»Pravzaprav smo danes tam, kjer smo bili pred 30 leti, ko smo začeli. In to me žalosti. Morda smo si preveč obetali. Sam sem verjel v državo. Verjel sem, da bo politika služila narodu, ne sebi – dogaja pa se ravno obratno,« je Konrad Kuštrin dejal v današnjem poslovilnem nagovoru kolegom, ki so ga k sodelovanju povabili tudi v prihodnje, kot častnega člana Fidesa.
Neizprosni pogajalec, ki je vedno nastavil zrcalo odločevalcem
Slovenska javnost Kuštrina pozna kot neizprosnega pogajalca, ki je vedno znal nastaviti zrcalo odločevalcem; manj znano in prepoznano je, da je bil vedno tudi predan zdravnik ter pošten in resnicoljuben človek. Nikakršnega dvoma pa ni o tem, da za seboj pušča dediščino izjemno burnih pogajalskih let, v katerih so se zgodili pomembni premiki, zaradi katerih bo njegova vloga ostala neizbrisno vtkana v podobo sodobnega slovenskega zdravstva.
Kar se tiče usmerjenosti javno-zdravstvenega sistema v skrb za bolnike, pa velja izpostaviti, da problemi, na katere je Konrad Kuštrin odločevalce opozarjal že pred desetletji, zaradi neukrepanja postajajo še aktualnejši in bistveno bolj pereči kot v preteklosti.
Kar se tiče usmerjenosti javno-zdravstvenega sistema v skrb za bolnike, velja izpostaviti, da problemi, na katere je Konrad Kuštrin odločevalce opozarjal že pred desetletji, zaradi neukrepanja postajajo še aktualnejši in bistveno bolj pereči kot v preteklosti.
»S prstom se kaže na zdravnike, ki smo bili vedno zagovorniki javnega – ne državnega! – zdravstva«
Kuštrin zase pravi, da je bil vedno »le« prvi med enakimi, »zato sem prepričan, da se mi pripisuje prevelike zasluge za dosežene premike na področju zavzemanja za sindikalne pravice slovenskega zdravništva. Vse odločitve, najsi so bile še tako težke, je sprejemal glavni odbor ali pogajalska skupina, sam sem bil zgolj transmiter. A danes lahko ugotovim le, da se zgodovina ponavlja. Kot država nismo prišli nikamor. Že pred dvema mandatoma sem dejal, da se je letalo slovenske države obrnilo in leti nazaj tja, od koder je prišlo – in v resnici je tako,« je Konrad Kuštrin dejal zbranim na letni konferenci Fidesa.
Prepričan je, da »vsi z veliko žalostjo vsak dan ugotavljamo, kaj se dogaja z našim zdravstvom. In pri tem se s prstom kaže na zdravnike, ki smo bili vedno zagovorniki javnega – ne državnega! – zdravstva, zagovorniki razvoja. Bili smo zelo kritični do politike, do menedžmenta – očitno upravičeno.«
Danes lahko ugotovim le, da se zgodovina ponavlja. Kot država nismo prišli nikamor. Že pred dvema mandatoma sem dejal, da se je letalo slovenske države obrnilo in leti nazaj tja, od koder je prišlo – in v resnici je tako.
»Fides nikoli ni bil samo kruhoborec«
Kuštrinu se v aktualnih razmerah, v katerih se je znašlo zdravstvo in z njim zdravništvo ter vsi zaposleni v zdravstvu, zdi pomembno vztrajanje v enotnosti zdravništva. »To se potrjuje v delovanju koordinacije zdravniških organizacij, ustanovljene na pobudo Fidesa. V enotnem pristopu do reševanja problemov. In verjamem, da bo še naprej tako, da bomo imeli enotnost zdravništva kot korpusa, poklica, ki je bil vedno, v vseh zgodovinskih obdobjih, nekaj posebnega – in vedno bo. Ne nekaj več, ampak nekaj posebnega.«
Ob tem Kuštrin poudarja, da »Fides nikoli ni bil samo kruhoborec. Od vsega začetka smo se zavzemali za dober zdravstveni sistem, ki bo v največjo korist pacientov.«
V Fidesu smo se vedno zavzemali za dober zdravstveni sistem, ki bo v največjo korist pacientov. In pri tem je bil in bo pomemben enotni pristop do reševanja problemov. Verjamem, da bo še naprej tako, da bomo imeli enotnost zdravništva kot korpusa, poklica, ki je bil vedno, v vseh zgodovinskih obdobjih, nekaj posebnega – in vedno bo. Ne nekaj več, ampak nekaj posebnega.
»Politika je bila za ohranitev enotnega plačnega sistema pripravljena žrtvovati zdravstveni sistem – in uspelo ji je«
Seveda je jasno, da je bil sindikat ustanovljen zaradi vzpostavitve ustreznega socialno-ekonomskega položaja zdravnikov – in to je zdravništvo, kot pravi Konrad Kuštrin, »s stavko tudi dosegli. Leta 2000 je bila plača zdravnikov 2,8-kratnik povprečne plače. Mislim, da je to sprožilo izjemno nevoščljivost med drugimi poklici pa tudi med politiki, ki se je v resnici niti nismo zavedali. Zdravniški dodatek je bil tolikšen kot osnovna plača – ali celo nekoliko višji. Potem pa so nas stlačili v zakon o sistemu plač, kjer smo se počutili kot tiger v kletki ...«.
Toda dočakal je, da so, kot pravi, »največji zagovorniki enotnega plačnega sistema priznali, da je ta pasé, da ni nič vreden – mi smo to govorili od trenutka, ko je ta plačni sistem začel nastajati. Toda v zadnjih desetih letih je bila politika za ohranitev enotnega plačnega sistema pripravljena žrtvovati zdravstveni sistem – in uspelo ji je. Zdaj so vendarle ugotovili, da ta plačni sistem ni dober, da ga je treba nadomestiti s stebri, v katere verjetno vsi polagamo veliko upanja. A treba je biti previden ... Nekateri kolegi mi pravijo, da smo dosegli dno, vendar ne verjamem – lahko se zgodi, da bomo padli še nižje, kajti nekateri te države preprosto nimajo radi.«
Nekateri kolegi mi pravijo, da smo dosegli dno, vendar ne verjamem – lahko se zgodi, da bomo padli še nižje, kajti nekateri te države preprosto nimajo radi.
»Razdeljenemu zdravništvu je lažje vladati in z njim lažje upravljati«
Sicer pa Konrad Kuštrin opozarja, da tudi v prihodnje ne velja dopustiti politiki, »da bi nas razdelila – kajti točno to je vedno poskušala. Poskušala je razdeliti zdravništvo, saj je razdeljenemu zdravništvu lažje vladati in z njim lažje upravljati.«
Prepričan je, da prihodnost sloni na mladih zdravnikih, kajti oni so tisti, ki nas bodo zdravili. »Sam nimam velikega zaupanja v telemedicino, čeprav ta prinaša marsikaj koristnega; kajti v njej ni neposrednega stika; pacient si želi pogovora z zdravnikom, želi si, da ga zdravnik posluša in ga potolaži. A tega sodobna medicina ne omogoča. Točno v tem je danes največji problem: pomanjkanje kontakta s pacienti, čeprav ga ti najbolj potrebujejo. A tega ne more biti, če je zdravnikov premalo, če se kršijo standardi in normativi in če se dela preveč, kajti tako ogrožamo sebe in ogrožamo paciente.«
Danes je največji problem v pomanjkanju kontakta s pacienti, čeprav ga ti najbolj potrebujejo. A tega ne more biti, če je zdravnikov premalo, če se kršijo standardi in normativi in če se dela preveč, kajti tako ogrožamo sebe in ogrožamo paciente.
Pogajanja o novem plačnem stebru za zdravstvu se začnejo jutri ...
Konrad Kuštrin ugotavlja, da »smo danes pravzaprav tam, kjer smo bili pred 30 leti, ko smo začeli. In to me žalosti. Morda smo si preveč obetali. Sam sem verjel v državo, verjel, da bo politika služila narodu, ne sebi; dogaja pa se ravno obratno. In pri tem me prežema še ena grenka misel: največ škode so nam povzročili naši kolegi. Ko nekateri kolegi pridejo na položaj, pozabijo na Hipokratovo zaprisego, pozabijo, kje so začeli, kako so delali – in nekateri slepo, brezkompromisno izpolnjujejo politične ukaze, ki jih dobijo ...,« pri čemer spomni, koliko škode so nekateri med njimi naredili tako zdravništvu kot zdravstvenemu sistemu.
Dolgoletni predsednik sindikata verjame, da bo nova ekipa sindikata Fides krepko zagrizla v aktualne probleme, pri čemer je svojemu nasledniku Damjanu Polhu, ki je bil dolga leta njegova desna roka, pripravljen zagotoviti pomoč.
Trenutno so v fokusu pogajanja o novem plačnem stebru za zdravstvo, ki se začnejo jutri.
Morda smo si preveč obetali. Sam sem verjel v državo, verjel, da bo politika služila narodu, ne sebi; dogaja pa se ravno obratno.
Celotni govor, ki ga je imel Konrad Kuštrin na 29. letni konferenci sindikata (14. marca 2023) po sedmih mandatih (28 letih) predsedovanja (zobo)zdravniškemu sindikatu Fides, objavljamo v spodnjem video posnetku.
Portret Konrada Kuštrina in video: Diana Zajec
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani