki meni, da – ne glede na marsikdaj nevzdržne pogoje – stavkovni protest zdravnikov ni primeren. Zanima me, kakšni so vaši argumenti glede stavke, ki je, če se nanjo ozremo z vidika zdravstveno-varstvenih storitev, ki se kljub vsemu odvijajo, pravzaprav res prejkone deklarativna.

Če se vrneva k Angliji, kjer pravzaprav ne govorijo o splošni stavki, ampak tovrstni protest imenujejo »industrial action«, lahko rečem, da mi je ta izraz bliže kot stavka. 

Tam stavke spodbudijo mladi zdravniki, kajti ostale zdravniške funkcije so postale neagilne ter neusklajene z aktualnim časom in zato tudi nepripravljene nasprotovati politiki. Pri njih se stavka odvija tako, kot je v našem zdravstvu videti delo med prazniki, torej kot praznično dežurstvo. 

»Ugasnejo« vse ambulante, dežurni so prisotni na oddelkih, kar se tiče dela, se izvaja minimum – če se kaj zgodi, pa velja maksimalna pripravljenost za reševanje življenj.

To je prava stavka zdravnikov. Če bi takšno stavko pri nas izvajali tri dni, bi sistem pokleknil.

Takrat bi se pokazale vse hibe, vse pomanjkljivosti, manko kadra, logistike, slaba organizacija. Vse bi priplavalo na površje, v najbolj boleči obliki.

Osebno mi ni jasno, zakaj tega ne naredimo. Zdravniki se moramo – če izhajam iz onkologije – problemov lotevati prejkone radikalno. Ko je prisotna določena težava, mora biti ukrep za rešitev te težave radikalen. Le tako je mogoče zagotoviti učinkovitost celotnega posega, brez tega ne gre – kajti »pacanje«, ki omogoča, da se problem vleče do onemoglosti, ne bo privedlo nikamor. 

Kar se tiče problema javnega zdravstva, zadevo »pacamo«.

Velika težava je v tem, da ne vem, če se bodo mladi, moji kolegi, specializanti, s katerimi skupaj opravljamo specializacijo, kadarkoli želeli vrniti nazaj v »dobre stare čase«, 32-urna dežurstva in podobne zadeve. Zakaj, čemu?

In ob vsem tem se velja vprašati, kako to, da javnost tega ne razume. Večina vidi le zahteve po zvišanju plač, ne slišijo pa istočasnih opozoril glede hiranja javnega zdravstva.

To je kompleksna dilema. Na splošno je med prebivalstvom mogoče opaziti močno izražen »Schadenfreude«, kot bi rekli Nemci; ljudje z zadovoljstvom spremljajo dramatično izražen konflikt. Kot da bi živeli v resničnostnem šovu, kjer opazujemo trpljenje, bitko, ki pa jo pojmujemo kot svojevrstno zabavo; ko pa pridejo prave posledice takšne »zabave«, potem imamo krizo ...

... ki pa jo, vsaj zdi se tako, če sodimo po komentarjih na družbenih omrežjih, še vedno mnogi jemljejo kot del zabave. Zdi se, da preprosto ni pravega razuma.

Tudi to je demokracija. Volja prebivalstva pravzaprav. In spet sva se vrnila k temu, da politika tako resno zadevo uporablja oziroma zlorablja za nabiranje poceni političnih točk. 

Ampak tudi to je neke vrste trg. In tudi ta trg bo v določenem trenutku naredil korekcijo. Kaj pa bo ta korekcija obsegala in kako bo vse skupaj videti po tej korekciji? 

To lahko vidimo v drugih sistemih, kjer se je to že zgodilo.

Portreti in video pogovor z Luko Puzigaćo: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.