Robert Sabol se tako rekoč na dnevni ravni od blizu srečuje z izzivi, zgodbami in izkušnjami, ki potrjujejo, da Slovenija pri helikopterskem reševanju ni ubrala prave poti – in to danes Slovenci plačujemo. Tudi z življenji. Recept za rešitev pa obstaja; preizkušen, enostaven, tak, da bi se naložba povrnila tako rekoč že v istem dnevu. Kako je torej mogoče, da se kljub slovenski odločevalski okorelosti in branjenju interesnih vrtičkov vendarle ne strne toliko etike in razumevanja problematike, da bi problem, ki ga ne bi smelo biti, končno rešili in tako slovenski travmatologiji omogočili, da ohrani bistveno več življenj?

Svetovni dan travme je odlična iztočnica za pogovor o helikopterski nujni medicinski pomoči (HNMP). Vemo, da to področje pri nas ni urejeno optimalno, vendar se kljub že več kot desetletnim opozarjanjem ne zgodi nič. Osebno ste si zadali, da boste pripomogli k rešitvi tega problema, kajti še kako dobro se zavedate, da posledice obstoječe ureditve Slovenci plačujejo – tudi z življenji.

Drži. In to je tista kruta resnica, kjer slovenski davkoplačevalci oziroma uporabniki zdravstvenih storitev nismo v enakem položaju, če se primerjamo s severnimi ali zahodnimi sosedi oziroma z vso napredno Evropo. Kar se tiče helikopterskega reševanja, sta Slovenija in Hrvaška edini državi v EU, ki za ta servis uporabljata večnamenske vojaške helikopterje. 

V travmi je ključnega pomena tako imenovana zlata ura. Če nekdo, ki je hudo poškodovan, v roku 60 minut od nastanka poškodbe pride na kirurgovo mizo, ima bistveno več možnosti za preživetje kot nekdo, pri katerem reševanje traja dlje. V Sloveniji imamo tak sistem, da v ruralnih območjih le redkokdaj ujamejo ta časovni okvir – v urbanih območjih pa nam to uspeva, saj imamo zelo kratke odzivne čase. Pokrivamo pa tudi kraje, do katerih je 50 minut vožnje v eno smer; v takih primerih tudi teoretično ni izvedljivo, da bi poškodovanec pravočasno prišel do kirurga oziroma končne oskrbe.

Zatakne se pravzaprav na vsaki točki zagotavljanja logistike – glede na to, da se pri nas tovrstna dejavnost odvija pod okriljem države, v uporabi pa so v bistvu helikopterji vojske, včasih tudi policije, za katere vemo, da niso vedno na voljo. In to je velik problem. Kot pravite, bi morali imeti namenski reševalni helikopter – in to ne enega samega. 

Seveda. Tako, kot imamo namenska reševalna vozila in teh ne delimo z drugimi službami – policija ima svoja vozila, vojska svoja, gasilci svoja –, si tudi služba nujne medicinske pomoči zasluži svoja prevozna sredstva, kajti reševalni helikopter ni nič drugega kot leteče reševalno vozilo.

Ko je v petek, 22. julija 2022, prišlo do požara na Krasu, se je lepo pokazalo, da je bila tisti dan mariborska regija oziroma celotna vzhodna Slovenija brez helikopterja – zato, ker so ga potrebovali za gašenje. Tu tiči problem večnamenskosti, ki deluje le na papirju. Večnamenskost funkcionira, dokler nihče tega sredstva, v konkretnem primeru vojaškega helikopterja, ne potrebuje. Toda komu boste dali helikopter takrat, ko ga istočasno potrebujejo tri službe od petih? Za koga se boste odločili? Boste s helikopterjem poleteli gasiti požar? Se boste odločili za prevoz dojenčka v inkubatorju? Se boste odločili za reševanje nekoga, čigar življenje nekje v hribih visi na nitki? Odločiti se je treba zelo hitro. Nekdo bo helikopter dobili, ostali pa ne. In to je resen problem!

Država seveda ima pravico, da sistem helikopterskega reševanja uredi po svoje. Toda zakaj izumljati toplo vodo, če so rešitve znane in če celotna Evropa na tem področju beleži dobre rezultate? Zakaj ne bi posnemali preizkušeno dobrih modelov? Vedno smo se hodili učiti v svet, privzemali smo evropsko in tudi svetovno doktrino. Kar se tiče, denimo, travme, smo v Slovenijo pripeljali ameriško doktrino oskrbe poškodovanca na terenu ITLS (International Trauma Life Support). Zakaj? Zato, ker je najboljša! Odkar delamo in se učimo ukrepati na ta način, se je število preživelih po hudih poškodbah povečalo.

Kar se tiče helikopterskega reševanja, so daleč najboljši Švicarji. Včasih smo govorili, da bomo druga Švica. Pa smo? 

To retorično vprašanje pravzaprav niti ne potrebuje odgovora, glede na stanje, ki je vse prej kot primerljivo – na prenekateri ravni. Ste doslej že naleteli, morda v zadnjem času, z novo vladno garnituro, na verodostojnega sogovornika, ki vam daje upanje, da se bo področje HNMP vendarle uredilo?

Pa začniva s predvolilnim obdobjem. Takrat je bilo veliko črnila prelitega na to temo, vsi so obljubljali, da se bo v tem mandatu, če ga le dobijo, to zagotovo uredilo. Mandat je bil dobljen, narejenega je bilo pa bore malo. V koalicijski pogodbi vlade je zapisano: sistemska ueditev HNMP; pred kratkim so spremenili protokol aktivacije – in upam si trditi, da so zadevo, ki je bila slaba, še poslabšali. 

Odločevalcem zamerim, da v ospredje niso postavili bolnika ali poškodovanca, ampak to, da helikopterske reševalne prevoze opravlja vojska. To ni v redu. Po novem je aktivacija še bistveno bolj zakomplicirana, kot je bila prej. Gre za nepotrebno odkrivanje tople vode. 

Slovenija potrebuje tri baze, ki bodo strateško oziroma regijsko postavljene tako, da bo mogoče kamorkoli v Sloveniji prileteti v 15 minutah; na ta način bomo lahko hudo poškodovanega najkasneje v roku 60 minut – letenje na kraj dogodka, pristanek in oskrba, letenje nazaj – pripeljali v UKC.  

Ena od teh baz bi bila odprta 24 ur na dan, kajti zdaj Slovenija nočnega letenja ne izvaja. Vojska in policija ga izvajata za svoje potrebe, ne pa za potrebe reševanja.

Bolezni pa v tem času ne čakajo, nesreče prav tako ne ...

Tako je. Infarkti, možganske kapi, prometne nesreče, nujna stanja se dogajajo 24 ur na dan. Imamo moderno osvetljen helioport na UKC Ljubljana, imamo ga na Jesenicah, v Izoli, v Slovenj Gradcu, v kratkem ga bodo odprli tudi v Celju ... Imamo torej veliko pristajališč, a nobene službe, ki bi delala ponoči. Maribor se zapre ob petih popoldne, Brnik ob osmih zvečer. 

Vso noč se torej ne dogaja nič, pa bi marsikateri nujni primer – na primer s Kočevskega – lahko ponoči prepeljali s helikopterjem v Ljubljano (to je tako imenovani zračni most), medtem ko bi matična ekipa ostala v Kočevju. Ker pa temu ni tako, mora tamkajšnja ekipa obolelega ali poškodovanega oskrbeti, ga odpeljati v Ljubljano in tam predati bolnika ter se vrniti. To pomeni, da je kočevska regija tri ure brez ekipe, ki izvaja nujno medicinsko pomoč, zato so potencialno ogroženi vsi prebivalci te regije, ki so tudi davkoplačevalci. 

Z ureditvijo HNMP pa bi to zlahka rešili. Tuje statistike potrjujejo, da en helikopter nadomesti sedem ekip. Sedem nujnih reševalnih vozil z zdravnikom! Tudi to je treba vzeti v zakup.

Kot davkoplačevalca me ne zanima, ali me bo reševal rumen helikopter ali pa zelen, moder ali bel. Želim le, da je, ko se nekaj zgodi, v 15 minutah pri meni – žal pa z obstoječim okostenelim sistemom to ni izvedljivo, kajti za takšne rezultate potrebuješ ustrezno orodje. Da bi lahko dosegli takšne odzivne čase, bi morali imeti moderen helikopter, mi pa rešujemo s helikopterji, starimi 30 let. 

Zdravstveni zavarovalnici kot državljan in kot zavarovanec plačujem premijo. Helikoptersko reševanje je zdravstvena storitev, zato bi zdravstvena zavarovalnica morala plačati vsak polet. Ampak ni tako, zaradi sistema, kakršnega imamo. Zavarovalnica plača pavšal v višini 1.700.000 evrov; vsota se razdeli na trikrat po 500.000 evrov – pol milijona dobi OZG Kranj za medicinsko posadko, pol milijona Maribor, UKC Ljubljana pa pol milijona za sekundarne ekipe in 200.000 evrov pa za helioport. To je strošek, ki ga ima ZZZS za dve bazi za eno leto. 

Kar pa se tiče vsega ostalega, je treba najprej razčistiti to, da brezplačne storitve ni. Slovenska vojska in policija naj bi helikopterske reševalne prevoze namreč deklarirano opravljali brezplačno – kdor temu verjame, mu po moji oceni ni pomoči. Zastonj kosila ni, vse to stane. In kdo plača? Državni proračun. Če torej nekdo posredno nekaj jemlje iz proračuna, to jemlje meni iz žepa. Seveda pa je to treba dojeti in razumeti. In zelo velika razlika je, ali uporabljaš helikopter, pri katerem ura letenja stane 6500 evrov, ali pa helikopter, pri katerem je cena za uro letenja 2500 evrov. V tujini niso neumni, zato imajo namenske reševalne helikopterje, ki so cenejši, hitrejši, okretnejši.

In še en podatek: helikopterska baza v tujini stane slabe 3.000.000 evrov, medtem ko je vrednost človeškega življenja (prezgodnja smrt zaradi prometne nesreče, (o)cena je vezana na BDP) v Sloveniji po klasifikaciji Evropske komisije ovrednotena na slaba dva milijona evrov.

To pomeni, da bi bila naložba ekspresno povrnjena.

V enem dnevu! Baza bi že prvi dan, če bi rešila dve življenji, državi nominalno prihranila 1.000.000 evrov. Rešeni bi bili dve življenji, kar je krasno – dve tragediji manj. In celoletni strošek baze bi bil upravičen. Je mogoče najti boljšo računico? 

Toda dokler politika kroji usodo stroki in ji določa orodja za delo, bodo ljudje umirali. In zato sporočam: dovolj je tega, dovolj! Dajte nam orodje za delo – in mi bomo reševali. Ljudje bodo sicer, na žalost, še vedno umirali, vendar bistveno redkeje.

Poleg tega, da ste poudarili, zakaj bi nam moralo končno vsem biti dovolj tega, da se področje HNMP ne uredi, ste zelo jasno nakazali, da recept za ureditev tega področja obstaja. Na potezi je politika, za katero pa vemo, kako se odziva, kako ukrepa. Pa vendar: koga bi zdaj »potegnili za jezik«, komu bi rekli, da je zdaj res skrajni čas za ukrepanje v dobro vseh, v dobro čim več rešenih življenj?

Vse je bilo napisano. Vse je bilo narisano. In vse je bilo povedano. V elektronski pošti hranim korespondenco. Vsi ti ljudje, ki so odločevalci, imajo vse informacije. Neznanje je krivo, da glavo tiščijo v pesek in popuščajo strukturi, ki o tem odloča – običajno so to ljudje, ki so neposredno vpleteni v izvajanje konkretne dejavnosti in ne dopuščajo, da bi jim ta vrtiček odvzeli in jih vrgli iz cone udobja.

Kdo je odgovoren? Absolutno minister za zdravje, ki je tudi podpredsednik vlade in ima absolutno moč, da to uredi. Po pravilniku je minister za zdravje tisti, ki predpiše način delovanja HNMP in število baz, vlada pa to potrdi. Torej, gospod dr. Danijel Bešič Loredan, preberite, kaj smo napisali – oblikujte predlog, vlada naj ga potrdi in to naj gre v izvedbo. Zelo enostavno. In ne, da se ustanavlja nekakšne medresorske komisije, v katerih je deset ali 12 ljudi, ki v teh komisijah oblačijo in vedrijo, kajti že Winston Churchill je bil jasen: če nekega medresorskega problema ne želiš rešiti, ustanoviš medresorsko skupino. V takem primeru bo čas potekel, rešitve pa ne bo ...

Rešitev imamo, znanje imamo, prisluhnite nam, preberite predlog – in naredimo to, da bo Slovenija imela tri baze in štiri helikopterje za reševanje; potem bo državna »srebrnina«, s čimer mislim na vojsko in policijo, predstavljala krasno rezervo, če se zgodi nekaj večjega – in bodo lahko prišli pomagati. Istočasno se bo vojaški helikopter razbremenil in ostal na voljo zgolj za gorsko reševanje; to je naloga državnih zrakoplovov. Gorsko reševanje namreč spada v segment iskanja in reševanja – in to so državne naloge.

Naloga nujne medicinske pomoči oziroma HNMP pa je civilna naloga, ki jo izvajamo reševalci z namenskimi viri. Če tega ne želimo, pa se odpovejmo še reševalnim vozilom in bomo paciente prepeljali v bolnišnico kar z vojaškimi ali policijskimi kombiji. Zakaj pa bi imeli rumena vozila, če imamo lahko modra ali zelena ...

Pravzaprav ste povedali vse, lahko čakamo samo na rešitev. Upajmo, da to ne bo trajalo tako dolgo kot doslej. Pa vendarle dajva še z resničnim, konkretnim primerom ponazoriti, kaj se dogaja v sistemu HNMP, kakršnega imamo. Zakaj pacienti danes na pomoč čakajo tudi tri ure ali več, čeprav gre za zelo hudo poškodbo, ki bi zahtevala res takojšnje ukrepanje?

V naši facebook skupini Slovenski namenski reševalni helikopter, ki ima že skoraj 10.000 sledilcev, opisujemo primere odklonov ali slabih praks, seveda pa opišemo tudi to, kar je dobrega.

Tako je, denimo, poškodovana Avstrijka čakala tri ure – z zlomljeno hrbtenico. Najprej je želela poklicati avstrijski helikopter, potem je prosila, naj pokličejo slovenskega. Prišli so jo iskat, jo oskrbeli, dobila je analgezijo, da je ni bolelo in jo odpeljali v klinični center; hvaležna je vsem, ki so ji pomagali – ni pa vajena take prakse. Njen soprog je izjavil, da se v Slovenijo ne vrne, dokler se ta služba ne uredi, saj da je v tem smislu Slovenija nevarna država. In jaz ga razumem. V Avstriji so navajeni standarda, po katerem je v desetih ali najkasneje 15 minutah reševalna ekipa z zdravnikom na mestu nesreče. In to v Sloveniji lahko dosežemo!

Ta saga se vleče že od leta 2006. Takrat smo imeli namenski helikopter, ki pa so ga potem določene interesne skupine »sesule«, češ: 'Zdaj boste pa zasebniku plačevali za storitev, vojska in policija pa letita brezplačno?'. Zdravstvena zavarovalnica je, seveda, skočila v zrak, zadevo so ustavili, onemogočili in izvajanje te storitve vrnili vojski in policiji.

Seveda je načeloma to mogoče urediti tudi tako, da bi to izvajala policija – da ne bo kdo rekel, da sem lobist. Dostikrat se namreč zgodi, da mi prilepijo etiketo, češ da sem lobist tujih firm in da bi rad pripeljal tuje podjetje v Slovenijo. Bivši obrambni minister Matej Tonin je celo izjavil, da sem lobist podjetja Leonardo – podjetja, kjer je on sam kupil letalo za bistveno višjo ceno. Zato ga sprašujem: 'Kje pa sem bil kot lobist, ko ste podpisovali pogodbo? Zakaj me ni bilo zraven?'. 

Raznorazne neumnosti se dogajajo, kajti bojijo se ljudi, ki poznajo problematiko. Verjamem, kajti neznanje je huda stvar. Zato pa smo tu ljudje, ki to področje poznamo. Vemo, kaj govorimo. In še enkrat: kot reševalec apeliram na vlado, na dr. Roberta Goloba in na Danijela Bešiča Loredana, naj to končno uredijo. Res je dovolj!

V bistvu tu tečejo ne zadnji dnevi, leta, meseci, ampak sekunde – in takšno naj bo tudi ukrepanje, kajne?

Točno tako!

Prizadevanje za namenski reševalni helikopter pa ni edina oziroma ne prva stvar, za katero se res angažirano zavzemate. Bili ste med prvimi, ki so se zavzemali za uvedbo reševalcev motoristov in tudi postali prvi reševalec na motorju. Ta projekt vam je v celoti uspel, kar se odraža tudi na urgentnem ukrepanju in dodani vrednosti pri reševanju življenj ponesrečenih.

Drži. Leta 1994 je to idejo promoviral Mitja Vilar, ki je potem tudi doniral motor, sam pa sem postal prvi motorist reševalec. Takrat smo oblastem morali dokazati, da je reševanje z motorjem hitrejše in učinkovitejše, nakar so birokratski mlini mleli šest let. Šest let! Za nekaj, kar je logično, za nekaj, kar smo »kopirali« po vzoru Nemčije – da so potem reševalni motor dobili v Mariboru, leta 2001 v Ljubljani, nato še na Obali. Danes te službe krasno funkcionirajo in marsikatero življenje je bilo rešeno po zaslugi motoristov reševalcev.

Očitno je zalogaj helikopterskega reševanja bistveno večji, vrtički pa toliko bolj branjeni. Pri motoristih reševalcih je šlo za nepopisan list papirja, medtem ko helikoptersko reševanje ni nekaj novega, saj za zdaj vendarle lahko nekaj naredimo s pomočjo helikopterjev vojske in policije. 

Zato je tudi bistveno težje doseči premik. Seveda upam, da se bo to zgodilo. Strokovni argumenti so na naši strani in  v prizadevanjih, da bi uredili helikoptersko reševanje tako, kot je to urejeno drugod v razvitem svetu, izhajam iz strokovno povsem utemeljenih stališč, kot nekdo, ki ima evropsko licenco in certifikat za helikopterskega reševalca in kot nekdo, ki pozna sistem. Nenazadnje sem leta 2012 napisal tudi diplomsko nalogo o helikopterskem reševanju, pri čemer sem to področje filigransko obdelal in dodobra spoznal evropske sisteme.

Mirno lahko trdim, da za drugimi evropskimi državami ne zaostajamo za 30 let – ne, za Evropo zaostajamo za 50 let! Žal. Seveda je jasno, da 50-letnega spanja ni mogoče nadoknaditi v treh mesecih, vendar moramo s spremembo te službe začeti jutri in ne, da cepetamo na mestu in potem delamo raznorazne »izboljšave«. Ena takih je bila v zadnjem času izboljšava aktivacije; z izboljšavo ponavadi nekaj izboljšamo, omenjena pa je zadeve še poslabšala in jih bistveno bolj zapletla.

Po informacijah s terena se je aktivacija v primeru nesreče po zaslugi zadnjih ukrepov poslabšala. Resda se zdi, da se nekaj vendarle dogaja, dela – narejeno ni pa nič!

Portret Roberta Sabola in video pogovor: Diana Zajec; fotografija ob helikopterju: osebni arhiv

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.