Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.

Nujna stanja

»V tujini niso neumni, zato imajo namenske reševalne helikopterje, ki so cenejši, hitrejši, okretnejši – pri nas pa so že sicer slabo stanje v zadnjem času z 'izboljšavo' aktivacije še dodatno poslabšali!«

Robert Sabol, diplomirani zdravstvenik, je že več kot tri desetletja reševalec. Svoje poslanstvo uresničuje v sklopu Reševalne postaje UKC Ljubljana; bil je tudi prvi reševalec motorist na Slovenskem, strokovno pot je nadgradil s pridobitvijo evropske licence za helikoptersko reševanje. Postaja pa tudi sinonim prizadevanj za ureditev helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), saj ta pri nas nima ustreznih okvirov, ki bi stroki zagotavljali celovito podporo pri reševanju življenj. Reševalni časi ostajajo predolgi, zato veliko preveč ljudi z akutnimi stanji – pa naj gre za infarkt ali možgansko kap ali poškodbo –, ki bi jih bilo sicer mogoče rešiti, na žalost umre. Dolgoletna opozarjanja niso obrodila sadov, Slovenija še vedno nima namenskega reševalnega helikopterja, razmere pa so se, kar je povsem neverjetno, v zadnjem času še poslabšale. O tem in o že pripravljenem predlogu za ureditev tega za slovensko družbo vitalnega področja, o dobrih praksah v tujini pa tudi o sanjah Slovenije, da bi postala druga Švica, sva se pogovarjala z Robertom Sabolom, prejemnikom odličja »reševalec NMP leta 2021«, ki pričakuje takojšnjo odzivnost najbolj poklicanih – in pri tem prst uperja v premiera in v ministra za zdravje.

Reforma

»Mislim, da je treba ljudem iskreno povedati, da osnovnega zdravstva, kakršnega smo poznali, ni več – deluje le še na papirju, izbrani osebni zdravnik pa postaja privilegij«

O tem je Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu novogoriškega zdravstvenega doma kot specialistka družinske medicine skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Novi Gorici in v Podsabotinu, pri zdravniški zbornici pa je aktivna kot članica odbora za osnovno zdravstvo, trdno prepričana. Zdravniki družinske medicine so skorajda dve desetletji opozarjali na nevzdržne razmere, ki slabijo delovanje osnovnega zdravstva, zgodilo pa se ni praktično nič, vsaj ne omembe vrednega. Danes so v veliki stiski tako pacienti kot zdravniki in njihovi timi. Dolgoletno bitje plati zvona za družinsko medicino je že pred časom nehalo odmevati, družinski zdravniki pa so danes primorani opazovati ugašanje sistema osnovnega zdravstva.

Organizacija

Zakaj medicinske sestre odhajajo in zakaj neurejene razmere v zdravstveni negi predstavljajo kockanje z življenji – odprto pismo Klemena Markeša

Pomanjkanje negovalnega kadra je že desetletja pripoznano kot ena izmed pomembnejših ahilovih pet slovenskega zdravstva, zlasti v tistih vejah medicine, kjer so medicinske sestre leta in desetletja izpostavljene najtežjim delovnim pogojem, delo pa opravljajo za plačilo, ki le še dodatno potrjuje podcenjenost te profesije. Pandemija COVID je razmere, ki bi jih v našem zdravstvu morali že davno sanirati, le še dodatno razgalila. Medicinske sestre, zlasti tiste s srednješolsko izobrazbo, odhajajo še bolj pospešeno kot prej, kajti delo v tako izjemnih razmerah, kot jih narekuje zaščita pred okužbo z novim koronavirusom v enotah intenzivne terapije, je izčrpavajoče in ogrožujoče.

Preventiva

D vitamin dokazano učinkovit v boju proti najhujšim posledicam okužb z novim koronavirusom

Med pomembne, a še vedno preveč prezrte zaščitne ukrepe za preprečevanje (škodljivih in nemalokrat tudi usodnih posledic) okužb z novim koronavirusom spada tudi jemanje vitamina D. Doslej je bil ta preventivni ukrep »le« priporočen, zdaj je to priporočilo nedvoumno potrjeno – z rezultati španske interventne randomizirane študije, ki je prvi neposredni dokaz, da dodajanje vitamina D pri obolelih s COVID-19, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici, pomembno pripomore k zmanjšanju nadaljnjih zapletov, ki bi sicer zahtevali zdravljenje v enoti intenzivne terapije.

Ukrepi

Po javnem tehtanju očitkov o seznamih odpisanih v domovih za starejše je jasno: za takimi obtožbami tiči marsikaj, ki pa nima prav nič skupnega z etiko in resnico

»Vsi, ki zdaj v javnosti zganjajo tak halo in stroki očitajo nestrokovno in neetično ravnanje v domovih za starejše med epidemijo, bi se morali sprehoditi skozi tak oddelek v domu. Dr. Dušan Keber je bil, denimo, pri nas med prvimi, ki so se javno zavzeli za uvedbo evtanazije, zdaj pa zagovarja nekaj povsem nasprotnega – zdi se, da za tem tiči zgolj želja po nasprotovanju, ki nima nič skupnega z etiko. In to res ni dobro,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si poudaril prof. dr. Matjaž Zwitter, starosta slovenske medicine in tako rekoč poosebljenje medicinske etike.

Ukrepi

Zakaj se Slovenija ne more primerjati z Novo Zelandijo, čeprav sta državi primerljivi na več ravneh

Pravzaprav je fenomen, ki nam ga v boju proti širjenju epidemije in pandemije COVID pokaže primerjava med Slovenijo in Novo Zelandijo, zelo poveden. Ukrepi v obeh državah so primerljivi, v uspešnosti premagovanja novega koronavirusa nas Nova Zelandija z upoštevanjem »zlatih pravil« prehiteva, pri zaupnosti odnosa med politiko in prebivalstvom pa praktično ni mogoče potegniti vzporednice. V Novi Zelandiji ljudje zaupajo, pri nas ne – pa naj gre za zaupanje v vlado katerekoli barve in kakršnegakoli političnega prepričanja.

Ukrepi

Zaposlenim v zdravstvu je danes zavrelo – obljubljenih dodatkov za nevarnost in dodatne obremenitve v času epidemije (za zdaj) ne bo

Ko sem videla dopis, ki ga je minister za zdravje Tomaž Gantar naslovil na vodstva vseh zdravstvenih domov in bolnišnic, se mi je zdelo najverjetneje, da je v javnosti zaokrožila nekoliko zapoznela, brez dvoma neokusna prvoaprilska šala – dokument je bil namreč podpisan 1. aprila. V zdravstvenih ustanovah so ga prejeli včeraj. Šok zaposlenih je precejšen in upravičen, kajti resorni minister vodstva zavodov poziva k zadržanju (tako pogosto in nedvoumno obljubljanega) izplačila dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije COVID-19 ter dodatkov za delo v posebnih razmerah.

Ukrepi

Milan Krek: »Prekleto dobro smo se zavedali, kaj se dogaja, vendar nas v Ljubljani niso hoteli slišati«

»Če države ne bodo sprejele doslednih ukrepov in omejitev, s katerimi bo mogoče preprečiti širjenje okužb z novim koronavirusom in zbolevanje za COVID, se bo na globalni ravni okužilo 7.000.000.000 ljudi, umrlo jih bo 40.000.000 – če pa bomo vsi celovito ukrepali, bo okuženih 2.500.000.000 in umrlih 10.000.000. Gre za 30 milijonov življenj, za katera se trudimo, da bi jih rešili!« je danes s primerjavo dveh scenarijev glede možnih globalnih posledic pandemije novega koronavirusa predstojnik koprske območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Milan Krek, specialist javnega zdravja, boleče zarezal v aktualno resničnost, katere del je tudi Slovenija, in naredil analitični razrez dosedanjih ukrepov pri nas.

Ukrepi

Prepovedati je treba ves promet z odpadki iz evropskega žarišča pandemije v Slovenijo

Kljub izrednim razmeram, ki jih v Sloveniji narekuje novi koronavirus, iz žarišča pandemije italijanski tovornjaki vsak dan v Salonit Anhovo nemoteno dovažajo pošiljke odpadkov. Ne glede na apele domačinov, ki opozarjajo, da je to početje zlasti v zdajšnjih okoliščinah treba ustaviti. In ne glede na to, da bi bil vnos ali prenos okužb s koronavirusom SARS-CoV-2 lahko usoden za številne domačine, ki so zaradi pretekle dejavnosti omenjene tovarne dobili grozljivo dediščino, izraženo v največjem bremenu azbestnih in rakavih obolenj na Slovenskem. Kdaj bodo torej odgovorni prisluhnili enemu izmed najbolj ranjenih področij Slovenije in poskrbeli za dobro tamkajšnjega prebivalstva – v času epidemije, pa tudi sicer?