Danes so na Kliničnem oddelku za hematologijo Interne klinike ljubljanskega UKC podpisali dogovor, ki bo konec poletja omogočil začetek izvajanja paliativne oskrbe hematoloških bolnikov na domu. Avto za tovrstne prevoze so jim po zaslugi Zverovega osebnega angažmaja poklonili, za paliativno oskrbo na domu pa ga bodo sčasoma lahko uporabljale tudi drugi oddelki interne klinike. In kdo bo paliativno oskrbo bolnikov s krvnimi raki na domu izvajal? Ko je prof. dr. Samo Zver kot predstojnik oddelka o tem povprašal sodelavce, se jih je za to delo javilo toliko, da je nekatere moral zavrniti. »Veste, ljudem je mar, še vedno – in to je največ, kar si lahko želimo,« je profesor Zver poudaril v pogovoru za Zdravstveniportal.si, pri čemer ni skrival solz.

V intervjuju sva se dotaknila številnih akutnih in aktualnih izzivov, težav in dosežkov, ki pomagajo izrisovati podobo slovenskega javnega zdravstva, za katerega vemo, da že dolgo ni v najboljši koži. Toda Samo Zver je prepričan, da je z iskrenim namenom in trdno voljo, z empatijo in strokovnostjo, prežeto z etiko, s spoštovanjem slehernega člana tima in vseh zaposlenih mogoče doseči navidezno nemogoče tudi v nevzdržnih, vse prej kot optimalnih pogojih za zdravljenje na prenekaterem kliničnem oddelku, ne le hematološkem. Le hoteti je treba.

Več o tem v spodnjem (video) intervjuju.

Klinični oddelek za hematologijo, ki ga vodite, je bil pravkar prenovljen in nadgrajen z zagotovitvijo bolj aseptičnih pogojev, kar še dodatno olajša preprečevanje okužb z virusi, bakterijami ali glivami, ki so za ranljive bolnike s krvnimi raki, za katere skrbite, lahko tudi usodni. Ob tem pa se mi poraja spomin na leta, ko ste si, skupaj s civilno družbo oziroma združenjem bolnikov z limfomom in levkemijo L&L, neumorno, z apeli in javnimi opozorili, prizadevali za prenovitev nekdanjih prostorov tega oddelka, v katerih bolnikov ni ogrožala le njihova bolezen, ampak tudi povsem neustrezne bivalne razmere. Takrat ste premikali sistemske gore – in tudi kasneje ostali zvesti sebi ter svojemu prepričanju, da si je za dobro bolnikov treba prizadevati na vse mogoče načine. To dokazujete vsa leta, s številnimi aktivnostmi – in cilji še niso doseženi, kajne?

To je moje delo. Če sem tu, kjer sedim, moram to delati, sicer bi moral sedeti v zdravniški sobi in se ukvarjati z bolniki – kar pa tudi delam. Normalno je, da se mora nekomu, ki vodi določeno dejavnost – pa naj bo to kuhar v kuhinji, vzgojiteljica v vrtcu ali predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo – nenehno motati po glavi vprašanje, kako bi svoje delo lahko še izboljšal. Kako bi, na primer, izboljšal kvaliteto kuhanja, kako bi izboljšal kvaliteto skrbi za malčke, ko jih odpelješ na sprehod ... Sam pa razmišljam o tem, kako bi lahko kakšno stvar izboljšal v dobro bolnikov. In ker imam precej raznotere misli, imam veliko idej.

Jeseni naj bi se začelo zdravljenje s tako imenovanimi CAR-T celicami, ki ste ga pred petimi leti v pogovoru za zdravstveni portal opisali zelo nazorno: pomagali boste lahko »obolelim, pri katerih bi bila sicer naslednja postaja le še pokopališče«. Sredstva za tovrstno zdravljenje so zagotovljena. Koliko ovir še ostaja?

Takrat nisem imel pojma, kakšen projekt je to. Ta projekt nas je bistveno presegel in če pri teh prizadevanjih ne bi bili tako neomajni, kot smo bili skupaj s prof. dr. Matjažem Severjem, tega nikoli ne bi imeli. Vloženega je bilo res ogromno dela. In do nedavnega pri tem nismo imeli nikakršne pomoči države. Vse smo delali sami – kot če bi na neko parcelo v Istri pripeljal prikolico in jo začel urejati za vikend ... 

Projekt je presegel vse, kar smo si lahko predstavljali – in to velja predvsem za papirologijo. Toda kljub temu tega ne obžalujem, kajti cilj vidimo. Počutimo se približno tako kot Kolumb, ko je na drugi strani Atlantika ugledal kopno. Vsak dan se cilju nekoliko bolj približamo, vendar moramo še naprej vztrajati.

Trenutno so problem regulatorji, ki imajo pravico, da na vlogo odgovorijo včasih v dveh mesecih, včasih pa v treh ali šestih mesecih. Prizadevam si, da bi te roke prepolovil. Če lahko, kadar je treba, sam naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi oni ne bi bolj angažirali? Toda to je težko, kajti bistvena razlika je v tem, da sam bolnika vidim in ga poznam – zame bolnik ni vreča krompirja, pa s tem nočem nikogar užaliti, naj izzveni zgolj kot grda prispodoba. Dejstvo je, da sam vem, za koga gre, poznam ozadje in vse, kar je z njim povezano, medtem ko nekdo, ki dela s papirji, teh ljudi ne pozna, ne pozna njihovih zgodb. Mogoče sem tudi zaradi tega bolj senzibiliziran, saj vem, kaj ta bolezen pomeni, vem, koliko skrbi prinaša tistim, ki imajo te ljudi radi, nenazadnje pa tudi obolelim. Zato poskušaš narediti vse, kar je mogoče.

Morda lahko to ponazoriva z informacijo o tem, kaj bo tovrstno zdravljenje, ko bo zaživelo v klinični praksi, pomenilo za, na primer, bolnike z diseminiranim plazmocitomom ...

To bo bistvena poteza na poti k zazdravitvi, morda celo ozdravitvi. Predvsem pa bo to zdravljenje svojo vlogo opravilo šele čez nekaj let, ko bo prišlo v ospredje shem zdravljenja, kakršne imamo danes. Na žalost namreč vse tisto, kar imamo dandanes, pride v medicino prek bolnikov, ki so na koncu terapevtske poti in ki jim ne moremo ponuditi še kaj drugega. 

Ne trdim, da ni vredno, da uporabljamo najboljša mogoča zdravila za podaljševaje nekaj tednov življenja – toda največjo korist lahko naredimo na začetku, če tako zdravilo damo bolniku takrat, ko zboli, ko je njegovo življenje še kakovostno in mu življenje lahko kvalitetno podaljšamo za nekaj let, pri nekaterih pa morda celo omogočimo zazdravitev bolezni oziroma ozdravitev. To bi radi dosegli. In upam, da je to mogoče.

Katerim bolnikom bo CAR-T zdravljenje prvenstveno namenjeno?

Vsakomur, ki bo imel indikacijo zanj. Imeli bomo čakalno vrsto, vedno jo imamo. Vrsto pa je mogoče preskočiti, če za to obstaja medicinska indikacija in se to sprejme na konziliju, ne na podlagi individualne odločitve – te ne more sprejeti nihče, tudi jaz ne. Vedno odločamo strokovno, tako, kot mora biti.

Zdravili bomo lahko vse, ki bodo to zdravljenje potrebovali – tako je načrtovano. Pomembna postavka pa je tudi sprejemljiva cena. Doslej smo dva bolnika napotili na zdravljenje v Nemčijo, na univerzitetno kliniko v Würzburg k prof. dr. Hermannu Einseleju, ki je naš prijatelj, zato nam je naredil uslugo in sprejel dva naša pacienta. 

Tako zdravljenje stane pol milijona evrov. Bomo takrat, ko bo to zdravljenje potrebovalo 20 ali 30 bolnikov, imeli deset ali dvajset milijonov evrov samo zanje? Verjetno zavarovalnica ne bo zagotovila toliko denarja. Zato smo se znašli sami – in omogočili, da bomo to terapijo za naše državljane dobivali po bistveno nižjih cenah, takih, ki jih bomo lahko plačevali.

Ali še velja, da bo cena približno štirikrat nižja?

Po zdajšnjih izračunih naj bi cena znašala približno 150.000 evrov, kar je še vedno veliko – toda takšne so cene za presaditev krvotvornih matičnih celic, predvsem za alogeno presaditev. Ogromno denarja, vendar bistveno manj kot 500.000 evrov.

Dejstvo je, da imamo kakovostno zdravstvo, saj to kljub težavam, ki se razraščajo v sistemu, zagotavlja široko paleto možnosti za zdravljenje, tudi najbolj sofisticirano, ki ga omenjate in udejanjate tudi v sklopu kliničnega oddelka za hematologijo in ki je primerljivo tudi z bistveno razvitejšimi državami od Slovenije. Kakšen bi bil vaš recept za ureditev, ki bi omogočila optimalnejše delovanje javnega zdravstva, s krajšimi čakalnimi dobami, s celovitejšo kadrovsko zasedbo in z možnostmi za res celostno obravnavo obolelih, vključno z rehabilitacijo?

Vsak med nami ima rezervo, vsakdo lahko nekaj doda. Največja napaka bi bilo varčevanje pri osebju, kajti stroški nastajajo s svinčnikom, ki ga v svoji roki vihti zdravnik, ko piše po temperaturnem listu in odloča, kaj kdo dobi. To stane. 

Ne stane pa kader, ki preverja, ali ima nekdo povišano telesno temperaturo in potem ustrezno ukrepa. Ne stane kader, ki določa nadzorne kužnine ... Osebje kakovost obravnave izboljša tudi tako, da jo poceni – ker je manj napak, ki jih sicer uravnavamo na takšne ali drugačne načine. 

Vloga zdravnika pa je predvsem v tem, da z modrostjo in občutkom ravna z denarjem, s katerim razpolaga, saj je ta tudi njegov, tudi sam je davkoplačevalec – naj ravna z njim tako, kot to počne s svojim denarjem, s katerim v trgovini nakupi živila za svojo družino; takrat ga zanima, koliko kaj stane.  

Tudi v zdravstvu mora biti tako. Zdravnik naj prav tako pogleda, koliko kaj stane. Če je mogoče, naj uporabi cenejše zdravilo. Vpraša naj se, ali bolnik določeno stvar res potrebuje ali ne. Predvsem pa se je treba vprašati, ali je res prav, da z najdražjimi zdravili, ki so tudi najboljša, vendar imajo prav tako številne sopojave, zdravimo tudi posameznike, ki so dementni, nepokretni in pri katerih je kakovost življenja praktično nikakršna. Glede teh stvari se moramo odločiti.

Ogromen je tudi pritisk svojcev, ki jim je marsikdo, predvsem pa mlajši zdravniki, težko kos; zato je odgovornost starejših, da pri tem pomagajo mlajšim. Veliko stvari je, ki jih lahko pomagamo izboljšati in pripomoremo k racionalnejši porabi zdravil, s tem pa tudi k nižjim cenam. To bomo morali delati, kajti vedeti je treba, da so draga zdravila na voljo praktično v vsaki stroki – in vsak dan malo pihnemo v ta balon. Sile na notranji steni balona so vse večje in če iz njega ne bomo spustili vsaj malo zraka, bo počil. In ko bo počil, bo počil za vse nas. Potem bomo težko našli nov balon, da bi ga začeli napihovati ...

Kakšen pa je vaš pogled na zdravniško stavko, ki zdaj traja že dobrih pet mesecev – in kako ocenjujete odzivanje vlade na opozorila, da je za ohranitev javnega zdravstva treba ukrepati drugače?

Bolniki so ljudje, ki so bolni. In mislim, da nobena izmed stavk medicinskega osebja ne sme biti vezana na tistega, ki potrebuje pomoč. Tu smo zaradi bolnikov, ki jih nekdo, če se odloči za stavko, ne sme vključevati v to dogajanje. Ne moremo, da jih ne bi pregledali, ne moremo krniti njihovih pravic, kajti že bolezen sama in posledične težave z zdravjem so za večino obolelih nekaj najbolj groznega, prav tako za svojce; ti spremljajo bližnjega, ki bi potreboval zdravljenje, a ne pride do nas. Pogosto slišimo, da pri večini ni opaznejših težav, vendar se moramo zavedati tudi razlik v subjektivni zaznavi bolezni. Za nekoga vraščen noht pomeni konec sveta, medtem ko nekdo drug racionalno sprejme, na primer, amputacijo noge.

Ne vemo, kako bolniki doživljajo svojo bolezen. In tega se ne bi smeli dotikati s svojimi stavkami. Stavkajmo z lakoto. Stavkajmo tako, da ne pijemo. Ali pa tako, da ne spimo, če karikiram aktualno situacijo. Toda bolnike moramo pustiti pri miru. 

In še nekaj bi omenil: zdravniki ne moremo nastopati kot enotna skupina, kot celota v zdravstvu – kajti celoto v zdravstvu predstavlja vse osebje, ki ga imamo: zdravniki skupaj z medicinskimi sestrami, diplomiranimi in tistimi s srednješolsko izobrazbo, strežnicami, vratarji, kuharji ... Zato bi morali ravnati kot v vojni: vodilni kader v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah bi moral pomagati tistim, ki so šibkejši od nas, sicer si ne zaslužimo moralne pravice početi, kar počnemo.

Pustimo denar. Številni med nami so podplačani in bi lahko zaslužili več. Ne trdim, da je kdorkoli plačan preveč, daleč od tega. Vendar živimo dobro, težko se pritožujemo, da so naši otroci za karkoli prikrajšani. Moji otroci so, na primer, hodili na jezikovne tečaje v tujini, imeli so praktično vse, kar so želeli; skrb za otroke mi pomeni več kot skrb zase in omogočil sem jih lahko vse, ves čas pa sem za to trdo delal. Zdravniki lahko poskrbimo za tiste, ki jih imamo radi – številni, ki so z nami na istem delovišču, vendar v drugih vlogah, pa ne morejo.

Zdravnikom ne gre tako zelo slabo – in tega se je treba zavedati. Smo na vrhu prehranjevalne verige, zato moramo imeti tudi določeno mero samokritičnosti. In prav zaradi tega bi bilo edino pravilno, da bi nastopali kot celota – tako bi tudi mi, poleg vseh ostalih, pridobili to, za kar se stavkajoči zavzemajo.

Kako pa, na primer, na vašem kliničnem oddelku občutite kadrovski manko? Se je dotaknil tudi vas ali imate dovolj osebja?

Seveda ga občutimo. Zdi se, da je osebja dovolj, ker nekako funkcioniramo – vendar je tako zgolj zato, ker vsi delamo prekomerno. To se nanaša predvsem na medicinske sestre in na pomožno osebje, medtem ko zdravniki kadrovske luknje nekako še zakrpamo in tudi nekaj rezerv bi se še našlo. Medicinske sestre pa zaradi pogostosti turnusov in dežurstev res »tenko piskajo«; pri nas, denimo, manjka tretjina medicinskih sester. 

Ko vidiš, da stvari tečejo, si rečeš: pa saj gre. Toda vedno se moraš opomniti, da so ti ljudje pripravljeni delati bistveno več, kot bi jim bilo treba – tudi na račun svojih družin. 

Ljudje vas imajo radi. Pacienti vam zaupajo. Kolegi vas spoštujejo. Zaposleni na kliničnem oddelku, ki ga vodite, radi delajo z vami – in delajo tudi več, kot ste pravkar povedali. Skupaj udejanjate skrb za bolnike s krvnimi raki, jim z različnimi zdravljenji pomagate premagovati bolezen in izboljšujete kakovost njihovega življenja. Verjamem pa, da v sestavljanju celostne slike manjka še nekaj koščkov sestavljanke. Kateri so oziroma bodo bistveni?

Kar se tiče dela, moramo narediti še kar nekaj stvari. Idej mi ne zmanjka. Pred kratkim sem imel govor v Novem mestu in se spomnil, da imajo tam Revoz. Na koncu sem vprašal, če je morda v bližini kdo iz uprave Revoza in povedal, da želimo začeti z izvajanjem paliativne oskrbe naših bolnikov, zato bi potrebovali avto. In res, po nastopu je do mene prišlo več ljudi, s katerimi smo se potem pogovarjali; med njimi je bila tudi gospa v rumeni jopici iz uprave tega podjetja. A že prej, preden sva se lahko natančneje pogovorila, je pristopila druga gospa, svojka enega izmed naših pacientov, zdaj že pokojnega, ki pa smo mu v prostem času pomagali v smislu paliativne oskrbe – in prišlo je do donacije avtomobila.

Danes bomo podpisali pogodbo in predvidoma konec avgusta začeli s paliativno oskrbo hematoloških bolnikov na domu; kasneje bomo ta avto, ki ni rezerviran le za hematologijo, ponudili ostalim internim klinikam, ki bodo želele to početi. Negovalni kader smo že usposobili, zdravniškega še usposabljamo. To možnost bomo ponudili terminalnim bolnikom – da jim ne bo treba priti k nam, ampak bomo mi prišli k njim, jim ponudili roko in omogočili, da lahko odidejo dostojno, kot ljudje. Kajti mislim, da je velik privilegij umreti doma.

To, kar zdaj pripovedujete, ni le dosežek, ampak presežek, ki kliče k zgledovanju ...

Financiranje je tudi zagotovljeno – tako, da omogoča poslovanje na ničli. Predvsem pa moram reči, da sem bil tudi sam – ko sem vprašal, kdo bi se želel temu posvetiti – presenečen nad odzivom tako negovalnega kot zdravniškega kadra, ki je bil celo prevelik. Tako smo nekatere morali celo odkloniti in lahko rečem le: moje spoštovanje.

V bistvu je neverjetno, kako zelo so pravzaprav ljudje, pa naj bodo še tako obremenjeni ...

... pripravljeni pomagati!

In s tem premoščati tudi sistemske vrzeli, ki jih ni malo.

Res je. To presenečenje ti daje moč – kajti vidiš, da jim je mar. V današnjih časih je to res zlata vredno, kajti COVID nam je vzel veliko človeškega, postavil nas je na daljše medsebojne razdalje. Take stvari pa nas spet »gradijo« nazaj. Lepo.

Mi ob tem lahko zaupate, kakšen je vaš recept za sobivanje s težko boleznijo in za istočasno opravljanje tako odgovornega in s predanostjo prežetega dela? Ste parkinsonovi bolezni postavili meje in ji tako preprečili, da bi jih bolezen postavila vam? Kako vam to uspeva? 

Težko. Imam pa tudi nekaj pomoči. Zjutraj, denimo, dostikrat zamudim v službo, ker sem tako sesut, da se moram najprej sestaviti; potrebujem pol ure ali uro, da se razgibam in da lahko začnem kolikor toliko normalno hoditi. Potem pa gre ... Imam tudi pravico, da dva dni delam od doma, zato, če se slabo počutim, lahko ostanem tudi doma in vse, kar je treba, naredim od doma. Vsaka skrb, da tega ne bi naredil, je odveč, kajti nadoknadim vse manjkajoče ure, tudi z delom ponoči. 

Poskušam pa se disciplinirati pri tem, da delovnika ne presegam več do tolikšne mere, da ta ne znaša več skoraj 18 ur, ampak »le« še kakšnih deset. Tudi sam poskušam malo stopiti s plina, kajti sicer uničujem samega sebe. Upada mi moč. Pred nekaj leti sem s svojim telesom lahko počel, kar sem hotel, prišel sem povsod, kamor sem hotel, močan sem bil kot bik. Danes imam le še pet odstotkov te moči. 

Čakam pa tudi na zdravljenje. Oktobra pride na vrsto stimulacija bazalnih ganglijev za višjo raven dopamina v moji glavi, nakar računam, da bom postal zmogljivejši. Vendar bom to zmogljivost namenil prostemu času, ne delu ... 

Sicer pa moramo na oddelku urediti še kar nekaj stvari. Naša rak rana so ambulante in dnevna bolnišnica. Naj spomnim, da je bila to pred epidemijo prioriteta UKC Ljubljana, urediti je bilo treba tudi ambulante za bolnike po presaditvi. Takrat je bilo v igri več možnosti, tudi stavba Zavoda za varstvo pri delu. Po epidemiji pa je to nenadoma padlo na rep vseh naložb v UKC. 

Zato je treba ponovno spomniti, da bolniki, ki jih zdravimo s presaditvijo tako solidnih organov kot krvotvornih matičnih celic, še vedno prihajajo v ambulante, ki niso primerne. Preveč je stika z drugimi v dnevni bolnišnici, kjer ležijo drug zraven drugega, zato prihaja do prenosov okužb. Če hočemo biti sodobni, je to treba pospešeno urediti – sicer smo kot v srednjem veku. Ureditev tega je nujna!

To so izzivi, ki še vedno čakajo na prof. dr. Sama Zvera in njegovo razširjeno ekipo ...

Ali pa na koga drugega ...

Zanima me, kako je videti, ko se zdravnik znajde na drugi strani, v vlogi bolnika? Kakšen je takrat pogled na sistem in na vse, kar je – kljub nepregledni paleti sistemskih težav – na voljo v Sloveniji?

Nikoli mi, na primer, ni nerodno prositi ali terjati nekoga za skupno dobro. To naredim kadarkoli in grem h komurkoli, če je treba. Včasih nekaterih ljudi, ki mi res niso bili všeč, ne bi prosil za nič – zdaj sem se spremenil tudi glede tega in grem tudi k vragu, če je treba in če s tem lahko naredim nekaj koristnega. Ko pa gre zame, tega ne počnem. Ne prosim in ne iščem uslug. 

Toda ponavadi so ljudje do mene prijazni in me »porinejo« naprej, zato moram reči, da sem privilegiran. To se zgodi samo od sebe, zato to razumem kot nekakšno »plačilo« za to, ker tudi sam pomagam marsikomu drugemu, ne da bi me za to prosili. Zaradi tega mi je skorajda nerodno. Ljudje so prijazni, hočejo ti ugoditi in ti, denimo, prinesejo pižamo dvakrat namesto enkrat na dan, da se lahko preoblečeš. To cenim in mi veliko pomeni.

Zadnje čase sem res veliko v bolnišnici. V zadnjih 14 dneh sem uredil težave s karpalnim kanalom. Na podlahti sem imel žilno tvorbo, za kar so odlično poskrbeli na plastični kirurgiji, za kar se zahvaljujem celotnemu osebju in prof. dr. Urošu Ahčanu. 

Lažje mi je kot drugim – po drugi strani pa je težko iti k zdravniku. Moram reči, da sem bil v zadnjih dveh letih kar veliko pri zdravnikih; operirali so mi hrbtenico, diskus hernijo, dobil sem kolensko endoprotezo, imam ingvinalno kilo. Bolnišnic imam vrh glave ... In ker imam že sam dovolj bolnišnic, čeprav sem v njih skoraj kot kralj, se pogosto vprašam, kako mora biti šele drugim ljudem. 

Nemalokrat sem se tudi spraševal, kako so lahko pacienti tiste mesece, ko smo v bolnišnici imeli bakterije, zdržali brez umivanja. Ne vem. Kolikor poznam samega sebe, bi se – tudi če bi bilo to prepovedano in bi vedel, da me to lahko stane glave – verjetno šel stuširati. Ker sem tako nediscipliniran in ker me neumitost tako moti, da verjetno ne bi zdržal brez umivanja ...To, kar delajo in zdržijo naši bolniki, je zame herojsko početje. In nobeden se ni pritoževal – kljub temu, da je to trajalo leto dni, morda še nekoliko dlje. Situacijo so sicer komentirali, pritožili pa se niso – kar je zame nepredstavljivo. Res pa je, da se v tem odraža tudi njihova lojalnost, za kar sem hvaležen.

Kaj pa v tem času, ko se javno zdravstvo vendarle sooča z resnimi izzivi, predvsem z nedopustno dolgimi čakalnimi vrstami, polagate na srce tistim bolnikom, ki še niso dobili diagnoze, ki še niso v kolesju sistema, ko je zanje res dobro poskrbljeno? Ti so v res veliki stiski ...

Res je. Pri nas je odlično poskrbljeno za tiste, ki so hudo bolni oziroma imajo resno kronično bolezen. Za tiste, pri katerih bolezen ni tako zelo huda, a vseeno potrebujejo določeno zdravstveno storitev, pa je slabo poskrbljeno. Morali bi se potruditi in vrata v sistem odpreti tudi tem bolnikom, poiskati notranje rezerve. Včasih je, pa naj se sliši heretično, pogledati več ljudi, vendar nekoliko bolj na hitro, bolje, kot pogledati manj ljudi in si zanje vzeti več časa. Res pa je, da moraš najti mehanizem, da potem v prostem času tiste, ki si jih pregledal hitreje, dodatno preveriš. 

Mi tako pogledamo več ljudi, kot bi jih smeli, vendar potem – popoldne ali naslednji dan – v miru še enkrat pregledam vse izvide in preverim, če se morda nisem zmotil. Tako v bistvu delo podvajam, na račun svojega prostega časa. To je mogoče narediti, vendar mora do tega priti vsak sam, videti, ali je to možnost pripravljen udejanjiti.

Ob tem lahko izpostavim odlično prakso: naši zdravniki so med epidemijo dobili dekte; predvidevali so, da bodo z njimi lahko poklicali domov, glede kosila, vrtca ali česarkoli drugega. Toda dekte so dobili zato, da jih damo našim bolnikom, tistim, pri katerih pričakujemo, da bodo imeli težave. Tako bolnik, ki je krhek in za katerega veš, da se mu hitro lahko kaj zgodi, pokliče, ko ima težavo – in to v resnici rešuje zaplete, rešuje življenja. 

Na dekto se vedno javim – in tri minute ali pet minut tega časa, kolikor traja pogovor, je za nekoga lahko življenje. Če ta pogled ohraniš tudi v svojem prostem času, potem nobena stvar ni težka.

To je pravzaprav zanemarljiv vložek – glede na to, kako neprecenljivi so njegovi učinki.

Tako je. Narobe se mi zdi, če bolniki rečejo: Ne bom vas klical, da vas ne bom motil. Naše delo je, da se z njimi pogovarjamo. To je naše delo. 

Nekaj mora biti hudo narobe z našo medicino, če bolnik sklepa, da zdravnika ne sme oziroma noče motiti, ker mora ta opravljati svoje delo. Kakšno drugo delo, kot da gledaš bolnike, pa imaš?

S prof. dr. Samom Zverom sem se pogovarjala v sredo, 19. junija 2024.

Video pogovor in portreta prof. dr. Sama Zvera: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.